Z vami smo že od leta 2005...

Hernija diska

Ko nas zaboli v križu in se bolečina širi navzdol po nogi, običajno že sami takoj pomislimo na hernijo diska. O tem, kaj to sploh je, kakšni so še drugi znaki, smo se pogovarjali s prof. dr. Rokom Vengustom, specialistom ortopedije z Ortopedske klinike v Ljubljani. Pa tudi o tem, kako se diagnosticira in zdravi ter kako poteka rehabilitacija po operaciji.

 

Avtorica: Maja Korošak

Medvretenčna ploščica je sestavljena iz želatinoznega jedra in vezivnega obroča. Po puberteti se v njej, glede na to, da je ploščica neožiljena in ima zato slabšo sposobnost regeneracije, začnejo dogajati degenerativne spremembe. Kažejo se najprej z izgubo vode, posledično se zmanjša višina medvretenčnih ploščic, pojavijo se lahko tudi razpoke v vezivnem obroču. Skozi te razpoke v vezivnem obroču pa izhaja želatinozno jedro, ki pritiska na živec in to imenujemo hernija diska.

Po besedah dr. Vengusta hernija prizadane razmeroma mlade ljudi, najpogosteje se pojavlja med 25. in 45. letom starosti. Do hernije najpogosteje pride zjutraj, ko je ploščica bolje hidrirana in ima tako večjo prostornino. Takrat lahko že preprosto kihanje ali pa to, da vstanemo iz postelje, privede do tega, da želatinozno jedro prodre skozi razpoko. Gre torej za mikropoškodbe oziroma mikropritiske, ki povzročijo pritisk jedra na živec. Preobremenitev prav tako vpliva na večjo pojavnost hernije, poglavitni vzrok pa je v genetskih faktorjih, v slabosti vezivnega tkiva.

Kakšna je pojavnost hernije diska? Od 3 do 4 odstotke, pojavlja pa se v vseh starostih, tudi že pri 12-letnikih ter celo v pozni starosti, če ima človek še ohranjene medvretenčne ploščice. 90 odstotkov herniacij se pojavi v ledvenem delu hrbtenice, 10 odstotkov v vratnem delu in majhen delež v prsnem delu hrbtenice. V ledvenem delu hrbtenice je namreč obremenitev medvretenčnih ploščic največja.

KAKO VEMO, DA GRE ZA HERNIJO?

Če želatinozno jedro izvaja pritisk na peto ledveno živčno korenino in prvo križnično živčno korenino, ki sestavljata ishiadični živec, bolečina potuje po zadnjem delu stegna in goleni v stopalo. Če pa imamo hernijo višje, prizadane torej drugo, tretjo ali četrto ledveno korenino, potem se bolečina širi iz križa v sprednji del stegna. Najprej pride do bolečine v križu, potem se nadaljuje v bolečino v križu in nogi, pozneje bolečina v križu popusti in ostane samo v nogi. Nato lahko popusti tudi bolečina v nogi in se pojavi pareza oziroma oslabelost stopala. To je klasična, ne pa tudi najpogostejša klinična slika. Po besedah dr. Roka Vengusta obstajajo tudi netipične klinične slike. Redko se pojavi hernija diska le z bolečino v križu, lahko pa se kaže le kot oslabelost stopala. Tudi v takšnih primerih je treba pomisliti na hernijo diska.

Kako poteka diagnostika? Dr. Rok Vengust: »Diagnostični postopek je naslednji. Ob pojavu bolečine v križu in nogi bolnik obišče osebnega zdravnika. Ta naredi rentgenski posnetek in najprej predpiše konservativno zdravljenje z zdravili in fizioterapijo, ki traja šest tednov. Moramo namreč vedeti, da simptomi hernije diska v kar osemdesetih odstotkih minejo v šestih tednih. Če v tem času izboljšanja ni, zdravnik bolnika napoti k specialistu. Specialist ortoped najprej pregleda zgodovino bolezni in opravi klinični pregled, potem pa bolnika pregleda z magnetno resonanco. V primeru hernije diska ob bolečinah, ki trajajo več kot tri mesece, predlaga operacijo.« Takšen je postopek pri hernijah diska, kjer se pojavlja le bolečina v križu in nogi. Obstajajo pa hernije, ki povzročajo neznosno bolečino, nevrološki izpad, kar pomeni oslabelost mišic, po navadi mišic stopala, ali pa celo tako imenovani sindrom kavde ekvine. »To pomeni nezmožnost odvajanja vode in blata. To pa so razlogi za takojšnjo operacijo.«

USPEŠNOST OPERACIJ

Po besedah našega sogovornika klasična operacija daje v 80 do 85 odstotkih dobre in odlične rezultate. Osem od desetih ljudi nekaj mesecev po operaciji že lahko dela vse tiste stvari, ki so jih počeli pred pojavom hernije diska. »To je zlati standard, po katerem primerjamo vse druge operativne metode. Dandanes obstaja mnogo različnih pristopov: z mikroskopom, z endoskopom, perkutano – le z vbrizgavanjem encimov, ki razgrajujejo medvretenčno ploščico. Vendar razen operacije s pomočjo mikroskopa, ki je pravzaprav klasična, nobena ne dosega zlatega standarda. Vsaka ima svoje pomanjkljivosti ali komplikacije.« Zato na Ortopedski kliniki v Ljubljani opravljajo le klasično operacijo, s katero zagotavljajo dober rezultat v 85 odstotkih primerov.

Kako pa je s primeri, kjer izid ni dober? »V enem odstotku ali odstotku in pol se pojavijo komplikacije, kot so poškodba živca ali živčne ovojnice ob operaciji, krvavitev v kanal po operaciji ali pa vnetja. Večino teh komplikacij lahko lepo pozdravimo. Traja nekoliko dlje, a posledic pozneje ni. Pri 10 odstotkih ljudi pa se težave pojavljajo tudi še po operaciji. To so predvsem tisti, ki na operacijo čakajo predolgo. Več kot tri ali štiri mesece od prvega pojava simptomov se namreč z operacijo ne sme odlašati. Pri daljšem pritisku na živec se v živcu zgodijo nepovratne spremembe, ki lahko vodijo do tako imenovane nevropatske bolečine in drugih nevropatskih simptomov, kot je mravljinčenje, pekočine … Teh simptomov se ne da odpraviti, potrebno je medikamentozno zdravljenje. Nevropatske bolečine (kot posledica poškodbe živca) v nogi se lahko pojavijo tudi v primeru, kadar gre za zelo izrazito utesnitev živca, ki lahko traja le nekaj dni.«

Z operacijo hernije diska je treba torej kar pohiteti. Čakalne dobe po zatrjevanju dr. Roka Vengusta niso dolge, čaka se nekaj tednov, v nujnih primerih pa se operacija izvede takoj.

ŽIVLJENJE PO OPERACIJI

Kaj priporočajo pacientu po operaciji? »Priporočamo gibanje in življenje kot običajno. Na ta način vodijo rehabilitacijo fizioterapevti. Takoj po operaciji se rehabilitacija začne že na kliniki, kjer imamo odlično skupino fizioterapevtov, pozneje poteka v zdravilišču. Tako na dan operacije bolnik vstane in začne s hojo, prvi dan po operaciji (ali v nekaterih premerih na dan operacije) zapusti bolnišnico. Po petih do desetih dneh je zmožen prehoditi kilometer ali dva. V tem času izvaja vaje za stabilizacijo trupa, torej za hrbtne in trebušne mišice. Po treh tednih gredo bolniki v zdravilišče, tam dodatno okrepijo mišice in pridobijo obseg gibov. Po šestih tednih so sposobni za kolesarjenje, po dveh mesecih za rahel tek, po treh mesecih pa lahko tudi rekreativno smučajo ali igrajo tenis. Po šestih mesecih ovir glede gibanja ni več.

A Pri herniji diska gre za degenerativne spremembe, ki smo jim podvrženi vsi.

B Pri neznosni bolečini ali oslabelosti mišic mora biti operacija takojšnja.

C 85 odstotkov operiranih živi in dela po posegu tako, kot je prej, brez komplikacij.