Časi se spreminjajo, tako je tudi z otroki, v zadnjem času pa pedagogi opažajo, da ima vedno več malčkov težave s povsem preprostimi gibalnimi vzorci, problematična je lahko že hoja po naravni podlagi. Prav zato smo zgodbo preverili s štirih različnih zornih kotov, zbrali smo mnenja ravnateljice vrtca, športne pedagoginje, socialne delavke in vzgojiteljice, ki so vsakodnevno vpete v zgodbe naših najmlajših.
Avtorica: Nika Arsovski
Izumiranje vzdržljivosti
Življenje pred nekaj desetletji je bilo povsem drugačno od današnjega, očitno pa je to vplivalo tudi na otroke, saj se najočitnejše razlike pojavljajo prav med otroki danes in pred dvajsetimi, tridesetimi leti. »Opažamo predvsem pomanjkanje moči, pa tudi vztrajnost počasi pada. Slabše je razvita tudi fina motorika, morda gibljivost še najmanj odstopa. Pred tridesetimi leti smo z otroki v gozdu nabirali sadeže, čofotali po vodi in se bosi vrnili nazaj v vrtec. Starši so bili tega zelo veseli, medtem ko bi bili danes deležni številnih pripomb.
Izleti v naravo
Z malčki smo peš odšli na bližnji hrib, slabi dve uri počasnega hoda od vrtca in se vrnili nazaj. Lani pa smo prvič po vseh desetletjih morali organizirati avtobusni prevoz, ki nas je pripeljal nazaj, saj smo pravilno predvideli, da otroci tega ne bodo zmogli,« situacijo iz prve roke razloži Breda Benedik, vzgojiteljica v Vrtcu Škofja Loka, ki ob tem doda, da so nekateri starši iskali vse mogoče izgovore, da se njihovim otrokom ne bi bilo treba odpraviti na takšen izlet. Starši so zaskrbljeni, saj želijo le, da bi otrok užival in se imel fino, medtem ko pozabljajo na pomen vztrajnosti in vzdržljivosti. Ob tem velja omeniti, da v vrtcu tovrstne izlete organizirajo že od samih začetkov. Starši velikokrat svojim otrokom naročijo, naj jim povedo, ko bodo utrujeni, da jih bodo nosili, s tem pa otroka povsem podzavestno prikrajšajo za prevzemanje odgovornosti.
Vendar pa sta za otroke vztrajnost in teženje k cilju še kako pomembni, saj večji kot je trud, večje je tudi veselje. »Nekatere otroke že ob barvanju risbic začne boleti roka, veliko težav pa jim povzroča tudi metanje žoge, saj nimajo koordinacije. Sploh roke so zelo kritične, saj otroci z njimi vse premalo delajo. Prav zato jih je treba vključevati v čim več hišnih opravil. Otroci v tem zelo uživajo, le dopustiti jim moramo, da se tega lotijo. Ne smemo vsega narediti namesto njih. Malčkom je v veliko veselje, ko nam lahko pomagajo,« opozarja pedagoginja, ki ob tem izrazi veliko obžalovanje nad upadom zunanjih dejavnosti, ki bi lahko otrokom povrnile marsikatero spretnost.
Nič ne more nadomestiti družine
»Plezanja po drevesih danes ni več. Pa ne da ne bi bilo drevja ali kamenja, temveč težava leži v nas, v samem strahu pred poškodbami. V vrtcih se sicer vedno bolj osredotočamo v zunanje dejavnosti, sprehode. Vendar pa so otroci polni strahov, saj se ustrašijo že manjšega klopa, ki pleza po roki, ali sonca. Številnih informacij ne morejo predelati kot odrasli, zato lahko mislijo, da lahko že najmanjši sončni žarki povzročajo hude bolezni,« pojasnjuje Benedikova. Starši zaradi pomanjkanja časa, želje otrok ali nekakšnih drugih nagibov otroke kaj hitro vpišejo k popoldanskim dejavnostim, ki pa niso vedno dobre za otroka. »Dejavnosti po šoli so zelo koristne, vendar se mi zdi, da smo s tem prenasičeni.
Velika večina dejavnosti je danes nadomestilo družine, med njimi so tudi kakovostne, pa vendar nihče ne more nadomestiti časa s starši. Ti ta čas čakajo v avtu, v dobri veri, da so otroku omogočili zabavno preživljanje prostega časa. Pa vendar je to le navidezno dobro. Otroci se teh dejavnosti udeležujejo zaradi kondicije, vendar je problem, ker bi to morala biti naloga družine. Starši so prvi in najboljši učitelji, zato bi morali več časa preživeti z otroki, se sprehajati, hoditi po hribih, raziskovati gozd. Otrok potrebuje vaš čas! Obstaja nešteto dejavnosti, s katerimi lahko popestrimo otrokov vsakdan, malčki pa nam bodo nadvse hvaležni, če jim bomo namenili več trenutkov,« pove Breda Benedik in ob tem poudari pomen skupnih dejavnosti.
Obrnjena vloga spolov
Razmere so danes drugačne kot nekoč. Za to seveda niso krivi le starši, ki se jim zaradi hitrega življenjskega ritma neprestano nekam mudi. Po mnenju sogovornice jim je bilo vcepljeno v glavo, da morajo narediti nekaj zase, vendar pa v svoje dejavnosti ne znajo vplesti otrok. Medtem ko starši tečejo, bi namreč lahko otrok veselo kolesaril ob njih. »Družina je prva, vsi ostali pa jo le nadomeščamo. Starši so prvi in najboljši. Seveda niso edini, saj jim pedagogi in trenerji pri tem pomagamo, vendar bi morala biti družina vseeno na prvem mestu. Če otrok hodi na gibalne urice, lahko z otrokom tečemo do telovadnice, pa s tem združimo prijetno s koristnim,« predlaga vzgojiteljica, ki opozarja na nepotrpežljivost, slednje pa so se priučili tudi otroci.
Danes namreč ne znajo več razporediti moči, saj se že v samem začetku zaženejo, potem pa jim pojenjajo moči. Radi bi vse in to takoj. Tako kot tudi njihovi starši. Ti morajo pri vzgoji izkazati veliko mero potrpežljivosti, otroke pa je treba neprestano opogumljati pri dejavnostih. »Otrokom moramo pustiti, da so otroci, vendar jim moramo ljubeče in vztrajno vlivati pogum za naprej, da se naučijo česa novega,« zaključi sogovornica, ki ob tem izpostavi tudi razliko med spoloma.
Včasih so bili fantje tisti močnejši, odločnejši in z željo po telesnih izzivih, danes pa je vloga skorajda obrnjena. Dečki so sramežljivi in se raje umikajo, zato se nemalokrat zgodi, daj ih morajo vzgojiteljice ščititi pred dekleti. Punce se ne dajo in brez težav tekmujejo s fanti, počutijo se zelo močne in samozavestne. S tem seveda ni nič narobe, vendar pa se pri tem izgublja temeljna vloga moškega spola, ki izhaja še iz pradavnih časov.
Narava je otrokovo primarno okolje
»Igre na prostem so bile pred leti povsem drugačne, saj so nekatere veščine gibanja malčki prinesli od doma, danes pa ga moramo učiti pravilne hoje in celo preskakovanja luže. Številnim otrokom to povzroča nemalo težav,« prizna Janja Bogataj, ravnateljica škofjeloškega vrtca, ki razlog za slabšo gibalno motoriko otrok vidi v velikem številu rizičnih nosečnosti. Mamice se takrat prepustijo skrbi okolice, saj morajo zaradi narave nosečnosti počivati, ko pa na svet prijoka otrok, se skrb prinese tudi nanj. Veliko so k temu pripomogli tudi razni pripomočki, v katere lahko posedemo oz. poležemo otroka, zaradi česar se malček ne more prosto gibati, tako v prostoru kot naravi.
Starševski vzor
Poleg tega se tudi odrasli ne posvečajo več gibanju, več pozornosti raje usmerijo v tehnološke naprave, večino dneva preživijo sede. »Potreba po gibanju ni več primarna potreba odraslih. Otroci posnemajo starše v vseh obdobjih odraščanja, zato je tudi za starše pomembno gibanje, športno udejstvovanje. Včasih opazim, da vozijo otroke, ki že hodijo, kar v vozičku, da so zmožni daljših razdalj,« priznava ravnateljica, ki verjame, da so otroci v naravi dosti bolj srečni in pomirjeni, saj gre vendarle za njihovo primarno okolje. Med otroki, ki so odraščali na vasi ali v mestu, danes skorajda ni več razlik.
Gibalne sposobnosti so odvisne bolj od pripravljenosti staršev, ki skrbijo za otrokov razvoj in gibanje. Pri spretnih otrocih se namreč hitro opazi drugačna dinamika družine, medtem ko se nekateri s temi veščinami že rodijo. »Otroci, ki se ne gibljejo dovolj, bodo imeli težave z zdravjem, saj ni predihanosti, drže, pa tudi odpornosti ne, da o debelosti sploh ne govorimo. Seveda se lahko pojavi tudi depresija,« pojasnjuje sogovornica in ob tem izpostavi še nekatere pozitivne plati gibanja: vložek v zdravje, odpornost, lepše medsebojne odnose in generacijsko sožitje.
Gibalni vzorci za vse življenje
Malčki dandanes vedno več časa preživijo za računalniki in tehnološkimi napravami, zato jim že povsem preproste športne dejavnosti povzročajo težave. »Gre za pomanjkanje športne dejavnosti v zunanjem okolju, medtem ko je notranjih dejavnosti pri otrocih dovolj, vendar se velikokrat pojavi problem, saj želimo malčke že v zelo rani mladosti, tudi v predšolskih letih, strogo usmeriti v le en sam šport. V predšolski dobi mora otrok osvojiti čim večjo paleto gibalnih vzorcev, ne le brcanja žoge, temveč vse vrste dejavnosti. Pri tem gre velikokrat za željo staršev, ki želijo otroka zgodaj vpisati v šport, zaradi česar malček ne pozna osnov, kako plezati, pasti, narediti preval.
Osnovno znanje motorike
Mislim, da bi otroci v predšolskem obdobju morali pridobiti osnovno motoriko, potem pa v drugem ali tretjem razredu združevanje s športi, kot so plavanje, atletika in gimnastika. Slednja je odlična za koordinacijo in gibljivost ter moč. Je namreč osnova vsakega športa,« pojasnjuje Tina Šolar, vodja otroških vadb pri športnem društvu Partizan. Pomanjkanje gibljivosti in moči se najbolje odraža v predelu ramenskega obroča, saj se otroci ne gibljejo več kot nekoč, ne plezajo po drevesih in se ne obešajo po vejah. Hitro se tudi spotikajo, nekateri pa sploh ne znajo teči. »Prav pri takšnih lahko po nekaj športnih uricah opaziš velik napredek ter zadovoljstvo na obrazih otrok in staršev.
Pedagogi namreč postavimo gibalne poligone, ki temeljijo na njihovih naravnih oblikah gibanja, vse od plazenja do skokov. Vse te elemente skozi igro vključimo v dejavnost. Otrokom pridejo prav tudi poskoki, plezanje, trampolin in prevali, pa tudi igre z žogo,« pove športna pedagoginja, ki verjame, da gibanje koristi tudi pri razvoju refleksov, ki se odrazijo pri padcih, saj se otrok pred njimi lažje zaščiti. Več gibalnih vzorcev kot osvoji v mladosti, več mu jih bo tudi ostalo v spominu. Otroci, ki niso vpeti v športne in gibalne dejavnosti, bodo namreč zaradi današnjih vzorcev imeli težave v kasnejših obdobjih, ki se bodo zrcalile v zdravstvenih problemih, poleg tega pa tudi zavračanju športnega udejstvovanja. Če otroku v mladosti ne predstavimo športa kot nekaj koristnega in zdravega, namreč tudi v kasnejših letih ne bo telesno dejaven.
Današnji otroci
»Danes pa otroci ne znajo niti obuti čevljev na vezalke, saj starši namesto njih prevzemajo odgovornosti. Čevlji na vezalke so daleč najkakovostnejše za otroke, vendar je za zavezovanje potrebna potrpežljivost. Otroka je tega treba naučiti, vendar pa po liniji najmanjšega odpora starši kupijo čevlje na ‘mucka’,« je prepričana vzgojiteljica Breda Benedik.
V vrtcih opažajo, da ima veliko otrok težave z gibanjem in koordinacijo. »Že hoja po naravni podlagi jim lahko povzroča težave. Starše zato spodbujamo, da spodbujajo otrokovo naravno gibanje, da se naučijo tudi pasti ali pa se udarijo. Vse to je del izkušnje, ki mu bo koristila vnaprej. Gibalni razvoj je predvsem pri predšolskih otrocih zelo pomemben, otroci imajo težave z razvojem grobe motorike in preostalimi gibalnimi vzorci, od plazenja do hoje. Kasneje se pojavijo težave tudi s fino motoriko, kar lahko vpliva tudi na govor. Otrok mora izživeti svoje impulze po gibanju, vsaj v začetnih fazah je to pomembneje kot usmerjeni šport,« je prepričana Andreja Demšar, univ. dipl. psihologinja, ki verjame, da so otroci nemirni prav zaradi tega, ker ni zadoščeno njihovim potrebam. Malčki so le s težavo zbrani in sedijo pri miru med jedjo, kar je posledica pomanjkanja naravnega gibanja.
