»Ustno zdravje je človekova pravica za vse življenje,« je prepričana Marta Kocjan Anžič, dr. dent. med., spec. za zobne ustne bolezni in parodontologijo. Žal pa v Sloveniji še vedno premalo naredimo za to, da bi se po ulicah sprehajali starostniki s širokim nasmehom. Preventiva je za vsakega človeka sicer enkratna in upošteva človekov način življenja, morebitne razvade, bolezni in vpliv zdravil. Pomembno vlogo pa ima tudi politika države, ki človeku omogoča normalno življenje v družbi ali pa tudi ne. Fiziološka obraba je z leti sicer normalen pojav. Zobje se s starostjo zanesljivo nekoliko obrabijo. Veliko je odvisno tudi od tega, v kakšnih življenjskih pogojih živimo, kakšna je naša prehrana in druge življenjske navade.
Avtorica: Vesna Vilčnik
Menite, da gre pri izgubi zob tudi za socialni problem? Kakšne so lahko posledice, če zob ne uredimo in ostanejo v ustih luknje? Ne nazadnje gre pri zdravljenju zob pri mnogih pacientih tudi za velik finančni zalogaj …
Največkrat pride do izgube zob pri tistih osebah, ki živijo v slabših socialnih razmerah, zobozdravstvene usluge, predvsem preventivne, pa so plačljive, kljub temu da je njihov zobozdravnik del javne mreže. Slaba preventiva, slabši življenjski pogoji, slabša kakovost hrane in morda celo kajenje kar kličejo po nastanku parodontalne bolezni. Tu se pridružijo še kronične bolezni, kot so npr. sladkorna bolezen in bolezni krvožilnega sistema, pa še mnogo bolezni in bolezenskih stanj, ki so povezane s stanjem v ustni votlini. V zadnjem času beležimo skrb vzbujajoče povečanje števila rakovih bolnikov z rakom v ustni votlini.
Po navadi je izguba zob postopna, največkrat se bolezen prične že po 35. letu ali celo prej. Ti pacienti niso imeli pogojev za sprotno nadomeščanje zob, npr. z vsadki, mostički, delnimi protezami, ki jih zdravstvena blagajna za en posamezen zob ne prizna. Niso imeli denarja za plačilo storitev v samoplačniških zobnih ambulantah doma ali v tujini, slabemu obzobnemu stanju se je počasi pridružila še preobremenitev ostalih zob. Krog je bil tako sklenjen. Samo vprašanje časa je bilo, kdaj bodo preostali zobje tako razmajani, da jih bo treba izpuliti – nekaj ali pa kar vse.
Je lahko izpadanje zob tudi posledica stresa?
Poseben problem so tisti pacienti, ki so do včeraj še imeli zobe, sicer majave z oteklo in krvavečo dlesnijo, a brez posebnih problemov. Nato so čez noč izvedeli, da se morda nobenega zoba, kljub zdravljenju pri specialnem parodontologu ne da rešiti več. Mnenja sem in to tudi pogosto povem, da so pacienti v takšnih primerih upravičeni do obiska pri psihologu. Priča sem bila hudim stresnim situacijam, obtožbam svojega zobozdravnika, obžalovanju, da jih ni dovolj podučil o samem nastanku parodontalne bolezni. Veliko ljudi je bilo po temeljitem pogovoru tudi samokritičnih, vsaj kar se tiče kajenja je bilo veliko obžalovanja. Kar pogosto ugotovim, da pacienta leta ni bilo v zobni ambulanti. Tu v zagovor pogosto vzamem zobozdravnika, ki za to, da so čakalne dobe pri specialnem parodontologu v javni mreži nerazumno dolge, tudi od 2,5 do 5 let, ni kriv. Bi pa morda lahko več vsi skupaj naredili na področju preventive, ki ji sistem ni naklonjen. A tega si noben zdravstveni sistem v kolikor toliko urejeni družbi, ne bi smel privoščiti! Rezultat vsega zgoraj omenjenega je, da se ljudje zaradi tega samo omejijo v medsebojnih stikih, brezzobe ljudi pa tako ali tako družba pogosto potisne na rob.
Več manjkajočih zob najbrž še bolj usodno vpliva na kakovost življenja, še posebno na področju prehranjevanja in govorjenja …
Stavim, da me bodo zdajle popravili tisti, ki krojijo zobozdravstveno politiko. Češ skoraj vsakemu pacientu priznamo izdelavo delne ali totalne proteze. A pomislite, kako se nenadoma znajde nekdo, ki je še do včeraj imel vse ali pa vsaj nekaj svojih zob, pa čeprav ni bilo vse v redu. Dva tujka, kot sta totalni protezi, se pogosto še premikata, saj je bolezen vzela tako zobe kot dosedanjo kostno oporo. Rešitev bi bila seveda v minimalnem številu vsadkov – dveh v spodnji čeljusti in štirih v zgornji, ter v dveh z vsadki podprtih protezah. To seveda ni znanstvena fantastika, to je minimum, ki ga tovrstnim bolnikom v nekaterih razvitih državah, omogoči država ali zavarovalnice. Šele ko so zagotovljeni takšni pogoji, človeku lahko omogočimo normalno življenje v družbi. Naučimo ga novih pogojev prehranjevanja, govora … Vrnili smo mu samozavest, zadovoljstvo in nasmeh.
Torej tudi sama estetika, videz naše ustne votline oziroma »nasmeh« igra v starosti pomembno vlogo, še posebno pri vključevanju v družbo …
V svetu, kjer igra lepota izjemno pomembno vlogo, so zdravi naravni zobje ali pa kasneje zelo »naravni« umetni, eden od dejavnikov naše vključenosti v družbo in tudi dobrega počutja v krogu naših sorodnikov, prijateljev, znancev in sodelavcev. To je posebno pomembno, če v poznejšem življenjskem obdobju še delamo. Vse več ljudi je tako aktivnih, ko bi že »morali biti upokojeni«.
Kaj se na tem področju dogaja v razvitem svetu?
Ogromno! Svetovna zdravstvena organizacija je uvrstila ustne bolezni, natančneje zobno gnilobo in vnetja obzobnih tkiv, med glavne skupine kroničnih bolezni, kot so: srčno-žilne bolezni, raki, kronične respiratorne bolezni in sladkorna bolezen. Slabo ustno higieno pa označila kot samostojni rizični faktor. Nenehna skrb za ustno zdravje je eden najpomembnejših pogojev za ohranjaje zdravja v celoti in preprečevanja bolezni. Popolnoma prezrta s strani slovenskih strokovnjakov in zdravstvene politike je ostala Tokijska deklaracija iz leta 2015, ki je bila rezultat prizadevanja Japonskega združenja zobozdravnikov JDA in Svetovne zdravstvene organizacije in govori o zobozdravstveni oskrbi in ustnem zdravju za zdravo in dolgo življenje. V velikem številu držav se namreč soočajo s podaljševanjem življenjske dobe, mnogo večje je število ljudi, ki potrebuje zdravstveno oskrbo, da bi lahko živeli kakovostno in ne samo dolgo. Zobozdravstvo ima pri ohranjanju ustnega zdravja in zdravih zob neprecenljivo vlogo in brez vsakega dvoma vpliva na človekovo kakovostno dolgoživost. Neizmerno si želim, da bi tisti, ki oblikujejo zobozdravstveno politiko pri nas, prebrali, razumeli in želeli udejanjiti bistvo Tokijske deklaracije, ki pravi, da je osnovna človekova pravica ustno zdravje skozi vse življenje!
Kako kaže, bi bilo treba več govoriti o zobozdravstveni oskrbi ljudi v tretjem življenjskem obdobju?
Veliko več. Svetla točka je projekt »Pravočasni pregled ustne votline lahko reši življenje« za odkrivanje raka v ustni votlini. Brezplačne preglede v mesecu maju je ponudilo 500 slovenskih zobozdravnikov. Vodji projekta dr. Diani Terlević Dabić, dr. dent med., gre zahvala za to izjemno veliko in plemenito delo tudi z moje strani.
Na koncu pa se vrniva tja, kjer se vse začne. Kaj je najboljša preventiva za zdrave zobe in ali vemo dovolj o njej?
O preventivi morda vsak dan beremo in slišimo že preveč. Tako se pri ljudeh ustvari mnenje, da o njej vemo dovolj in da je vse samoumevno. Toda to je lažen občutek. Preventiva je za vsakega človeka enkratna, njemu prilagojena, upošteva človekov način življenja in morebitne razvade, bolezni in vpliv zdravil. Neredko pride v mojo ambulanto mlada ženska, ki je za svoje zobe skrbela preveč intenzivno in nihče ji tega ni (pre)povedal. Rezultat so več milimetrov odmaknjena dlesen na vseh zobeh.
Ali postajajo zobje z leti bolj krhki?
Zares veliko je razlogov, da zobje z leti postanejo bolj krhki oz. krušljivi. Na to vpliva veliko število dejavnikov. Zobje se hitreje krušijo ali lomijo, če imajo ljudje obsežne plombe, ki so jih dobili zaradi napredovalih kariesov. Bolj se krušijo mrtvi oz. avitalni zobje, ker je njihova mineralna struktura slabša ali pa so preostali zobje zaradi manjkajočih zob preobremenjeni. Pogosta nestrokovna beljenja so prav tako vzrok temu. Osteoporoza pa je neredko povezana s slabo mineralno strukturo zob, kot tudi napredovanjem parodontalne bolezni. Tudi dolgoletno vračanje želodčne kisline je lahko za zobe pogubno, prav tako motnje hranjenja.
Maj 2017
