Brskajte po prispevkih

Generic selectors
Exact matches only
Search in title
Search in content
Search in posts
Search in pages

Brskajte po prispevkih

Generic selectors
Exact matches only
Search in title
Search in content
Search in posts
Search in pages

Prekomerno aktiven sečni mehur (PASM) pomeni skupek simptomov, ki se pojavljajo pri uriniranju. Prizadene približno 400 milijonov ljudi po svetu. Je sicer nekoliko redkejša kot urinska inkontinenca, diagnosticira se jo pri velikem številu oseb, ki so starejše od 65 let. Tokrat smo pod drobnogled vzeli težave pri ženskah. O podrobnostih smo se pogovarjali s prim. Lucijo Vrabič Dežman, dr. med., spec. ginekologije in porodništva.

Je PASM res tako pogost?

Raziskava EPIC, ki je potekala v Kanadi, Nemčiji, Italiji, Švedski in Veliki Britaniji, je med preiskovanci nad osemnajst let starosti ugotovila podobno prevalenco prekomerno aktivnega sečnega mehuraja (PASM) pri moških (10,8 %) in ženskah (12,8 %), prav tako tudi kanadska raziskava med preiskovanci nad šestdesetim letom starosti, le v višjem deležu, 24,6 % pri moških in 23,2 % pri ženskah. Zabeležili so dvakrat večjo pojavnost PASM pri 65-letnikih obeh spolov v primerjavi s tistimi, ki so bili stari 45 let in manj.

Kakšni so podatki za uriniranje pri zdravem mehurju?

Običajno zdrav človek med uriniranjem izloči do dva litra urina dnevno. Urinira običajno šest- do osemkrat po 300 do 500 ml vsakič. Ponoči ne hodi na stranišče oziroma maksimalno enkrat. Nehotenega uhajanja urina pri zdravem mehurju ni. S starostjo se kapaciteta mehurja manjša, tako da lahko zadrži manj urina kot prej.

Nam lahko podrobneje orišete sindrome PASM? Kaj v tem oziru pomenijo pojmi nuja, pogosto mokrenje, nokturija, nujna inkontinenca?

Glavni simptom motnje, imenovane PASM, je nuja (urgenca), ki pomeni nenadno in močno željo po uriniranju z malo ali nič možnosti,          da bi mokrenje odložili. Posameznica mora na stranišče takoj, prisiljena je opustiti vse dejavnosti, s katerimi se ukvarja tisti trenutek, dasiravno so še kako pomembne. Pogosti pridruženi težavi sta še pogosto uriniranje (več kot osemkrat na dan) in nočno uriniranje (nokturija). Urgentna inkontinenca, nehoteno uhajanje večjih količin urina, je še dodatna težava, vendar PASM ne spremlja vedno. Težave se pojavljajo posamično ali v kombinaciji, s starostjo pa se stopnjujejo, so pogostejše in vedno bolj moteče.

Kako pomembna je vadba mišic medeničnega dna?

Hoteno »stiskanje« mišic medeničnega dna (MMD) je srce fizioterapevtske obravnave urinske inkontinence, priporoča pa se tudi pri drugih stanjih, ki so posledica nepravilnega ali slabšega delovanja medeničnega dna in tudi nepravilnosti polnjenja in praznjenja sečnega mehurja. Samo močne mišice medeničnega dna lahko zagotovijo ustrezno podporo medenici. Če hočemo doseči dobre rezultate, se mora vadba izvajati pravilno, samostojno ali v kombinaciji z drugimi metodami in tehnikami.

Kako pogosto naj bi izvajali to vadbo? Nam jo lahko na kratko orišete?

Vaje za krepiitev MMD je treba delati redno, dolgotrajno, v miru in zbrano. Ne moremo jih izvajati kar mimogrede. Včasih smo ginekologi ženskam svetovali, naj jih izvajajo tristokrat na dan, kar je nesmisel. Dandanes strokovnjaki priporočajo, da se vaje dnevno izvajajo v treh nizih, vsakič po deset. Začeti je treba z lažjimi, počasnimi stiski MMD, s trajanjem šest do osem sekund, čemur mora slediti enako dolga pavza. Najbolje jih je izvajati vsak dan, priporočeno je vsaj tri- do štirikrat na teden. Vaje se izvaja v različnih položajih, ne zgolj v enem, po določenem času se počasne stiske nadgradi še z dodatnimi hitrimi. Za dosego prvih rezultatov mora vadba trajati vsaj 20 tednov in je najbolje, da postane del vsakodnevne telesne vadbe posameznice. Ženska se mora naučiti, kako pravilno krčiti MMD in v nadaljevanju vaje tudi nujno pravilno izvajati, za kar je priporočljiv nadzor ustreznega strokovnjaka, terapevta.

Kaj pa pomeni izraz trening mehurja?

Posameznica vodi evidenco pogostosti in nuje uriniranja. Namen vadbe je povečati čas med dvema zaporednima uriniranjema, tako da postopoma podaljšuje čas med posameznimi odvajanji in končno doseže uriniranje pet- do šestkrat dnevno. Trening mehurja je prvi izbor zdravljenja urgentne inkontinence, pacientka ga mora izvajati vsaj šest tednov.

PASM zagotovo vpliva na kakovost življenja ženske. Prinaša tudi duševne vplive. Kako se po vaših izkušnjah ženske soočajo z omenjeno tegobo?

To so ocenjevali na podlagi vprašalnikov, ki so jih ženske izpolnjevale in ocenjevale vpliv bolezni oziroma težav na kakovost življenja. Ženske s težavami PASM in/ali inkontinenco so poročale o slabši kakovosti življenja. Navajale so duševne težave, občutek sramu, krivde, izguba samospoštovanja in dostojanstva … Veliko časa jim vzame tudi osebna higiena, prilagojena posteljnina, ki jo morajo tudi pogosteje menjavati. Usodno je lahko prizadeta tudi spolnost in posredno partnerski odnosi. Ob tem velja izpostaviti, da se pri posameznicah pojavlja strah biti komu v breme. Zaradi sklopa težav se pacientke počutijo, da so na neki način ožigosane, stigmatizirane.

Lahko zaradi PASM morda pride celo do depresije?

Seveda, pogosto, kar 60 % med njimi jih zapade v depresijo. Zakaj? Ker je prizadeto njihovo vsakdanje življenje, težave imajo v delovnih okoljih, v socialnih stikih, močno so ovirane tudi pri vzdrževanju kondicije, slabše so mobilne, saj se izogibajo javnih pevoznih sredstev, redkeje odhajajo na izlete, na potovanja. Težave, ki jih prinaša PASM, so lahko zelo veliko breme. In to počasi načne tudi duševno zdravje.

Je pomembno, da posameznica čimprej obišče zdravnika oziroma ginekologa?

Ženske v večini primerov odlašajo z obiskom pri zdravniku in se poslužujejo različnih tehnik obvladovanja težav, med njimi raje preventivno odhajajo na stranišče, se pravi pogosto urinirajo, izogibajo se vnosu tekočin, med drugim pa tudi uporabljajo ščitnike perila, vložke. Podatki iz obsežne evropske raziskave so pokazali, da je skoraj dve tretjini pacientk simptomatskih že dve leti, preden poiščejo pomoč, skoraj tretjina pacientov, ki poišče zdravljenje, pa ga ne dobi. Tako kljub težavam ostane 80 % pacientov nepregledanih. Res je pomembno prepoznavanje težav in zdravljenje.

Na kakšen način zdravnik izpostavi diagnozo – PASM?

Ginekologi lahko težave prepoznamo, če posameznica samoiniciativno o tem spregovori. Vsekakor poudarjam, da je potreben proaktiven odnos nas zdravnikov, da z usmerjenimi vprašanji žensko opogumimo, da o svojih tovrstnih težavah spregovori. Glede na vrsto težav potem lahko svetujemo ustrezne diagnostične postopke in možnosti zdravljenja.

Kako poteka zdravljenje in kakšna je njegova učinkovitost?

V primeru stresne/mešane inkontinence je uspešno operativno zdravljenje, pri urgenti inkontinenci in PASM pa ne. PASM, razen v izjemnih primerih, zdravimo konservativno z različnimi ukrepi. Zelo pomembna je vedenjska terapija – trening mehurja. Kot dopolnilo temu načinu zdravljenja pogosto uvedemo medikamentozno zdravljenje. Antiholinergiki in antimuksariniki so zdravila, ki zmanjšajo ali preprečijo občutek urgentnih mikcij, zavirajo nehoteno krčenje sečnega mehurja in povečujejo volumen urina, izločenega ob posameznem uriniranju. Kadar sta obe metodi neuspešni, poskušamo pomagati tudi z drugimi metodami, funkcionalno elektrostimulacijo in magnetno stimulacijo. Pri izjemno težko obvladljivih težavah se zdravniki poslužujejo tudi drugih, bolj zapletenih metod (aplikacija toksina botulinum v steno mehurja, sakralna nevromodulacija …) Seveda se opisano zdravljenje razlikuje glede na vrsto težav, razvijajo se nova zdravila in tehnologije, zlati standard pa še vedno pomeni ustrezna vadba mišic medeničnega dna. Vsekakor se vedno priporoča prilagoditev življenjskega sloga – opustitev kajenja, izogibanje prekomernemu uživanju kave, tudi gaziranih pijač, zmanjšanje morebitne prekomerne telesne teže.

 

December 2018

0 replies

Leave a Reply

Want to join the discussion?
Feel free to contribute!

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja