Z vami smo že od leta 2005...

Možgani niso kot mišica

Ob Tednu možganov v tem mesecu, ki ga organizira društvo SiNAPSA, se ponovno lahko vprašamo, kaj sploh vemo o tem najpomembnejšem organu v človeškem telesu. Pravijo, da izrabljamo le manjši del možganov. Pa da je za dobro delovanje možganov zelo pomembno to, kaj jemo. Je stres za delovanje možganov resnično samo slab? Ali sodoben način življenja vpliva na večjo pojavnost nevrodegenerativnih bolezni?

 

 

 

Pogovarjali smo se z doc. dr. Blažem Koritnikom, dr. med., predstojnikom Kliničnega inštituta za klinično nevrofiziologijo UKC Ljubljana.

Neslutene možnosti možganov?

Je torej res? Uporabljamo le majhen del naših možganov? »Znanstveniki se že dolgo borijo proti urbanemu mitu, da uporabljamo le nekaj odstotkov možganov. To je nekaj, kar se v družbi in medijih pogosto omenja, podatek pa je nastal v prejšnjem stoletju v sklopu reklamnih kampanj. Skušali so poudarjati neslutene kapacitete možganov, ki naj bi bile še skrite in jih še ne znamo uporabljati. Žal ne gre za to. Ves čas uporabljamo celotne možgane, tudi pri zelo preprostih funkcijah so dejavni veliki deli možganov. Res pa je, da se pri zelo intenzivnih dejavnostih določeni deli možganov bolj aktivirajo – kar pa še ne pomeni, da prej niso bili aktivni. Veliko nam pove že dejstvo, da možgani porabijo 20 % vse krvi in kisika, ki se pretakata po telesu, čeprav zavzemajo majhen delež telesne teže. Ta delež pa se ne spreminja prav veliko med bolj intenzivno dejavnostjo in počitkom. To pomeni, da bo med spanjem ali med počitkom aktivnost možganov 20-odstotna, ob neki intenzivnejši dejavnosti pa se bodo tudi možgani aktivirali le še za nekaj desetink odstotka več. Drugače kot pri mišicah. Lahko bi rekli, da ves čas uporabljamo celotne možgane, tudi ko samo počivamo,« pojasnjuje dr. Blaž Koritnik.

Levo–desno

Ali drži, da je desna hemisfera odgovorna za določene funkcije in dejavnosti, leva pa za druge? »Različne študije slikanja možganov, ki kažejo, kako možgani delujejo, govorijo proti temu, da bi šlo za tako jasno in preprosto razdelitev funkcij. Zdi se, da je precej bolj pomembno sodelovanje med obema poloblama. Možgani delujejo kot omrežja, ki imajo različne funkcije, in ta omrežja značilno obsegajo območja obeh polobel. Res pa je, da imajo določene funkcije, kot je na primer govor, dominantno poloblo in je torej ena od obeh odgovornejša za tisto funkcijo. In če je pri poškodbi tista polobla prizadeta, se kaže kot okvara te funkcije. Na splošno pa ni tako, da bi tisti, ki so bolj umetniški tip človeka, uporabljali bolj desno polovico in tisti, ki so bolj logično delujoči in racionalni, uporabljali bolj levo polovico,« zatrjuje dr. Koritnik in dodaja, da se je nekoč veliko govorilo o možganskih centrih kot območjih, ki so specializirani za določeno področje. »Seveda obstajajo možganski centri, na primer primarna motorična skorja, od koder izvirajo vse informacije, povezane z motoriko oziroma gibanjem. Centri so tudi primarna vidna in slušna skorja, v katerih potekajo obdelave vidnih in slušnih informacij. Vendar pa se je izkazalo, da je za delovanje možganov pomembneje, da se centri medsebojno povezujejo v omrežja. In da lahko posamezni del možganov sodeluje v različnih omrežjih in se temu primerno prilagaja pri funkciji, na primer pri spominu, gibanju … Ta omrežja so po svojem delovanju podobna različnim drugim omrežjem, na primer prometnemu omrežju v letalstvu, kjer so velika letališča (veliki centri), ki so povezana med seboj, in se vsako tako večje letališče, večji center, povezuje z manjšimi na lokalni ravni,« podaja primerjavo dr. Koritnik in nadalje razloži, da so v možganih povezave na mikroskopski ravni sinapse, to so stiki med možganskimi celicami, prek katerih celice komunicirajo. Na višjem nivoju pa se povezave imenujejo možganska belina: deli možganov, ki jim rečemo belina, so skupki živčnih vlaken, kot nekakšni kabli, ki povezujejo posamezna območja možganske skorje med seboj.

Bližnjic za možgane ni

Najpomembnejša lastnost možganov je tako imenovana plastičnost, to je sposobnost, da se možgani spreminjajo s tem, ko nekaj počnemo. Če te plastičnosti ne bi bilo, potem treniranje oziroma učenje ne bi imelo smisla, pove naš sogovornik, saj s tem ne bi prišlo do izboljšanega delovanja možganov. »Plastičnost ali učenje ima podlago na celični ravni, kar pomeni, da se povezave med možganskimi celicami spreminjajo. Lahko postajajo intenzivnejše, lahko se množijo, lahko pa se njihovo število tudi zmanjšuje. Spremembe pa se dogajajo tudi na višjih ravneh – na ravni možganskih omrežij, ki se prav tako spreminjajo in prilagajajo. Na ta način se izboljša delovanje določenih možganskih funkcij. Zato je ključnega pomena, da skrbimo za svoje možgane, jim postavljamo nove izzive in s tem izboljšujemo njihovo delovanje. Drugo, kar je pomembno, pa je to, da gre za procese, ki imajo svoj časovni potek. Zato žal ne obstajajo učinkovite bližnjice, da bi se lahko zelo na hitro naučili kakšne stvari in v neki dejavnosti postali zelo dobri kar čez noč. Slaba novica za vse šolarje torej je, da se drugače kot z vztrajnostjo pri učenju ne da dosegati uspehov. To ve vsak športnik in vsak glasbenik.«

Ali pa morda le lahko pospešimo razvoj in delovanje možganov, če se posvetimo neki posebno zahtevni dejavnosti? »Za zdrav razvoj možganov, naj bodo mladi ali pa starejši, najbolje poskrbimo tako, da jim omogočimo pestro dejavnost. Nobena preveč intenzivna dejavnost, pri kateri se mora nekdo odreči vsem drugim dejavnostim, za možgane ni dobra. To velja za celotno življenjsko obdobje, tudi v starosti je najboljša skrb za možgane pestra paleta različnih dejavnosti. Torej samo reševanje križank, ki velja za prispodobo skrbi za možgansko dejavnost v poznejših letih, ne bo prineslo zaželenega rezultata. Pestre dejavnosti vključujejo udeleževanje prireditev, sprehode, potovanja, učenje tujega jezika, branje, ples …«

Najdi si izziv

Dr. Blaž Koritnik še pove, da je plastičnost možganov ohranjena v celotnem življenju, res pa je, da je pomembno bolj izražena pri mlajših. Predvsem pa je plastičnost izrazita v zelo zgodnjem obdobju, ko nastaja govor, ko otroci shodijo. »V začetku življenja je celo takšna, da ne zahteva dejavnega udejstvovanja, ampak je dovolj že izpostavljenost: če je majhen otrok izpostavljen jeziku, to zadostuje, da se govora nauči in ga začne uporabljati. Kasneje se ta del plastičnosti možganov nekoliko izgubi in je za učenje tujega jezika potrebna večja dejavnost. Plastičnost je velika tudi še pri mladostnikih, do tridesetega leta, ko možgani še vedno zorijo. Pomembno pa je zavedanje, da teh lastnosti nikoli ne izgubimo. Tudi stari možgani, če so zdravi, so sposobni pridobivanja novih sposobnosti, spretnosti, novega znanja. V zgodnjem in srednjem življenjskem obdobju smo toliko izpostavljeni novim izzivom, da jih ni treba posebej iskati. V poznejšem življenjskem obdobju pa je potrebnega več truda za to, da ohranjamo možgane dejavne – izzive si moramo poiskati.«

Omejena sposobnost obnavljanja

Po drugi strani se v nasprotju z nekaterimi drugimi organi možgani ne morejo obnavljati tako, da bi se množile nove živčne celice. Verjetno zaradi tega, ker morajo ohranjati tudi stabilnost delovanja. Delovanje možganov in povezave v njih so tako specializirani, da je to ob okvari nemogoče nadomestiti s ponovno rastjo novih možganskih celic. Zato imajo možgani omejeno sposobnost obnavljanja. Možganske funkcije po različnih okvarah (poškodbah, možganski kapi) pa se vendarle lahko tudi obnovijo. Kako? »Sosednja zdrava območja prevzemajo določene funkcije, omrežja se na drugačen način povežejo. Do določene mere pa se tudi v prizadetih območjih funkcije ponovno vzpostavijo. To ne pomeni, da nastajajo nove možganske celice, se pa ponovno vzpostavijo določene povezave ali pa se izboljša delovanje tistih možganskih celic, ki so le začasno slabše delovale, na primer zaradi slabše prekrvljenosti ali otekline. Sposobnosti popravljanja pa so tako kot pri zdravih možganih bolj izražene v zgodnejšem starostnem obdobju. Nekdo, ki utrpi možgansko kap v višji starosti, ima pomembno manjše možnosti za to, da bi se določene funkcije ponovno vzpostavile.«

Škodljivi stres

Stres oziroma stresni odziv je mehanizem, ki se je v evoluciji razvil kot nekaj, kar pomaga živali in človeku, da se učinkovito odzivata na nevarnosti iz okolja. Izboljšal je torej delovanje (in povečal možnosti preživetja) človeka. »Žal pa se isti mehanizem, ki sicer danes na primer športniku na tekmi še vedno pomaga, lahko pokaže kot slab takrat, ko je dolgotrajen ali škodljiv. Stres je pri človeku ali živali povzročil to, da so se izboljšale motorične sposobnosti, sodobni stres pa večinoma nima več takšne funkcije. Ker na stresni dejavnik ne reagiramo več z begom ali bojem, postane delovanje stresnih hormonov za nas škodljivo. Poglavitna težava v sodobnem svetu je kronični stres, kjer ves čas po malem čutimo duševni pritisk in to nima dobrega učinka na možgane.« Kaj se zgodi v možganih, ko nam na primer v stresnem položaju odpove spomin ali nam, kot rečemo, »zablokirajo možgani«? »Gre za isti stresni odziv, ki nam omogoči, da se fokusiramo le na eno stvar. Takrat se pozornost izrazito usmeri, vse ostalo pa postane nepomembno. Pozornost je pomembna možganska funkcija, ki omogoča to, da precejšen del informacij, ki pridejo v možgane, ignoriramo, ker v tistem trenutku niso tako pomembne. Ko smo pod stresom, pa gre ta proces nekoliko predaleč: takšen odziv povzroči, da delujemo slabše, kot bi, če naša pozornost ne bi bila toliko motena.«

Orehi za možgane?

Kako na možgane vpliva prehrana? Dr. Blaž Koritnik: »Zelo jasnih podatkov ali študij, ki bi nam dali natančne recepte za to, kaj jesti, da bi naši možgani bolje delovali, nimamo. Vpliv prehrane na delovanje možganov je namreč zelo težko preučevati. Če bi na primer hoteli ugotoviti vpliv določene vrste oreščka na delovanje možganov, bi morali dve veliki skupini ljudi prepričati, da živita na popolnoma enak način, ena skupina pa bi morala uživati še točno določeno količino teh oreščkov. To je praktično nemogoče narediti. Nevroznanost lahko potrdi le splošna načela zdrave prehrane, da na primer mediteranski način prehrane ščiti možgane pred določenimi boleznimi, tako kot varuje tudi druge organe. Pogosto se kot koristni za možgane omenjajo vitamini. Podatkov, da bi dodajanje vitaminov dodatno pomagalo tistemu, ki že tako ali tako zaužije dovolj vitaminov z uravnoteženo prehrano, v resnici ni. Vemo, da sta na primer vitamin B12 ali B6 pomembna za delovanje živčevja, a bolj v tem smislu, da njuno pomanjkanje lahko povzroči okvaro. Ni pa dokazano, da bi dodatni odmerki izboljšali duševne sposobnosti. Na srečo takšni dodatki večinoma niso škodljivi. Večinoma, saj na primer vitamin B6 v prevelikih odmerkih lahko živčevje tudi okvari.«

Visoke številke pri demenci

Ali drži, da so bolezni demence v porastu ali je tudi to mit, ki ga podatki ne podprejo? »Ne, to ni mit. Tako imenovane nevrodegenerativne bolezni, na primer alzheimerjeva, parkinsonova ali pa ALS (amiotrofična lateralna skleroza) so zares v porastu. Pri teh boleznih propadajo možganske celice. Vzrokov večinoma še ne poznamo, vemo pa, da pogosto gre za napačno odlaganje beljakovin v celicah, za napačno regulacijo genetskega zapisa … Lahko se pojavijo tudi pri mlajših, a so to večinoma bolezni starejših ljudi. Poglavitni razlog za povečevanje števila teh bolezni pa je staranje prebivalstva. Gre predvsem za to, da se je življenjska doba v zadnjem stoletju podaljšala za 30 let. S tem ko smo uspešni pri boleznih, ki so nekoč krajšale življenja, pa pri nevrodegenerativnih boleznih (še) nismo. Ko človek doseže 90. leto, ima vsaj 30 % možnosti, da ga doleti demenca. To pa je zelo visoka številka,« za konec še pojasni dr. Koritnik.

 

A: Da uporabljamo le majhen del možganov, je urbani mit.

B: Bližnjic pri učenju ali treningu možganov ni.

C: Za možgane ni dobro, če se z eno dejavnostjo ukvarjamo na račun vseh drugih.