Brskajte po prispevkih

Generic selectors
Exact matches only
Search in title
Search in content
Search in posts
Search in pages

Brskajte po prispevkih

Generic selectors
Exact matches only
Search in title
Search in content
Search in posts
Search in pages

Toplo vreme na plano privabi tudi številne športne navdušence, ki so se v muhastih pomladnih mesecih in ob mrzli zimi raje zadrževali za štirimi stenami. Če nam le uspe, v svoj vsakdan uvrstimo nekaj sončnih žarkov, pa tudi gibanja na svežem zraku. Posledično to pomeni tudi večjo izpostavljenost praskam, ranam in odrgninam, saj se kaj hitro lahko zgodi, da v trenutku nepozornosti pademo ter si odrgnemo koleno. Površinske rane niso nikakršna težava, saj se v večini primerov lepo zacelijo, v nekaterih primerih pa le ni tako.

Avtorica: Nika Arsovski

Čas celjenja odvisen tudi od posameznikovega zdravstvenega stanja

Rana, pojem, ki označuje prekinitev celovitosti ene ali več plasti kože (in globljih struktur), predstavlja praktično neizogibni del našega življenja. Običajno nastanejo kot posledica nenamernih, včasih tudi nezavednih poškodb, nesreč ali obolenj. Koža je pomemben organ, ki preprečuje vdor tujkov v organizem, uravnava telesne temperature in tekočine. Ker lahko poškodba kože ogrozi ali oslabi njene prvotne fiziološke funkcije ter globlja tkiva izpostavi mehanskim poškodbam, tujkom, se rana hitro zaceli s pomočjo endogenih procesov celjenja. Pri tem gre običajno brez večjih zapletov, saj ima prav vsaka rana sposobnost, da se s pomočjo celičnih procesov zaceli. Časovni okvir za celjenje je odvisen od obsega in globine poškodbe vrhnjice ter usnjice, pa tudi od prisotnosti spodbujajočih in zavirajočih dejavnikov v rani. Veliko k samem celjenju prispeva tudi zdravstveno stanje poškodovanca. Običajno pa sam proces celjenja traja od štiri do šest tednov. Glede na sam potek celjenja ločimo dve kategoriji ran: akutne in kronične. Prve so posledica delovanja zunanje sile, mednje pa uvrščamo kirurške rane, opekline, odrgnine, vbode … V približno dveh tednih se rane te vrste zacelijo z brazgotino. Vse pogostejše, predvsem za starejšo populacijo značilne, pa so kronične rane. Mednje uvrščamo tudi arterijsko razjedo, venski ulkus, diabetične rane, preležanine … Zaradi motenj se namreč proces celjenja zaustavi v kateri koli fazi, rana pa se ne zaceli, vse dokler se motnja ne odpravi. Vzrokov za nastanek kroničnih ran je veliko, mnogokrat so med seboj povezani. Največkrat se celjenje ustavi v vnetni fazi, za katero je značilno, da povečane koncentracije proteaz in citokinov razgrajujejo rastne dejavnike in njihove receptorje ter uničujejo na novo nastalo tkivo. Napredovanje celjenja ovira neravnovesje procesov izgradnje in razgradnje tkiva. Najpogostejše kronične rane so rane stopalnih diabetikov, onkološke rane … Zdravljenje kroničnih ran je lahko dolgotrajno, saj zahteva celostno zdravstveno obravnavo.

Sladkorni bolniki naj redno pregledujejo stopala

Diabetično stopalo se pojavi pri kar petini bolnikov s sladkorno boleznijo in predstavlja enega izmed najhujših zapletov. V stopalih je občutek za temperaturo in bolečino manjši kot drugod, zato nekateri poškodbo opazijo šele, ko pride do pojava okužbe. Nastane kot posledica številnih sindromov, vse od okvare živcev do okužbe in motnje prekrvavitev. Posledično pride do poškodbe tkiva in nastanka rane. Ob neprimernem oz. prepoznem zdravljenju lahko vodi celo v gangrene, tudi amputacije. Prav zato velja stopalo pozorno pregledovati, najbolje vsakodnevno. Pri tem bodite pozorni na spremembo temperature in barve kože, pa tudi na odebeljeno kožo ter spremenjeno obliko stopal. Kožo preglejte tudi med prsti. V primeru, da opazite rano, obiščite svojega osebnega zdravnika. Zdravljenje poteka s sodobnimi oblogami, ki pospešijo celjenje, učinkovitost pa je odvisna tudi od urejenosti sladkorne bolezni. V primeru neurejene glikemije se rane celijo slabše in počasneje.

Klasične gaze manj primerne od sodobnih oblog

V primeru, da gre za manjše površinske rane lahko izpostavljeno mesto oskrbujete kar sami. Vendar pa vse prevečkrat posegamo po »klasični« bombažni gazi in fiziološki raztopini. Gaza se namreč hitro posuši ter se prime na rano, novonastalo tkivo pa se vrašča med nitke gaze. Ob menjavi pretveze tako odtrgamo tudi novonastalo tkivo. Prav zato se vse več ljudi odloča za sodobne obloge, ki pospešujejo proces celjenja in se ne sprimejo z rano. Prav tako se odsvetuje uporaba razkužil in alkohol, saj ta neugodno vpliva na celjenje ran. Za večje in globlje rane je treba obiskati zdravnika. Pomoč poiščite tudi v primeru vboda z iglo, ugriza, večjih opeklin in močno krvavečih ran. V nekaterih primerih vas bo morda zdravnik napotil tudi na cepljenje proti tetanusu. Slednjega povzroča nevrotoksin bakterije Clostridium tetani, v Sloveniji je dostopno cepivo proti tetanusu, odtlej pa se je pojavnost bolezni močni znižala. Kot opozarjajo strokovnjaki, je bolezen kljub temu prisotna še danes, s tetanusom se okužijo predvsem starejše necepljene osebe.

Posebna pozornost ob motnjah strjevanja krvi

Ob nastanku ran morajo biti še dodatno pozorni ljudje, ki imajo sicer težave s samim strjevanjem krvi. Bolniki s hemofilijo, genetsko motnjo, v nasprotju z zmotnim prepričanjem, ne krvavijo obilneje ali hitreje, temveč predvsem dlje. Najhujše so notranje krvavitve, do zapletov pa lahko pride tudi pri zunanjih ranah in poškodbah. Poleg hemofilije imajo težave s samim strjevanjem krvi tudi bolniki z Von Willebrandovo boleznijo, motnje so lahko tudi posledica oteženega delovanja krvnih ploščic in zmanjšanja njihovega števila. »Čezmerne krvavitve se lahko pojavijo tudi zaradi bolezni jeter ali zaradi jemanja določenih zdravil, kot je acetilsalicilna kislina,« opozarja dr. Barbara Faganel Kotnik. Motnje lahko zaznamo že pri novorojenčkih, saj se odražajo kot dolgotrajna krvavitev iz popka. »Pri večjih otrocih in odraslih pa na motnjo v strjevanju krvi pomislimo v primeru dolgotrajne krvavitve po odvzemu krvi, pojavljanju obsežnejših modric že ob manjši poškodbi, pri pojavu modric na trupu, pri slabšem celjenju ran, krvavitvi iz nosu – še posebej če se pojavljajo ponoči, v obdobju brez prehlada, iz obeh nosnic, če trajajo več kot 10 minut kljub lokalnim ukrepom ali če vodijo v slabokrvnost. Znak motnje v strjevanju krvi so tudi krvavitve v sklepih ali mišicah po majhni poškodbi, čezmerna krvavitev po puljenju ali izpadanju zob, po operaciji ter prekomerna menstruacija, ki vodi v slabokrvnost, ali krvavitev po porodu brez jasnega lokalnega vzroka,« še opozarja zdravnica z ljubljanskega Kliničnega centra. Površinske rane je v primeru motenj strjevanja krvi potrebno skrbno očistiti, krvavitev pa zaustaviti s primernim tamponom, prepojenim s topostazinom.

 

Glede na sam potek celjenja ločimo dve kategoriji ran: akutne in kronične. V približno dveh tednih se rane te vrste zacelijo z brazgotino. Vse pogostejše, predvsem za starejšo populacijo značilne, pa so kronične rane. Zaradi motenj se namreč proces celjenja zaustavi v kateri koli fazi, rana pa se ne zaceli, vse dokler se motnja ne odpravi. Zdravljenje kroničnih ran je lahko dolgotrajno, saj zahteva celostno zdravstveno obravnavo.

Maj 2019