Brskajte po prispevkih

Generic selectors
Exact matches only
Search in title
Search in content
Search in posts
Search in pages

Brskajte po prispevkih

Generic selectors
Exact matches only
Search in title
Search in content
Search in posts
Search in pages

Žolčni kamni nastajajo v žolčniku, organu hruškaste oblike, ki leži v jamici na spodnji strani jeter. Pri odraslem človeku meri žolčnik v dolžino približno 10 cm, v širino 2–4 cm in ima prostornino 40–70 ml.

Avtor: Petra Adamič

Osrednja naloga žolčnika je shranjevanje, koncentriranje in sproščanje žolča. Ta nastaja v jetrnih celicah in se po številnih drobnih izvodilih zliva v žolčnik. Iz žolčnika izhaja cistični vod, ki se s skupnim jetrnim vodom združi v skupni žolčevod in se zliva v dvanajstnik, začetni del tankega črevesa. Tik pred vstopom v dvanajstnik se pridruži še izvodilo trebušne slinavke, po katerem pritekajo v črevo prebavni encimi.

Žolč je vodna raztopina soli, žolčnih kislin, fosfolipidov in holesterola. Slednji je v vodi netopen, zato lahko v vodni raztopini obstaja samo, če je zadosti fosfolipidov, žolčnih soli ali obeh. Kadar se holesterola nabere več, kot je topilna sposobnost žolča, postane žolč prenasičen in pogojuje nastanek žolčnih kamnov, zato ga imenujemo litogeni žolč.

Po sestavi so žolčni kamni lahko holesterolni (70–80 % vseh kamnov) ali pigmentni (približno 20 %). Holesterolni vsebujejo več kot 70 % holesterola ter mešanico kalcijevih soli, žolčnega pigmenta, beljakovin in maščobnih kislin. Pigmentni kamni so sestavljeni primarno iz kalcijevega bilirubinata in vsebujejo manj kot 20 % holesterola. Lahko so različno veliki, nekateri so čisto drobni (žolčni pesek ali mulj), drugi precej veliki in lahko povsem zapolnijo žolčnik.

Težava razvitega sveta

Žolčni kamni so velika zdravstvena in ekonomska težava razvitega sveta. So najpogostejša težava prebavnega trakta, saj jih ima 10–20 % odraslih ljudi, pogostost pa še narašča. Višja je v bolj razvitih državah in Južni Ameriki, nižja pa v Afriki in Aziji. Pojavijo se lahko v vseh starostnih obdobjih, vendar se pogostnost povečuje s starostjo.

Dejavniki tveganja, ki povečajo možnost nastanka, so še ženski spol, saj hormon estrogen povečuje holesterolno nasičenost žolča, nosečnost, ko se hormonskemu dejavniku pridruži še zmanjšana gibljivost žolčnika, debelost, hitra izguba telesne teže z dieto brez maščob, prehrana z veliko količino maščob, nekatere bolezni (sladkorna bolezen, bolezen terminalnega ileuma itd.).

Lahko imate težave …

O simptomatski holecistolitiazi govorimo, kadar se pojavijo klinične težave. Najpogostejši in najznačilnejši simptom je bolečina, imenovana žolčna ali biliarna kolika. Ta nastane nenadno v žlički ali pod desnim rebrnim lokom, polno intenziteto doseže v 15–60 minutah, je stalna in močna, traja od 30 minut do 5 ur ter nato postopoma popusti. Lahko se širi nazaj v hrbet proti desni lopatici ali desni rami ali v žličko.

Bolečino pogosto spremlja slabost s siljenjem na bruhanje in bruhanje. Najpogosteje se pojavi po zaužitju mastnega obroka, po večjem obroku po daljšem obdobju stradanja, velikokrat pa tudi ponoči. Povzroči jo kamen v cističnem ali skupnem žolčnem vodu, ki ga lahko delno ali popolnoma zapre. Takrat se žolčnik razširi, tlak v njem pa narašča, saj se žolč s krčenjem ne more izprazniti.

V primeru, da bolečina ne popusti in traja več kot 6–12 ur, moramo pomisliti na zaplete, kot so akutno vnetje žolčnika (holecistitis), vnetje žolčevodov (holangitis) ali vnetje trebušne slinavke (biliarni pankreatitis).

 … ali pa ne

Večina ljudi z žolčnimi kamni nima nikakršnih težav. Pravimo, da imajo asimptomatske žolčne kamne (asimptomatska holecistolitiaza). Te velikokrat odkrijemo naključno z ultrazvočno (UZ) preiskavo trebuha zaradi drugih težav. Celokupno tveganje za nastanek simptomov ali zapletov zaradi kamnov je relativno nizko – 1–2 % na leto.

Kaj vidi zdravnik?

Na žolčne kamne bo pomislil pri bolniku s tipičnim napadom biliarne kolike. Ob tem je trebuh običajno mehak, boleč pod desnim rebrnim lokom, kjer lahko včasih tudi tipamo povečan in boleč žolčnik. Laboratorijski testi nam velikokrat niso v pomoč, saj so spremenjeni (patološki) le v 10–20 %. Metoda izbora v diagnostiki žolčnih kamnov je ultrazvok trebuha. Prikaže nam lego in velikost žolčnika, debelino žolčnikove stene ter velikost in število kamnov.

Zdravljenje žolčnih kamnov

Osebe, pri katerih naključno ugotovimo žolčne kamne, in nimajo težav, ni treba zdraviti. Izjema so le nekateri bolniki (npr. sladkorni bolniki, bolniki z večjim polipom žolčnika, z oslabljenim imunskim sistemom), pri katerih zdravnik presodi, da je potreben operativni poseg.

V času napada bolnika postimo, bolečine pa lajšamo z zdravili (spazmoanalgetiki). V primeru pridruženega vnetja dodamo antibiotik. Nastanek, poslabšanje ali ponovitev simptomov preprečujemo z dieto z malo maščob ter z izogibanjem večjim obrokom, ocvrtim in težko prebavljivim jedem.

Za topitev holesterolnih kamnov se lahko uporablja raztapljanje (litoliza) z žolčno kislino, kot npr. ursodeoksiholno kislino, vendar je učinek odvisen od velikosti in števila kamnov.

Ponavljajoče hude težave ter zapleti zaradi žolčnih kamnov najučinkoviteje odpravimo s kirurško odstranitvijo žolčnika skupaj s kamni, kar imenujemo holecistektomija. Danes poteka večina operativnih posegov laparoskopsko, torej skozi majhne kožne reze s pomočjo posebnih optičnih instrumentov.

Prednosti laparoskopske holecistektomije so krajša hospitalizacija in bolniški stalež, manjše število zapletov, nižji stroški zdravljenja in boljši kozmetični učinek, zaradi česar je ta metoda postala zlati standard zdravljenja. V približno 5 % zaradi anatomskih posebnosti, hudega vnetja ali razmer v trebuhu posega ni mogoče dokončati laparoskopsko, zato ga opravimo klasično z rezom pod desnim rebrnim lokom. Dolgoročni rezultati kirurškega posega so odlični, saj pri 90 % bolnikov simptomi povsem izginejo.