Brskajte po prispevkih

Generic selectors
Exact matches only
Search in title
Search in content
Search in posts
Search in pages

Brskajte po prispevkih

Generic selectors
Exact matches only
Search in title
Search in content
Search in posts
Search in pages

Pri zaprtju ali zapeki gre za mučno in včasih boleče odvajanje majhnih količin zelo trdega blata, pa čeprav je to vsakodnevno, sploh če ga spremljajo napenjanje in občutki nepopolne izpraznitve. Zmotno je prepričanje mnogih, da so zaprti zgolj zato, ker blata ne odvajajo vsak dan.

Jurij Bednarik, dr. med., spec. internist

Avtorica: Maja Korošak

Kot pove Jurij Bednarik, dr. med., spec. internist, je za nekatere ljudi normalno, da iztrebljajo blato trikrat dnevno, nekateri pa trikrat na teden. »Pravila, kako pogosto odvajanje blata je normalno, torej ni. Če pa nekdo odvaja dvakrat ali enkrat na teden, pa že lahko govorimo o zaprtju. Zaprtje lahko spremljajo bolečine v trebuhu, trdo blato, občutek nepopolnega izpraznjenja danke ter napihnjenost. Kadar so težave z zaprtjem dolgotrajne, govorimo o dolgotrajnem, kroničnem zaprtju, to je pogosteje pri ženskah. Akutno zaprtje – nekajdnevno zaprtje po predhodno sicer normalnem odvajanju – pa zahteva večjo pozornost zdravnika, saj je to lahko simptom neke bolezni. Vendar pa zaprtje samo po sebi ni življenjsko ogrožajoče.«

Dovolj vlaknin in tekočine

Kaj vpliva na hitrost prebave in črevesne peristaltike? Na prvem mestu je hrana, zato je pomembno, da dnevno zaužijemo zadostno količino čistih netopnih vlaknin. Na drugem mestu je zagotovo vnos tekočine v telo. Nekateri potrebujejo več tekočine, drugi manj, odvisno je tudi od naše telesne dejavnosti in zunanjih temperatur. Na splošno pa ljudje spijemo premalo tekočine. Na tem mestu dr. Bednarik izpostavi starejše ljudi, ki pogosto izgubijo občutek za žejo in zato pijejo premalo. Na splošno velja, da je ob hrani priporočljivo dnevno spiti še vsaj liter in pol tekočine, najbolje vode. Kadar imamo težave s počasno prebavo, je priporočljivo tudi vsakodnevno pitje naravne mineralne vode z magnezijem, ki deluje odvajalno. Seveda pa pri tem ne smemo pretiravati, saj lahko dosežemo nasprotni učinek. Na hitrost našega iztrebljanja vpliva tudi gibanje. Pomanjkanje gibanja je v primeru zaprtja največja težava pri invalidih, ki se ne morejo gibati, ali pa pri ljudeh, ki so oslabeli in večino časa ležijo, še pove dr. Bednarik.

Včasih pa uživanje hrane z vlakninami in dovolj tekočine ne zadostujeta. Pogostost iztrebljanja je namreč odvisna tudi od naše osnovne črevesne motorike. O njej lahko sklepamo že po tem, kakšne so bile prebavne navade in težave naših prednikov. Zaprtje lahko povzročita tudi hipotiroidizem (pomanjkljivo delovanje ščitnice) in depresija. Dr. Bednarik poudari, da vsaka sprememba pri odvajanju blata, naj bo to driska, zaprtje ali menjava zaprtja in driske, lahko kaže na organski vzrok, na primer zaporo na črevesju, ta je najpogostejša pri raku debelega črevesja. »Akutna zapora črevesja je urgentno stanje, ki ga spremljajo bolečina v predelu trebuha, napihnjenost trebuha in bruhanje, ter potrebuje bolnišnično obravnavo. Tudi sindrom razdražljivega črevesja je lahko pogosto vzrok zaprtja. Sindrom razdražljivega črevesja je funkcionalna črevesna bolezen, pri kateri se izražajo različne težave: napetost v predelu trebuha, pretakanje plinov, napihnjenost, pojavi pa se lahko tudi driska ali zaprtje,« še pojasnjuje naš sogovornik.

Drugi možni vzroki

Na potovanjih smo običajno prisiljeni spremeniti ustaljeni ritem in način prehranjevanja. Pogosteje posegamo po hitri hrani, ne pijemo dovolj tekočine in smo premalo telesno dejavni, kar vse vpliva tudi na odvajanje blata. Zato je treba poskrbeti za primerno prehrano in ne pozabimo na telovadbo niti na potovanju. Vzrok za zaprtje na potovanju je lahko tudi časovni zamik ali jet lag, če potujemo v daljne kraje. Na splošno pa je redno odvajanje na potovanju bolj ali manj onemogočeno, saj urnik potovanja pogosto ni v skladu z našo biološko uro. Če nas »klic narave« ujame v nepravem trenutku in se moramo zadržati, nam to, še posebej, če se zgodi večkrat, oslabi refleks izločanja. Ker je zunanja mišica danke pod vplivom naše zavestne volje, ta refleks lahko zanemarimo. Tako porušimo biološko uro odvajanja. Ne glede na biološko uro pa obstaja najpogostejši poziv k odvajanju takrat, ko pride blato v danko pred notranjo mišico zapiralko in se stene danke razširijo. Tudi ta poziv lahko zavestno zadržimo.

Če se stena danke preveč razširi, postane neobčutljiva in ne dobimo več poziva k odvajanju. To se pogosto zgodi pri starejših ljudeh, pri katerih je elastičnost tkiva zmanjšana, mišice medeničnega dna oslabljene, pogoste pa so tudi okvare hrbtenice. Kadar občutljivost stene danke oslabi in ne dobimo več poziva, ne moremo več iztrebljati ali pa celo nimamo moči iztrebljanja.

Zaradi anatomskih sprememb v starosti, po poškodbah in porodih ter zaradi oslabelosti mišic se lahko spremeni tudi anatomska lega danke, kar prav tako vpliva na iztrebljanje. Funkcija zapiralne mišice, ki je sestavljena iz notranje in zunanje mišice, je odvisna od anatomske značilnosti, dolžine mišice in oživčenosti. Zato poškodbe hrbtenice vodijo v oslabljeno funkcijo in nezmožnost zadrževanja blata ali izgubo poziva k odvajanju. Zaradi starosti, po operativnih posegih, porodnih ali drugih poškodbah zapiralna mišica lahko izgubi elastičnost, postane trda, sklerotična, ne more se prilagoditi in zadostno raztezati pri iztrebljanju. Enako se zgodi pri kroničnem vnetju sluznice danke, ko se slednja lahko zoži in je zaradi tega onemogočeno iztrebljanje.

Jurij Bednarik izpostavlja, naj bomo pozorni tudi pri jemanju zdravil. Nekatera, predvsem psiho farmakološke substance, zmanjšujejo peristaltiko, analgetiki, predvsem morfinski derivati, pa še dodatno zvišujejo tonus notranje mišice zapiralke in zato vplivajo na iztrebljanje. V črevesju delujejo številni hormoni in hormonsko aktivne snovi, ki vplivajo na serotoninske, muskarinske in histaminske receptorje ter določajo peristaltiko črevesja. Vsa zdravila, ki kakor koli delujejo na omenjene receptorje, delujejo tudi na pogostnost odvajanja. Na te receptorje delujejo tudi različna prehranska dopolnila, vendar redko v smislu zmanjševanja peristaltike, razen vse narkotične substance, ki delujejo na morfinske receptorje. Pri občutljivih osebah lahko nekatera prehranska dopolnila povzročajo tudi krče ali driske. Pomembno je, da posamezniki, ki jemljejo zdravila, preverijo navodila, v katerih so opisani morebitni stranski učinki.

Kdaj k zdravniku?

Če s spremenjeno prehrano, uživanjem dovolj vlaknin in pitjem veliko tekočine ter vsakodnevnim gibanjem zaprtja ne odpravimo, je potreben specialistični pregled pri zdravniku, ki opravi določene preiskave. Kot pove dr. Bednarik, se pregled pri gastroenterologu na splošno priporoča po 50. letu starosti, saj v tem starostnem obdobju narašča malignom črevesja. Dr. Bednarik nadalje priporoča, da se k zdravniku odpravimo tudi takrat, ko se način odvajanja spremeni brez jasnega vzroka in se po treh tednih ne uredi. Prav tako takrat, ko se pojavijo alarmni znaki, na primer hujšanje, kri na blatu ali se izmenjujeta driska in zaprtje in zaprtje spremlja tudi huda bolečina ali bruhanje.

Katere preiskave so potrebne in kaj z njimi ugotavlja gastroenterolog? »Najprej opravimo osnovne laboratorijske preiskave ter določimo hormone ščitnice. S kolonoskopijo pregledamo celotno črevo in izključimo vnetje, polipe, rak debelega črevesja ter zožitve. Pri sumu na motnje mišice zapiralke je treba bolnika napotiti k proktologu, ki po pregledu bolnika lahko napoti še na dodatne preiskave (anorektalno manometrijo). Z endoskopskim ultrazvokom se lahko dokažejo poškodbe mišic medeničnega dna, zlasti pri ženskah po porodih,« pove dr. Jurij Bednarik. Pri oslabelosti mišic medeničnega dna lahko v veliki meri pomaga »feedback šola odvajanja«, v kateri se s spremljanjem aktivnosti mišice medeničnega dna naučimo pravilne rabe mišic za iztrebljanje.

Si lahko pomagamo z odvajali?

Na voljo so različne vrste odvajal. Nekatere uporabljamo predvsem pri diagnostičnih postopkih, pri katerih je potrebna dobra očiščenost črevesja. Najpogosteje predpisovana odvajala pa so iz skupine osmoznih odvajal. Primer je laktuloza, ki jo dobimo v lekarni brez recepta. Laktuloza veže nase vodo v črevesju in tako omoči lažje iztrebljanje. Najprimerneje je, da odvajala jemljemo po potrebi. Daljšega jemanja ne priporočamo,« pojasni dr. Bednarik. Kirurgi proktologi, ki se veliko ukvarjajo z boleznimi anusa, pogosto svetujejo samo klistiranje, predvsem pri skrajnih, trdovratnih in dolgotrajnih zaprtjih.

Pri dolgotrajnem zaprtju je priporočljivo pitje mineralne vode, ki vsebuje magnezij. Priporočajo tudi glicerinske svečke, s katerimi se zmehča zasušeno blato, ali po treh dneh neodvajanja odvajalno zeliščno svečko. Svetujejo tudi uporabo probiotikov.

Pravila glede pogostosti odvajanja blata ni.

Vzrok zaprtja je lahko tudi sindrom razdražljivega črevesja.

Daljšega jemanja odvajal zdravniki ne priporočajo.