Z vami smo že od leta 2005...

Najstniki v sestavljenih družinah

Eno od dejstev sodobnega življenja je tudi to, da družine pogosto razpadajo in nastanejo nove. Kako se v vseh teh rušilnih in težkih spremembah znajdejo otroci, še posebej najstniki?

Prenekateri starši, ki so v družino svojih najstnikov pripeljali novega partnerja, se sprašujejo, kaj se dogaja z njihovimi odraščajočimi otroki, da novih razmer ne morejo sprejeti.

Dr. Albert Mrgole in Lea Mrgole iz Zavoda Vezal poudarjata, da ne gre toliko za to, kakšni najstniki so, ampak bolj za to, kakšen je naš odnos odraslih do njih. Osnovna potreba najstnikov (kot tudi vseh ljudi) je ta, da živijo z izkušnjo varne navezanosti. Najstniki najbolj potrebujejo zavedanje, da je nekomu mar zanje. Potrebujejo bližnje, na katere se lahko naslonijo in pri njih dobijo varno pribežališče. Potrebujejo tudi stik z notranjimi impulzi, ki jim omogočajo razvoj. In varno odzivnost na njihovo razburkano čustveno doživljanje, zato da ta čustva lahko regulirajo. Še nadalje zaradi potrebe po avtonomnosti potrebujejo svoje izkušnje, seveda na svoj način.

Starše velikokrat zmede to, da najstnik navzven ne kaže svoje potrebe po navezanosti in se pogosto vede povsem nasprotno. Albert: »Če so starši preveč vsiljivi, potem jih najstnik odriva stran. A ta potreba pri njem kljub temu obstaja.« Lea: »Potreba po navezanosti se pri najstniku kaže drugače kot pri majhnem otroku. Ne bo nam več zlezel v naročje in ne bo nam prinesel pokazat risbice. Mi pa ga kritiziramo, da vseskozi visi na računalniku in mu govorimo, da so igrice brez veze. Njegovo življenje, hobije, interese in prijatelje komentiramo na tak način, da pobegne stran od nas. V resnici pa gre za njegove »risbice«: življenje raziskuje na svoj način, išče si prijatelje, hoče biti avtonomen. Žal zelo velikokrat dobi od nas odziv, da nekaj ni v redu. Najstnik pa si želi, da bi se zanimali zanj, tudi za tiste njegove stvari, ki se nam ne zdijo najbolj posrečene.«

RAZPAD DRUŽINE, RAZPAD VARNOSTI

Kaj za najstnika pomeni razpad družine, kako to doživlja? Albert Mrgole: »Vsakomur razpad družine pomeni razpad okvira, ki je omogočal varno navezanost. Razpad družine pomeni, da se je treba posloviti od vsega tega: od slike družine, od tega, da sta mama in oče skupaj, da sta na voljo, da je družina varno pristanišče. Pogosto se morajo najstniki posloviti od svojega bivališča, svoje sobe, od vseh drobnih navezanosti. Vse to pomeni hud pretres, zato najstniki preklopijo iz varnega delovanja v možganih v panični del možganov. Nekateri postanejo glasni, popadljivi, uporniški, drugi se zaprejo vase, ne komunicirajo. Eni in drugi pa so v veliki stiski, še zlasti če starši preko njih rešujejo svoje medsebojne zamere in zaplete, svoj nedokončani odnos.« Lea: »Če otrok od staršev dobi enotno zgodbo o razhodu partnerstva, s tem dobi občutek, da ni on razlog in kriv za to, ter tako tudi dobi zagotovilo, da se njegovo varno okolje ne bo sesulo. Če starši upoštevajo, da je to za otroka težka sprememba in izkušnja, se je nanjo nazadnje sposoben prilagoditi. Lahko pa je tudi travmatična, če starši medsebojno ostajajo v konfliktu. Ali pa če so starši toliko okupirani s sabo, da ne pomislijo več na potrebe otrok. Če nekdo, na primer, pripelje novega partnerja in to postane zanj najpomembneje, ter si misli, da se bodo otroci že navadili … Pomembno je, da starši zmorejo ohraniti mesto otroku.«

VLOGA NOVEGA PARTNERJA

Kakšno vlogo naj bi odigral novi partner v odnosu do otroka? Lea: »To je pač partner enega od staršev, to je njegova vloga. Od starša pa je odvisno, kako bo postavil razmerja. Ta partner je odrasla oseba in se drži pravil ter sledi mejam, ki jih starš postavlja, ter pri njih sodeluje. Pomembno je, da starš, ki je novega partnerja pripeljal, definira te vloge.« Kaj to pomeni? »Na primer, ko novi partner najstniški hčeri reče, naj pospravi copate. Ona mu odvrne, da on njej že ne bo ukazoval. V tem primeru mora mati postaviti vloge in jasno povedati, da je on njen partner, da je odrasla oseba in da skupaj z njo postavlja pravila. In če ji on reče, da naj pospravi copate, je to enako, kakor da bi ji rekla ona sama.«

Zgodi pa se, da pride partner v družino in želi le uveljavljati svojo avtoriteto (ukazovati) ter z otrokom ne vzpostavi stika. »Partner ni prijatelj in ni starš, je pa odrasla oseba, ki mora zagotoviti, da se otrok v družini počuti varno in da ima z njim stik. Šele ko to ima, lahko pomaga svoji partnerici oziroma partnerju pri vzgoji tega otroka. Odrasli smo tisti, ki naredimo stik in se moramo znati povezati z otrokom,« še poudarja Lea Mrgole, Albert pa dodaja, da je odnos starša in otroka starejši, kot je odnos z novim partnerjem. Vsi se morajo uglasiti z novo situacijo. Pomembno je, ali se spremembe izvajajo z neizrečenimi pričakovanji, ali se delajo nasilno, ali pa uvidevno do vseh, ki so vpleteni. Otrok je pri tem najbolj ogrožen: najprej mora odžalovati izgubo, potem pa še sprejeti neko novo osebo v svoje življenje. Nekateri starši so mnenja, da otroku ne sme narediti tega, da bi mu pripeljali novo osebo v hišo, drugi pa se nikakor ne zmorejo vživeti v otrokovo kožo. Morda bi jim pomagalo, če bi si zamislili obrnjeno situacijo: kaj bi pomenilo zanje, če bi njihov otrok pripeljal svojega prijatelja v družino.

Seveda pa so situacije zelo raznolike in ni mogoče postaviti enotnega pravila. Če ima otrok, na primer, zamero do starša, pri katerem je ostal, in žaluje za drugim staršem, potem bo novega partnerja zelo težko sprejel, pa je lahko ta še tako v redu.

ZANIMAM SE ZATE

Kaj torej najstnik potrebuje od starša, s katerim živi? Naša sogovornika menita, da je to empatičen odziv in sporočilo, da mu je mar. Potrebuje tudi to, da starš z njim govori na glas, da ga vpraša kdaj tudi o tem, kakšen se mu zdi njegov novi partner oziroma partnerica, in da je pripravljen tudi resnično slišati odgovor. Da mu da občutek, da je njegovo doživljanje in mišljenje zanj pomembno, da ga v resnici zanima, kaj se v njem dogaja. Ko otrok dobi občutek, da je slišan, se v njem vzpostavi nova raven varnosti in nemalokrat se potem zgodi, da novega partnerja lažje sprejme.

Naj bi torej spraševali otroka o tem, ali naj novega partnerja pripeljemo v hišo? Albert in Lea Mrgole sta prepričana, da ne. »Vsekakor pa moramo dobro premisliti, preden naredimo takšen korak. Ali je ta partner pravi za nas, kje se vidimo skupaj z njim čez nekaj let, kako menimo, da bi se novi partner lahko ujel z našim otrokom, katere so tiste njegove dobre lastnosti, ki bi pri tem pomagale. In razmisliti, kaj bomo naredili, če se bo med novim partnerjem in otrokom zataknilo – na katero stran se bomo postavili, koga bomo zaščitili, če bo potrebno? Novi partner mora seveda najprej ustvariti odnos z otroki.«

Nazadnje še poudarita: »Odločitev za novo partnersko zvezo je odločitev s posledicami. Ne predstavljajmo si romantično, kako bomo vsi skupaj srečno živeli. Zavedajmo se, da bo potrebnega veliko dela, da bo novi partner vzpostavil dober stik z otroki. To spregledati je neodgovorno in nezrelo.«

V okvir:

Starejši najstniki po navadi ne izražajo svoje bolečine ob ločitvi in vseh spremembah, ki ji sledijo, tako zelo očitno in burno, kakor to počnejo mlajši. Raje se umaknejo in trpijo sami v sebi. Velikokrat se potem zatečejo k svojim partnerjem in tam skušajo zaceliti svoje čustvene rane. Zatečejo se tja, kjer se čutijo sprejeti in nemalokrat so to tudi združbe, ki jim ponujajo drogo. Starejši najstniki se znajdejo na svoj način: začnejo izostajati iz šole, opuščajo svoje obveznosti in na različne druge načine skušajo opozoriti starše nase, da bi jih ti zagledali v njihovi bolečini. Seveda pa to ne poteka na zavestni ravni, vsaj večji del ne.

A Najstnik v družini najbolj potrebuje varno navezanost.

B Otroka ne sprašujemo o tem, ali naj v družino pripeljemo novega partnerja, pač pa o tem sami dobro razmislimo.

C Najpomembneje je, da novi partner z otrokom vzpostavi dober stik.

Avtorica: Maja Korošak