Brskajte po prispevkih

Generic selectors
Exact matches only
Search in title
Search in content
Search in posts
Search in pages

Brskajte po prispevkih

Generic selectors
Exact matches only
Search in title
Search in content
Search in posts
Search in pages

V prejšnji številki smo vas seznanili z nekaterimi osnovami nastanka kosti, pisali smo tudi o celjenju kosti in oskrbi zloma, podrobneje pa smo se razpisali o zlomih kosti v predelu zapestja. V tokratni številki bomo nekaj besed namenili zlomom v področju nadlahtnice, podlahtnice in koželjnice.

Avtor: Maja Vičič

 

Zlomi nadlahtnice

Ti zlomi lahko nastanejo na različnih delih kosti, zato jih delimo na zlome zgornjega, srednjega in spodnjega dela nadlahtnice. K zgornjemu delu spada glava nadlahtnice, veliki tuberkel, mali tuberkel ter žleb bicepsove kite.

 

Zlom zgornjega dela

Zlom zgornjega (proksimalnega) dela največkrat nastane ob padcu na ramo ali na iztegnjeno roko. Ti zlomi so še posebej pogosti pri starejših osebah, ki bolehajo za osteoporozo. Najpogosteje pride do zloma vratu nadlahtnice (fractura colli humeri). Klinična slika je običajno sestavljena iz hudih bolečin, prisotna je velika oteklina rame, tako aktivna kot pasivna gibljivost pa sta močno zmanjšani. Poškodovani z zdravo roko drži bolno, tako da jo zvije v podlaktu. Za postavitev diagnoze je ključnega pomena rentgensko slikanje, zdravnik pa bo ob sprejemu ocenil tudi morebitno prizadetost žil in živcev.

Zlome, pri katerih se kostni odlomki niso premaknili, zdravijo konzervativno, kar pomeni, da roko v posebnem povoju imobilizirajo za 3–4 tedne. Če je bilo celjenje zloma primerno, lahko bolnik prične s postopnim razgibavanjem roke. Pri zlomih, pri katerih je prišlo do premikov, je največkrat potrebno operativno zdravljenje, tako da kirurg učvrsti kostne odrastke z vijaki ali žicami.

 

Zlom srednjega dela

Do zloma srednjega dela nadlahtnice (diafize nadlahtnice) največkrat pride ob neposrednem delovanju sile na kost, velikokrat se to zgodi ob prometnih nesrečah ali padcih na roko. Tudi pri tej vrsti zloma je opazna oteklina, prisotna je bolečina in patološka gibljivost roke in komolca, ob gibanju pa so slišne krepitacije. Ker v tem predelu roke poteka živec, imenovan nervus radialis, zdravnik vedno preveri morebitno prizadetost le-tega. Če je pridružena poškodba radialisa, prizadeti ne more aktivno iztegniti prstov, zapestja ali komolca. Zdravnik je pozoren tudi na morebitno prizadetost arterije brahialis. Tudi v poteku tovrstnega zdravljenja je potrebno rentgensko slikanje, na podlagi katerega se odločijo za način zdravljenja. Te zlome je mogoče zdraviti konzervativno. Največkrat je potrebna uravnava v splošni anesteziji, nato pa imobilizacija roke v mavčnem povoju. Kirurg se lahko odloči tudi za posebno opornico, ki omogoča delno razgibavanje v komolcu in rami. Če so zlomi srednjega dela komplicirani, jih ne morejo naravnati brez operativnega zdravljenja. Take zlome zdravijo s pomočjo ploščic, vijakov ali zunanjih fiksatorjev.

 

Zlom spodnjega dela

Spodnji del nadlahtnice je sestavljen iz diafizarnega in kondilarnega dela. Kondilarni del je sestavljen iz ulnarnega ali medialnega epikondila, radialnega ali lateralnega epikondila, glavice in valja nadlahtnice. Pri otrocih so ti zlomi po pogostosti na drugem mestu, takoj za zlomi ključnice. Nastanejo pri padcu na iztegnjeno roko ali pri udarcu na iztegnjen komolec. Glede na višino zloma govorimo o suprakondilarnih, epikondilarnih ali kondilarnih zlomih. Po poškodbi pride do močne otekline in bolečine, lahko je vidna deformacija kosti, tako aktivno kot pasivno razgibavanje pa ni mogoče. Pri tej poškodbi je treba izključiti poškodbo arterije brahialis ter prizadetost medianega in ulnarnega živca, ki potekata v tem predelu. Zdravljenje je odvisno od teže poškodbe. Če gre za zlome brez ali le z majhnim odmikom, zdravijo brez uravnave z doramenskim mavcem. Zlome, ki so premaknjeni, natančno uravnajo in imobilizirajo. Kadar s tem ukrepom ni možno zagotoviti ustrezne naravnave, je potrebno operativno zdravljenje. Po končani imobilizaciji je treba preverjati cirkulacijo na prstih ali občutek mravljinčenja, kar lahko kaže na prizadetost živcev in prekrvavitev. Pri otrocih, kjer rast kosti še ni zaključena, sta strokovna obravnava in pooperativno spremljanje posebnega pomena.

 

Zlomi kosti v podlakti

 

Zlomi podlahtnice (ulne)

V človeški podlakti sta dve kosti, ki jih imenujemo podlahtnica in koželjnica. Najpogostejši zlomi podlahtnice so v zgornjem delu kosti in v predelu diafize. Zgornji del podlahtnice se imeuje olekranon, ki se prilega nadlahtnici. Ti zlomi največkrat nastanejo zaradi padca na komolec ali zaradi neposrednega udarca v njegov predel. Prisotna je bolečina, oteklina, pogosto se tipa razmik med odlomki, izteg komolca pa je praktično nemogoč. Če gre za enostaven zlom brez odlomkov, je zdravljenje konzervativno z doramenskim mavcem, kar traja do pet tednov. Kadar gre za razmaknjen zlom, je vedno potreben operativni poseg, pri katerem s pomočjo posebnih žic približajo kosti.

Podlahtnica je lahko zlomljena tudi v srednjem delu. Pogost je t.i. papirni zlom ali obrambni zlom. Ime je dobil po načinu nastanka. Največkrat nastane med obrambo, ko skuša poškodovani obvarovati glavo tako, da nastavi podlaket. Poškodovani največkrat omenjajo bolečino pri obračanju roke, oteklino, okrnjeno je tudi gibanje v komolcu in zapestju. Tudi zdravljenje je podobno kot v predhodnih primerih. Nepremaknjene zlome zdravijo konzervativno z doramensko mavčno imobilizacijo, pri ostalih je največkrat potreben kirurški poseg.

 

Zlomi koželjnice (radiusa)

Ločimo zlome glavice, diafize in spodnjega dela, o katerem smo pisali že v prejšnji številki. Zlom glavice največkrat nastane pri odraslih osebah ob padcu na iztegnjeno roko in ob navznoter obrnjenem podlaktu. Takrat glavica koželjnice udari ob glavico nadlahtnice. Lahko pride do manjše ali večje odkrušitve, možno pa je tudi, da je kost povsem zdrobljena. Pri otrocih je zlom glavice sicer redek, veliko bolj pogost pa je zlom vratu koželjnice. Izražena je bolečina v komolcu, oteklina sicer ni tako velika, oteženi pa sta pronacija (navznoter) in supinacija (navzven) komolca. Na podlagi RTG slikanja se zdravnik odloči za način zdravljenja. Nedislocirane zlome za nekaj dni zamavčijo , nato pa se prične fizikalna terapija. Pri bolj kompliciranih zlomih je potrebna osteosinteza, pri zdrobljenih zlomih pa glavico radiusa največkrat odstranijo. Koželjnica se lahko zlomi tudi na srednjem delu, do tega največkrat pride zaradi posrednega delovanja sile. Prisotne so bolečina, oteklina in zmanjšana gibljivost. Zdravljenje je podobno kot pri ostalih zlomih. Nepremaknjene zdravijo z nekajtedenskim mavcem, pri premaknjenih zlomih pa je potreben operacijski poseg, kjer zlom učvrstijo s pomočjo ploščic in vijakov. Predvsem pri starejših ljudeh so znani zlomi končnega dela koželjnice. Pri padcu, pri katerem se človek ujame na razprto dlan, nastane Collesov zlom, pri padcu na hrbtno stran roke pa pride do Smithovega zloma. Med poškodovanimi prevladujejo predvsem ženske, k nastanku zloma pa veliko doprinese tudi bolehanje za osteoporozo. S tipanjem zloma izzovemo močno bolečino, prisotna je oteklina, gibljivost je zavrta. Te zlome največkrat zdravijo konzervativno. Zlom najprej naravnajo, in sicer v nasprotni smeri kot je nastal, največkrat v splošni anesteziji, nato pa ga imobilizirajo z dokomolčnim mavcem. Potrebne so redne rentgenske kontrole zaradi pravočasnega ukrepanja ob napačni celitvi kosti.

 

Pri padcih, ob delovanju posredne ali neposredne sile, lahko pride do kombiniranih zlomov, zlomljeni sta lahko npr. obe diafizi kosti podlakti. Pri otrocih te zlome največkrat zdravimo konzervativno, pri odraslih pa je največkrat potreben kirurški poseg. Pri vseh zlomih lahko pride do kasnejših komplikacij, med katere prištevamo nepravilno zaraščanje, zmanjšano ali spremenjeno gibljivost, kontrakture in utesnitveni sindrom.

 

 

Marec, 2010

0 replies

Leave a Reply

Want to join the discussion?
Feel free to contribute!

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja