Vzgoja otroka v družini brez očeta vsekakor ni preprosta naloga. Znani slovenski psiholog dr. Andrej Perko je prepričan, da se otroci brez očeta praviloma ne morejo usposobiti za življenje v realnem svetu. Vsekakor so obdobja v otrokovem razvoju, ko otrok nujno potrebuje očeta, na primer med tretjim in šestim letom, ko razrešuje Ojdipov kompleks. »V ojdipalni fazi se formirajo spolna identiteta, spolna želja ter moralno razsojanje,« poudari psihoanalitik mag. mag. Roman Vodeb. Ne glede na obliko družine pa je ključno sočutje, primerna odzivnost na otrokove potrebe, odsotnost kaznovanja in manipuliranja ter prožna pravila, je prepričana doc. dr. Andreja Poljanec, specialistka zakonske in družinske terapije.
Avtorica: Vesna Vilčnik
Za spočetje sta potrebna moški in ženska, kaj pa za vzgojo? V katerih življenjskih obdobjih otrok potrebuje bolj mamo in kdaj bolj očeta ‒ ali morda potrebuje ves čas oba? »Če imamo v mislih dojenčka, potrebuje predvsem mati, ki je nevro-fiziološko ustvarjena tako, da otroka hitreje začuti, ga doji, hitro prepoznava in se odziva na drobne potrebe. Mati je nepogrešljiva za sprotni čustveni stik z otrokom. Oče je posebej pomemben v obdobju, ko otrok začne spoznavati svet okoli sebe, ko se hoče naučiti, spoznati kaj novega. Prvo močno pogrešanje očeta vznikne okoli tretjega leta,« razloži doc. dr. Andreja Poljanec.
Med tretjim in šestim letom se oblikuje spolna identiteta
Ojdipov kompleks, katerega inherentni del je tudi kastracijski kompleks, predstavlja stebrni kamen psihoanalitičnega razumevanja duševnosti – moške in ženske. V teoretskem smislu je ključen zato, da se pravilno razumejo duševne razlike med spoloma. »V ojdipalni oz. falični fazi, to je med tretjim in šestim letom, se formirajo spolna identiteta, spolna želja ter moralno razsojanje. Vzročno-posledična logika ženske in moške spolne identitete in želje je namreč radikalno različna. Miselno premlevanje genitalnih razlik – predvsem v povezavi z očetom in mamo – predstavlja temelj, na katerem se v odraslosti zgradi duševno zdravje, osebnostna trdnost in tudi jedro zdravih partnerskih odnosov. V družbenem smislu je pravilno razrešen Ojdipov kompleks ključen. Predpogoj pravilno razrešenega Ojdipovega kompleksa pa je dnevna oziroma vzgojna prisotnost obeh staršev, očeta in mame,« poudari psihoanalitik mag. mag. Roman Vodeb.
Pogrešanje očeta ob življenjskih prelomnicah
Specialistka zakonske in družinske terapije doc. dr. Andreja Poljanec izpostavi, da oče otroku zagotavlja bistven občutek varnosti, še posebno ob pomembnih življenjskih prelomnicah. »Otroke pomirja očetova dolgoročna vizija, predvidevanje, ko je treba o stvareh premisliti, narediti smotrn načrt. Oče zmore bolj globalen pogled na stvari. To vzbuja občutek varnosti in zaupanja v svet ter otroke potrjuje v lastni vrednosti. Pogrešanje očeta je zato močnejše na prehodih iz enega v drug šolski sistem, učenju novih spretnosti, pri športu.« Poljančeva je prepričana, da je za otroka dragocena tudi širša mreža odnosov, v katero je vpet otrok. »Pri vzgoji lahko sodelujejo stari starši, strici, ki otroku posredujejo izkušnje zdravih odnosov, v katere mama integrira tega otroka. Še posebej pomembno je, da mama ni zagrenjena, ampak da je sebe in otroka vesela!«
Ključna očetova vloga pri vzgoji sina in hčere
»Osnovna očetova naloga je, da otroke, zlasti sinove, odpelje proč od matere v realen, včasih krut zunanji svet. Če v družini tega procesa ni bilo, potem sinovi ostanejo pri materah, jih po možnosti tolažijo in jim igrajo nadomestnega partnerja. V resnici gre za zlorabo sinov s strani mater in to v imenu ljubezni. Kar je seveda sprevrženo. Takšni sinovi se ob materah zlomijo in postanejo mamini sinčki, ki so ji zvesti do konca življenja. Nekateri pa se uprejo in uidejo. Ti imajo kasneje možnost, da vzpostavijo dober odnos z bodočo izbranko,« razloži psiholog in psihoterapevt dr. Perko. »Tudi hčere ne morejo v polni meri vstopiti v svet moških z nekim zrelim dojemanjem moške vloge, če so živele samo ob materah in odsotnem očetu. Oče je prvi lik moškega, ki hčerki kot ženski da veljavo, ki jo na neki način obožuje in jo subtilno vodi in pripravlja za vlogo žene, ljubice in ne nazadnje matere. Ob odsotnem očetu je hčer za vse to prikrajšana, lika moškega ni ponotranjila in je lahek plen brezveznikov, ki se lahko na lahek način z njo poigrajo.«
Občutek za moralo otroku privzgoji oče
»Najvišjo stopnjo moralne razsodnosti lahko dosežejo le moški, ki so bili kot dečki v ojdipalni fazi deležni močnega, to pomeni simbolno nekastriranega in predvsem prisotnega, ‘dobrega’ in ljubečega, vendar tudi avtoritativnega očeta,« poudari mag. mag. Vodeb. Kako pa razvije moralno razsojanje deklica? »Etiologija moralnega razsojanja je pri deklici zaradi njene genitalne nekastratibilnosti popolnoma drugačna. Ženska ima v svojem jedru navideznega moralnega razsojanja sočutje, moški pa moralno razsoja po ponotranjeni logiki kastracijske grožnje s strani očeta.« Mag. mag. Vodeb je prepričan, da je največji družbeni problem nepravilno razrešenega oziroma razpletenega Ojdipovega kompleksa moralna nerazsodnost moških, saj ženske, kot pravi, v resnici niso tak družbeni problem, razen če niso sužnje feminizma.
Odsoten oče v otroku prebuja občutke nevrednosti
V Sloveniji se razveže več kot četrtina zakonskih zvez. Razvezane zakonske zveze trajajo pred razvezo povprečno 14,1 leta. Pri vse več razpadlih družinah so otroci praviloma zaupani v varstvo materam. Temeljno vzdušje v otroku po razvezi je preplet žalosti in občutka nevrednosti, lahko tudi jeze. »V primerih, kjer otrok očeta ne pozna, so ti občutki pogosto bolj potlačeni in se zdi, kot da otrok po očetu sploh ne hrepeni, vendar se hrepenenje vzbuja ob določenih dogodkih, na primer, ko vidi druge otroke ob očetih, ko ga zanima, zakaj ne živijo skupaj in ko v procesu odraščanja razmišlja, kakšen oče, če sploh bo, bo on sam. Čustva otrok, ki očeta poznajo, vendar z njimi nimajo stikov, pa so običajno še intenzivnejša, saj vzbujajo hrepenenje po skupnih dejavnostih, sodelovanju, vsaj obiskih, darilih … Otrok očeta pogosto idealizira, opravičuje, v določenem obdobju pa se lahko razvije izrazita odklonilnost do njega, saj otrok na tak način pokaže, da ga pogreša. Mati ima ob tem možnost prepoznati otrokove občutke in misli, ki jih lahko nagovori, pomirja, sočustvuje in razvija bogat čustveni spekter. Nikakor pa ne more nadomestiti očetove odsotnosti in brezbrižnosti. Ne glede na svoje stiske, povezane z neuspešnim partnerstvom, pa očeta pred otrokom ne sme blatiti in z njim deliti svojih stisk,« razloži dr. Andreja Poljanec.
Zrela starša sta sposobna sodelovati
Oče, ki ima z otroki samo stike, ne more biti polnokrvni vzgojitelj, kot bi morda želel. Delno je lahko, če se z bivšo ženo dobro razume in zgledno sodeluje, je prepričan dr. Perko. »Če sta starša zrela, potem se otroci lahko prilagodijo na nove razmere, dokaj hitro predelajo travmo razhoda očeta in mame in brez občutka slabe vesti prihajajo od enega starša k drugemu. Problem nastane, ko so starši nezreli, ko je v ozadju veliko nagajanja, prizadetosti in na primer matere preko hrbtov otrok obračunavajo z bivšim možem. Ti otroci bodo kasneje vstopali v življenje s popačenimi predstavami in ponotranjenimi liki moškega in tudi ženske. Nezavedno patologijo primarne družine pa bodo prenesli v svoje nove družine.« V določenih primerih lahko biološkega očeta nadomesti očim, meni mag. mag. Vodeb. Poljančeva pa opozarja še na pomembno vlogo matere: »Matere lahko verjamejo vase in vztrajno razvijajo sočutno materinstvo kljub težkim občutjem, ki jih doživljajo v zvezi z razhodom ali razvezo.«
Kako naprej, kadar je oče pokojen?
»V tem tragičnem primeru je dragoceno, da zmoreta iti z materjo skozi proces žalovanja, sicer se v otroku ta praznina, ki nastane po očetovi smrti, razrašča in je neznosna. V procesu žalovanja se mati in otrok lahko močno povežeta in v življenju najdeta nov ritem in smisel.« (dr. Andreja Poljanec, zakonska in družinska terapevtka)
