Z vami smo že od leta 2005...

Glavkom – tihi tat vida

Glavkom ali tudi zelena mrena je skupina bolezni, za katere je značilno propadanje vidnega živca, ki vodi v postopno slabšanje vida. To lahko poteka zelo počasi, desetletja, ali pa hitro – do slepote lahko pride že v nekaj tednih. Poškodba vlaken vidnega živca je nepovratna: ko pride do poslabšanja vida zaradi glavkoma, ga tudi okulisti ne morejo več popraviti. Lahko se le trudijo, da se stanje ne slabša.

 

 

 

Avtorica: Maja Korošak

Pogovarjali smo se z Rokom Grčarjem, dr. med., specialistom oftalmologom, iz Očesnega Centra Irman v Žalcu. Pojasnil nam je, katere vrste glavkomov poznamo, vzroke za nastanek, spregovoril pa je tudi o načinih zdravljenja.

Zaradi povečanega očesnega tlaka

Omenjene bolezni propadanja vidnega živca so zelo raznolike. Kot pove dr. Grčar, se glavkom lahko pojavi že ob rojstvu ali pa kasneje v življenju. »Poteka lahko hitro ali počasi, običajno brez bolečine, spremlja ga lahko glavobol …« Kako sploh pride do glavkoma? »Očesna tekočina nastaja v zadnjem delu očesa, nato pa iz očesa odteka skozi gosto mrežo, ki se nahaja v prednjem delu. Ta predel zdravniki imenujemo očesno zakotje, kjer roženica in šarenica tvorita bolj ali manj oster kot. Če je ta kot tako ozek, da šarenica zapre iztok iz očesa, govorimo o glavkomu z zaprtim zakotjem. Pride lahko do hitrega skoka očesnega tlaka, ki ga spremljajo bolečina, rdečina očesa in moten vid,« razlaga naš sogovornik in doda, da je v Sloveniji pogostejša oblika glavkom z odprtim zakotjem. »V tem primeru je anatomski predel, očesno zakotje, kjer poteka odtok očesne tekočine, dovolj široko razprt, vendar je zaradi določenih vzrokov upor v mreži, skozi katero očesna tekočina izteka, povečan. Ta oblika bolezni poteka veliko bolj tiho in počasneje, brez spremljajočih simptomov. Do propadanja vida prihaja tako počasi, da bolniki velikokrat tega slabšanja ne zaznajo čisto do končnega stadija bolezni. Zgodnejšo obliko te bolezni lahko odkrije samo zdravnik.«

Ni odvisno od načina življenja

K nastanku glavkoma prispevajo različni dejavniki, pove dr. Grčar. »Bolniki me pogosto sprašujejo, ali so sami povzročili bolezen in v čem so ravnali narobe, da je do nje prišlo. Vendar se dejavniki tveganja najpogosteje pojavijo spontano oziroma so neodvisni od načina življenja.«

Glavni dejavnik je povišan očesni tlak. Vidni živec, kakor vsa tkiva, počasi propada. Vendar je to propadanje veliko hitrejše, če je v očesu očesni tlak visok. »Ko očesni tlak z zdravili ali posegom znižamo, lahko preprečimo nadaljnje napredovanje bolezni. Zato je očesni tlak pomemben tudi pri zdravljenju glavkoma.«

Vendar pa, poudari dr. Grčar, zvišan očesni tlak ni nujno vzrok bolezni. »Nekateri sicer zdravi ljudje, ki nikoli ne dobijo glavkoma, imajo lahko vse življenje povišan očesni tlak. Pri drugih, težjih bolnikih z glavkomov, pa je očesni tlak lahko ves čas nizek.«

K nastanku bolezni lahko prispevajo tudi drugi dejavniki, kot npr. pojav glavkoma v družini, zdravljenje s kortikosteroidi, očesna poškodba, operacija, znotrajočesno vnetje ali zapora žil …

Pomembni so preventivni pregledi!

Glavkom pogosto imenujejo tudi tihi tat vida. Kaj to pomeni? Rok Grčar: »Bolniki več let ne vedo, da imajo bolezen, čeprav ta počasi napreduje. Dva odstotka ljudi, starejših od 40 let, imata glavkom, vendar jih mnogo med njimi tega ne ve. Pogosto se bolezen zazna, ko je vidno polje že zelo zoženo. Ena poglavitnih nalog očesnih zdravnikov je tudi ozaveščanje bolnikov na nevarnosti te bolezni. Ob 12. marcu, svetovnem dnevu glavkoma, tudi dr. Grčar želi opozoriti na pomembnost rednih preventivnih pregledov pri očesnem zdravniku. »Samo merjenje očesnega tlaka ni dovolj. Priporočam, da pri vsakem predpisu bližinskih očal poleg merjenja očesnega tlaka zdravnik opravi še pregled vidnega živca. Ti pregledi so zlasti pomembni, če se v družini pojavlja glavkom ali če bolnik zaradi druge bolezni jemlje kortikosteroide (npr. medrol).«

Pogosto ga odkrijejo naključno

Glavkom očesni zdravniki najpogosteje odkrijejo na rednih preventivnih pregledih ali po naključju, ko bolnik pride v ambulanto zaradi druge težave. Včasih na bolezen opozori povišan očesni tlak. Katere preiskave opravi okulist? Dr. Grčar: »Če sumimo na glavkom, najpogosteje opravimo pregled očesnega ozadja, ko si z mikroskopom natančno prikažemo izstopišče vidnega živca v oko. To izstopišče je pri glavkomu izdolbeno zaradi propadlih živčnih vlaken. Včasih so te spremembe samo nakazane in je težko določiti, ali dejansko gre za glavkom ali ne. Zato so se v zadnjem času razvile slikovne diagnostične metode (npr. optična koherenčna tomografija), s katerimi lahko zelo natančno izmerimo debelino sloja živčnih vlaken. Če se ta sloj postopno tanjša, moramo hitro še dodatno znižati očesni tlak. Diagnozo glavkom pa dokončno potrdi preiskava vidnega polja. Pri tej preiskavi bolnik pritisne na gumb na posebnem aparatu, ko zazna lučko znotraj vidnega polja. Če bolnik ne zazna lučk v vseh delih vidnega polja ali če zaznava samo zelo svetle lučke, govorimo o zmanjšanem vidnem polju. Oženje vidnega polja je značilno za napredovanje glavkoma.«

Vrste zdravljenja

Kot pove dr. Grčar, so mnogi raziskovalci želeli odkriti zdravilo, ki bi regeneriralo propadli vidni živec, vendar to za zdaj še ni mogoče. Cilj pri zdravljenju glavkoma je zato upočasnitev ali ustavitev napredovanja bolezni. »Kot že rečeno, lahko to dosežemo samo tako, da znižamo očesni tlak. To lahko dosežemo z zdravilom v obliki očesnih kapljic, laserskim posegom ali pa z operacijo.«

Zdravniki najpogosteje predpišejo kapljice in če te zadovoljivo znižajo očesni tlak, bolniki nadaljujejo s to terapijo vse življenje. Zelo pomembno je, da se bolniki terapije s kapljicami dosledno držijo, čeprav v začetnih stadijih bolezni še nimajo težav. Kot pove naš sogovornik, se žal prepogosto zgodi, da se bolniki predpisane terapije ne držijo ali pa jo celo popolnoma ukinejo ter prenehajo obiskovati zdravnika. »Zato se v zadnjem času razvijajo kombinirana zdravila, pri teh je število kapljic, ki si jih mora bolnik kapljati v oko, manjše. V prihodnosti bo morda glavkom možno zdraviti tudi z zdravili s podaljšanim sproščanjem, ki se jih bo vstavilo v oko in tako terapija ne bo več tako zelo odvisna od sodelovanja bolnika.«

Hkrati z zdravili pa se razvijajo tudi laserski posegi. Ti prav tako kot kapljice uspešno znižajo očesni tlak pri glavkomu z odprtim zakotjem. Zelo dobre izkušnje so z lasersko terapijo, zlasti pri tistih bolnikih, ki imajo hujše stranske učinke zaradi kapljic ali si iz drugih razlogov kapljic ne morejo ali ne želijo dajati. Pri selektivni laserski trabekuloplastiki se uporablja laserski žarek z nizko energijo, poseg je tako manj invaziven in ga je možno ponavljati.

Kdaj pa je treba oko operirati? »Kirurški poseg se izvede, če kapljice ali laserski poseg ne znižata očesnega tlaka zadovoljivo. Med operacijo se v očesno zakotje izreže drobna luknjica ali pa se v ta predel vstavi kratka cevka. Skozi tako luknjico ali vstavljeno cevko se nato iz očesa drenira odvečna očesna tekočina,« pojasnjuje dr. Grčar in še doda, da najnovejše kirurške metode gredo v smeri minimalne invazivne glavkomske operacije. Z manj invazivnimi operacijami se lahko izognejo nekaterim zapletom po operaciji, vendar včasih na račun manj uspešnega znižanja očesnega tlaka.