Brskajte po prispevkih

Generic selectors
Exact matches only
Search in title
Search in content
Search in posts
Search in pages

Brskajte po prispevkih

Generic selectors
Exact matches only
Search in title
Search in content
Search in posts
Search in pages

Ste že slišali za hipogonadizem pri moškem? Gre za to, da moda ne izločajo dovolj testosterona oziroma ne tvorijo dovolj semenčic. Podrobneje nam je to bolezensko stanje orisala prof. dr. Marija Pfeifer, dr. med., predsednica Združenja endokrinologov Slovenije pri Slovenskem zdravniškem društvu.

Avtorica: Katja Štucin

Nam lahko podrobneje poveste, kaj je hipogonadizem pri moškem.

Hipogonadizem pri moškem je bolezensko stanje, ko moda ne izločajo dovolj testosterona in/ali ne tvorijo dovolj semenčic. Zaradi tega imajo značilne težave, predvsem v spolnem področju, lahko so tudi neplodni.

Kakšni so vzroki za nastanek?

Hipogonadizem pri moškem opredelimo kot primarni, sekundarni in funkcionalni (pozno nastali) glede na vzrok nastanka. Vzrok primarnega hipogonadizma je neposredna prizadetost mod, lahko je prirojena ali pridobljena zaradi poškodbe, vnetja (na primer po mumpsu), obsevanja področja mod ali kemoterapije zaradi rakastega obolenja. Vzroki sekundarnega hipogonadizma so okvare v področju centrov v glavi, ki urejajo delovanje mod, to sta del možganov hipotalamus in glavna endokrina žleza hipofiza (možganski privesek), ki izločata hormone, ki spodbujajo moda, da tvorijo semenčice in testosteron. Najpogosteje gre za okvaro hipofize zaradi hipofiznih tumorjev ali posledice njihovega zdravljenja, včasih za posledice hujše poškodbe glave ali možganske krvavitve.

Poudariva še vzrok za funkcionalni oziroma pozno nastali hipogonadizem.

Ta nastane s staranjem in v povezavi z nekaterimi boleznimi. Nekateri ga imenujejo andropavza, kar je po mojem mnenju neustrezen izraz. Pojavljati se začne po 40. letu, pri nekaterih moških, ki nezdravo živijo in imajo kronične bolezni ali presnovne motnje, kot so trebušna debelost, metabolični sindrom, sladkorna bolezen tipa 2, pa že precej prej. Njegova pojavnost narašča z vsakim naslednjim desetletjem. Izločanje testosterona se namreč vsako leto zmanjša za 1,6 %, prostega testosterona pa za 2 do 3 %. Študija EMAS (European Male Ageing Study) je pokazala, da ima to vrsto hipogonadizma v povprečju 2,1 % moških, starih med 40 in 80 let; pri starejših od 70 let je pogostnost 5,1-odstotna. Evropski moški, vključeni v EMAS, so imeli relativno malo spremljajočih bolezni. Ameriške študije kažejo precej večjo pojavnost, verjetno zato, ker sta tam bolj razširjeni debelost in sladkorna bolezen. Pri debelih moških (indeks telesne mase večji od 30 kg/m2) in tistih s sladkorno boleznijo tipa 2 je pojavnost funkcionalnega hipogonadizma izjemno visoka – celokupni testosteron ima znižan polovica (vendar nimajo vsi hipogonadizma!), prosti, biološko aktivni testosteron pa skoraj 30 % moških ne glede na starost. Tvorbo in izločanje testosterona lahko zavrejo tudi nekatere druge bolezni, zato take bolezni pospešijo nastanek hipogonadizma. To je večina kroničnih bolezni, ki potekajo z vnetjem ali tlečim vnetjem (kronična obstruktivna pljučna bolezen, koronarna bolezen, napredovalo srčno popuščanje in druge).

Kakšni so telesni, duševni in spolni simptomi hipogonadizma pri moških?

Testosteron je glavni moški spolni hormon, ki ga izločajo Leydigove celice v modih. Testosteron omogoča normalno spolnost (libido, erektilno funkcijo, doživljanje orgazma). Je anabolni hormon, ki povečuje mišično maso in moč, zavira kostno razgradnjo, spodbuja tvorbo kostnine in povečuje mineralno kostno gostoto. Spodbuja tvorbo rdečih krvničk v kostnem mozgu in povečuje njihovo število v krvi. Morda tudi ugodno vpliva na umske sposobnosti, na razpoloženje in storilnost. Opazovalne prospektivne raziskave ugotavljajo, da je pri moških z večjimi vrednostmi testosterona splošna umrljivost znatno manjša kot pri tistih z manjšimi. Vendar iz takih raziskav še ne smemo sklepati na vzročno povezanost. Pomanjkanje testosterona se posledično kaže s simptomi v spolni dejavnosti – specifični so trije: zmanjšana spolna sla (libido), odsotne ali redke spontane jutranje erekcije in erektilna disfunkcija (motena erekcija pred spolnim odnosom in med njim). Ti spolni simptomi so nujni, da sploh pomislimo na hipogonadizem in če jih moški nima, ne moremo govoriti o hipogonadizmu. Tukaj velja izpostaviti, da motnje erekcije niso vedno posledica pomanjkanja testosterona, saj so pri četrtini moških, starih od 40 do 80 let, ki so jih vključili v študijo EMAS, ugotovili motnje erekcije in povsem normalne koncentracije testosterona. Verjetno so bili vzroki motenj erekcije duševnega, nevrološkega ali žilnega izvora. Telesni znaki pomanjkanja testosterona se kažejo kot zmanjšana mišična masa in moč, zmanjšana mineralna kostna gostota, znižana koncentracija hemoglobina (blaga slabokrvnost), lahko zmanjšana telesna poraščenost, nabiranje maščobe v trebuhu. Duševni znaki so nespecifični in lahko zajemajo malodušje, slabše spanje, pomanjkanje energije in volje, utrujenost in razdražljivost.

Kako pogosto pride do tega bolezenskega stanja?

Najpogostejša oblika je funkcionalni hipogonadizem, ki je potencialno reverzibilen. Pogostnost je različna v različnih populacijah, giblje se med 2 in 10 %. Dokazali so, da se izločanje testosterona pri tej obliki hipogonadizma izboljša ali celo normalizira, če moški shujšajo, če spremenijo življenjski slog – se redno rekreirajo, jedo zdravo, dovolj spijo. Pogostnost klasičnih oblik hipogonadizma (primarnega in sekundarnega) je precej redkejša. Na primer: primarni hipogonadizem, ki je posledica prisotnosti nadštevilčnega kromosoma X (Klinefelterjev sindrom) se pojavlja pri enem od 500 dečkov. Druge oblike so še redkejše.

Morda velja posebej izpostaviti, kako hipogonadizem pri moških vpliva na kakovost življenja.

Zagotovo je zdravo spolno življenje pogoj za dobro življenjsko kakovost, kar še posebej velja za moške. Zato je hipogonadizem moteč in ima lahko poleg telesnih tudi hude duševne posledice. Poleg tega so telesni simptomi vzrok za manjšo telesno sposobnost in pomanjkanje energije.

Je obravnavana nevšečnost ozdravljiva? Kako poteka zdravljenje?

Hipogonadizem lahko v vseh oblikah zdravimo z nadomeščanjem testosterona, v obliki gela, ki se namaže na kožo nadlakti vsako jutro, ali pa z injekcijami testosterona v mišico vsakih 12 tednov. Nadomestno zdravljenje s testosteronom je upravičeno, ko je serumska koncentracija testosterona znižana pod 8–10 nmol/L, obvezno morajo biti prisotni klinični znaki in simptomi hipogonadizma. Testosteron določamo med 7. in 11. uro zjutraj in znižane vrednosti potrdimo vsaj dvakrat. Če je znižan celokupni testosteron, izračunamo še prosti testosteron iz celokupnega testosterona, SHBG (spolne hormone vežoči globulin) in albumina. Izračun prostega testosterona je obvezen pri debelih in bolnikih s sladkorno boleznijo! Vzrok znižane koncentracije testosterona opredelimo z določitvijo hipofiznih hormonov gonadotropinov LH in FSH. Izključiti moramo še nekatere druge hormonske motnje, ki lahko posredno povzročajo hipogonadizem. Šele nato uvedemo testosteron.

Če želimo zdraviti neplodnost, testosterona ne dajemo, saj lahko celo zavre tvorbo semenčic. Načeloma lahko zdravimo neplodnost le pri sekundarnem hipogonadizmu, ko je vzrok bolezni v hipotalamusu ali hipofizi. Tedaj moški prejema injekcije hormonov hipofize, ki zbudijo moda, da začnejo tvoriti semenčice in izločati testosteron. Tako zdravljenje je časovno omejeno, saj je drago in neprijetno zaradi pogostih injekcij.

Funkcionalni hipogonadizem pa lahko izboljšamo z zdravim življenjskim slogom in hujšanjem. Ker pri tem predvsem bolniki s sladkorno boleznijo tipa 2 niso uspešni, jim lahko poskusimo nadomeščati manjkajoči testosteron. Lani smo objavili rezultate dvoletne dvojno slepe s placebom kontrolirane študije, s katero smo dokazali, da testosteron pri bolnikih s sladkorno boleznijo izboljša urejenost bolezni, zmanjša raven glukoze in glikiranega hemoglobina, zmanjša telesno težo, izboljša delovanje arterij, zmanjša vsebnost maščobe v jetrih in poveča mineralno kostno gostoto, poleg tega da izboljša spolno funkcijo. Članek ima veliko odmevnost v strokovni javnosti.

Ima nadomeščanje testosterona lahko tudi stranske učinke?

Nadomeščanje testosterona povečuje nevarnost razraščanja raka na prostati, ki pred uvedbo nadomestnega zdravljenja ni bil prepoznan. Vedeti moramo, da je rak prostate v starosti najpogostejši rak pri moških. Zato mora bolnik pred tovrstnim zdravljenjem opraviti pregled pri urologu in določitev PSA. Glede nadomeščanja testosterona pri moških s funkcionalnim hipogonadizmom se sicer odločamo za vsakega bolnika posebej s tehtanjem dobrobiti in nevarnosti.