Z vami smo že od leta 2005...

Ko si posteljo delite s kosmatincem

Živali že tisočletja veljajo za naše zveste družabnike, najsi bodo to psi, ki nam že od pradavnine zvesto služijo in delajo družbo, ali pa mačka, ki so jo že stari Egipčani slavili kot božanstvo. Številni si dandanes življenja brez kosmatih in pernatih ljubljenčkov skorajda ne predstavljajo več, s sobivanjem v naših stanovanjih in hišah pa se je vez med nami le še bolj utrdila.

 

Avtorica: Nika Arsovski

Tveganja se razlikujejo glede na vrsto obolenja in vrsto živali

Psi so tako zasedli domače sedežne garniture, ponoči pa mirno počivajo na postelji ob naših nogah. Nič nenavadnega, številne raziskave so namreč dokazale, da živali pozitivno vplivajo tako na telesno kot duševno zdravje lastnikov, izboljšajo kakovost življenja in zmanjšajo občutek osamljenosti. Prisotnost ljubljenčkov blagodejno vpliva tudi na naše srce, saj živali zmanjšajo učinke stresa na organizem, znižujejo pa tudi krvni tlak, raven holesterola ter srčni utrip. Nič čudnega, da si jih želimo imeti ves čas ob sebi, zato smo jim že pred tisočletji na široko odprli vrata v naše domove. Seveda pa velja biti pri tem previden, naši najboljši prijatelji, najsi bodo pernati ali kosmati, so v naš dom prinesli tudi nepovabljene vlomilce, ki lahko ob neprevidnosti ogrozijo naše zdravje. »Literatura ne razlikuje med sobivanjem v stanovanju in dejanskim spanjem v naših posteljah, logično pa je, da se s tako tesnim stikom, kot je skupno spanje, bolj približamo živalskim izločkom in na ta način povečamo tveganje za prenos povzročiteljev z živali na človeka. Večina strokovnih člankov opisuje povečano tveganje za različne bolezni v gospodinjstvih z domačimi živalmi. Tveganja se razlikujejo glede na vrsto obolenja in tudi glede na vrsto živali, ki biva z nami ‒ opisano je večje tveganje za razvoj pljučnih bolezni pri otrocih, vsekakor večje tveganje za črevesne parazitarne okužbe, prenos bakterijskih zoonoz, kot je za primer leptospiroza,« pojasnjuje asist. dr. Urša Ravnik Verbič, dr. vet. med., s Klinike za male živali na Veterinarski fakulteti Univerze v Ljubljani, vendar ob tem opozarja, da bivanje z živalmi prinaša tudi številne pozitivne plati. »Po drugi strani pa strokovna literatura opisuje tudi zmanjšanje tveganja za razvoj atopičnega dermatitisa pri odraslih, ki so kot otroci živeli s hišnim ljubljenčkom, nižje tveganje za razvoj hipertenzije pri otrocih, manjše tveganje za alergijski rinitis pri otrocih, vendar večje pri odraslih.«

Steklina, mikrosporija, bolezen mačje praske ...

Hišni ljubljenčki so tako lahko ob neprimerni skrbi in pozornosti vzrok kar nekaterim bolezenskim stanjem. Začnimo s steklino, brez dvoma najbolj znano boleznijo, ki se lahko prenaša z živali na človeka. Prenaša se z okuženo slino, lahko pa tudi z vdihavanjem zraka, v katerem so okuženi delci. Kmalu po okužbi začne virus potovati po živčevju proti hrbtenjači in možganom ter povzroči motnje v delovanju, halucinacije, paralizo, pa tudi oteženo požiranje in govorjenje, v skrajnem primeru celo smrt. Zato velja biti prav posebno pozoren ob stiku z živaljo, za katero sumite, da je okužena, pomoč poiščite pri zdravniku, ki vas bo napotil na cepljenje, četudi ob odsotnosti simptomov. Slednji so namreč znak, da je virus že prodrl globoko v živčevje, zato mora biti cepljenje opravljeno, še preden nastopijo simptomi. Za vse lastnike mačk velja, da naj bodo prav posebej pozorni na bolezni, ki se prenašajo s kosmatimi ljubljenkami ‒ mikrosporija in bolezen mačje praske. »Mačke so lahko asimptomatske prenašalke mikrosporije, to pomeni, da same ne kažejo kliničnih znakov, a so vseeno vir okužbe za ljudi. Kadar pa tudi same zbolijo, se bolezen večinoma kaže v obliki nesrbečih brezdlačnih mest po telesu. Pri človeku se po okužbi (vsak stik z mikrosporično mačko se ne odraža nujno v bolezni) razvijejo praviloma okrogla, rdeča mesta na koži, predvsem tam, kjer je prišlo do neposrednega stika z mačko ‒ najpogosteje roke, vrat, obraz,« pojasnjuje veterinarka in nadaljuje: »Bolezen mačje praske se pri mački nikoli ne izrazi ‒ gre namreč za prenos bakterije, ki jo mačka nosi pod kremplji. Pri človeku se po praski ali tudi ugrizu najpogosteje v tednu ali dveh pojavi papularna sprememba na mestu praske/ugriza, povečane regionalne bezgavke, lahko se pojavijo sistemski znaki ‒ povišana telesna temperatura, bolečine v mišicah, zmanjšan apetit. Običajno je bolezen samoomejujoča in izzveni tudi brez zdravljenja.«

Tudi pernati prijatelji lahko širijo bolezni

Še ena nevarnost, ki preži na vse, ki se smukajo okrog mačk in mačkonov, ki so gostiteljice parazita, je toksoplazmoza. Mačke namreč izločajo ciste zajedavca Toxoplasma gondii, njihovi iztrebki pa lahko okužijo zemljo, na kateri ležijo. Če tako uživamo v neopranem sadju ali zelenjavi, ki je rastla v teh tleh, se lahko kaj hitro zgodi, da pride do okužbe. Ta se prenaša tudi z uživanjem surovega oz. neprimerno pripravljenega mesa živali, ki se lahko okuži preko krme, ki je prišla v stik z iztrebki okužene mačke. Če je naš imunski sistem dovolj močan, okužbe ne zaznamo, najbolj pa so temu izpostavljene nosečnice, ki lahko z okužbo ogrozijo plod, saj toksoplazma povzroča okvare živčnega sistema in slepoto. Pozorni bodite tudi na kriptosporidizo, črevesno okužbo, s katero se lahko okužimo, če pridemo v stik z iztrebki ali okuženo vodo, ki je kot nalašč za parazita Cryptosporidium parvum, ki okužbo povzroča. Z njim se lahko okužijo tako mačke, psi, kot tudi konji in druge hišne živali, simptomi pa se izrazijo kot močna vodena driska, trebušni krči, pomanjkanje apetita, bruhanje ter povišana temperatura. S primernim počitkom, prehrano in vitamini bolezen izveni, s preventivo pa se tudi temu lahko izognemo. Umivajte sadje v neoporečni vodi, prekuhavajte vodo, za katero menite, da bi bila lahko okužena, po stiku z živalmi pa si skrbno umijte roke.

Tudi naši pernati prijatelji so lahko prenašalci bolezni, papagajska vročica je okužba z eno izmed bakterij iz rodu klamidij, ki se s ptic na človeka prenaša z neposrednim stikom, tudi s kapljičnim prenosom. Nahaja se namreč tudi v ptičjem izcedku iz dihal, v blatu in urinu, bakterije pa se potem izločijo v zrak, ki ga lahko ljudje v neposredni bližini vdihnejo. Prav zato je okužba najpogostejša med lastniki ptic in zaposlenimi v prodajalnah z malimi živalmi, prepoznamo pa jo po simptomih, podobnih gripi, vse od utrujenosti, bruhanja, suhega kašlja do izgube teka in driske. Zdravi se z antibiotiki, lastniki ptic pa lahko možnosti za nastanek zmanjšate z rednim čiščenjem kletke in prostora, v katerem se nahaja.

Izboljšane socialne veščine in empatija

Tudi v primeru kosmatih hišnih ljubljenčkov, ki si z nami delijo življenjski prostor, moramo paziti na primerno čistočo, prav tako pa tudi na zaščito proti notranjim zajedavcem. »Poleg načel osnovne higiene ‒ umivanje rok po rokovanju z živaljo, prepoved živalim, da jejo iz naših krožnikov, uporaba rokavic pri pobiranju iztrebkov ali brisanju urina ... moramo skrbeti tudi za to, da so hišni ljubljenčki zadostno tretirani proti notranjim in zunanjim zajedavcem. Posebno opozorilo velja tudi za ljubljenčke, ki so bolni ali se zdravijo, posebej recimo s kemoterapevtiki, saj se zdravila izločajo z urinom, blatom ali slino,« opozarja asist. dr. Ravnik Verbič, o osnovni čistoči pa moramo podučiti tudi naše najmlajše. Prav slednji naj bi bili sicer po dognanjih nekaterih raziskav zaradi bivanja s hišnimi ljubljenčki odpornejši na bakterije, vendar pa nas je sogovornica opozorila, da ta trditev vendarle še nima strokovne podlage: »Ta trditev ni strokovno utemeljena, ampak kot je omenjeno že zgoraj, ima lahko sobivanje predvsem za otroke tudi pozitivne zdravstvene posledice. Predvsem je dokazano, da hišni ljubljenčki zelo pozitivno vplivajo na duševno zdravje lastnikov, pri otrocih pa izboljšajo njihove socialne veščine in empatijo tudi do ljudi, sovrstnikov.«


Literatura ne razlikuje med sobivanjem v stanovanju in dejanskim spanjem v naših posteljah, logično pa je, da se s tako tesnim stikom, kot je skupno spanje, bolj približamo živalskim izločkom in na ta način povečamo tveganje za prenos povzročiteljev z živali na človeka.

 

A Z deljenjem postelje povečamo tveganje za prenos povzročiteljev z živali na človeka.

B Umivajmo si roke in ne dovolimo ljubljenčkom, da jedo iz naših krožnikov.

C Hišni ljubljenčki morajo biti zaščiteni proti notranjim in zunanjim zajedavcem.