Svetovni dan aidsa: se še bojimo te bolezni?

Vsako leto 1. decembra se svet obarva v rdeče – barvo traku, ki simbolizira solidarnost z vsemi, ki živijo s HIV, in spomin na tiste, ki so zaradi aidsa izgubili življenje. Čeprav se aids danes zdi bolezen preteklosti, številke kažejo drugače. Po ocenah UNAIDS je leta 2024 na svetu živelo okoli 40,8 milijona ljudi s HIV, in čeprav se število novih okužb zmanjšuje, je v letu 2024 še vedno prišlo do približno 1,3 milijona novih primerov.

Ko so 5. junija 1981 v ZDA prvič uradno zabeležili pet primerov nenavadne pljučnice med sicer zdravimi homoseksualnimi moškimi, nihče ni niti slutil, da gre pravzaprav za začetek ene največjih zdravstvenih kriz 20. stoletja. V nekaj letih je namreč aids – bolezen, ki jo povzroča virus HIV – zajel svet ter preizkusil meje medicine. Danes, več kot 40 let pozneje, se zdi, da smo se virus naučili nadzorovati, nismo pa ga odpravili.

Zgodovina epidemije

HIV je bil v strokovnih revijah prvič omenjen v Los Angelesu leta 1981. Zdravnike je tedaj zbegal imunski sistem peterice mladih moških s pljučnico, ki je praktično razpadel. Odkrit je bil HIV – angleško Human Immunodeficiency Virus, slovensko virus humane imunske pomanjkljivosti. Kasneje je bilo ugotovljeno tudi, da virus med ljudmi kroži že dalj časa: HIV naj bi s šimpanzov preskočil na človeka v Afriki že na začetku 20. stoletja. Leta 1982 nova bolezen, ki jo povzroča HIV, dobi ime: aids – angleško Acquired Immune Deficiency Syndrome, slovensko sindrom pridobljene imunske pomanjkljivosti, medicina pa postopoma začne ugotavljati, kako se bolezen prenaša (spolni odnosi z okuženo osebo, prenos z matere na otroka, izpostavljenost krvi ali krvnim pripravkom, souporaba okuženih igel pri vbrizganju prepovedanih drog ipd.).

Na območju nekdanje Jugoslavije so prve primere okužb z virusom HIV zaznali spomladi leta 1985, medtem ko je bil prvi slovenski primer aidsa diagnosticiran poleti 1986.

Bolezen se je nato v osemdesetih letih prejšnjega stoletja začela naglo širiti, predvsem med moškimi, ki imajo spolne odnose z moškimi (MSM), uporabniki injekcijskih drog ter skozi transfuzije krvi. Prvi diagnostični testi za HIV so bili razviti leta 1985, kar je omogočilo identifikacijo okuženih in zgodnje vključevanje v zdravljenje. Nadalje se je zdravljenje dramatično izboljšalo s pojavom kombinirane visoko učinkovite antiretrovirusne terapije (HAART) v sredini devetdesetih let, saj so ta zdravila za mnoge bolezen iz skoraj 100-odstotne smrtonosne situacije spremenila v kronično obvladljivo stanje. Prav tako so potek epidemije bistveno izboljšali tudi preventivni ukrepi, kot so testiranje krvi na HIV, ozaveščanje o varnem spolnem odnosu, uporaba kondomov, odlašanje s spolnimi odnosi, obojestranska zvestoba, omejevanje števila spolnih partnerjev ter PrEP ali preventivno jemanje antiretrovirusnih zdravil pri osebah, izpostavljenih tveganju.

Tabela: Prelomnice v preventivi in zdravljenju HIV/aidsa

Leto / obdobje	Področje	Prelomnica	Pomen / učinek
1981	Epidemiologija	Prvi uradni primeri aidsa v ZDA	Začetek prepoznavanja nove bolezni
1983–1984	Znanost	Odkritje virusa HIV (Luc Montagnier, Robert Gallo)	Možnost testiranja in raziskovanja
1985	Preventiva	Uvedba testiranja krvi za HIV	Preprečitev okužb preko transfuzij
1987	Zdravljenje	Prvo antiretrovirusno zdravilo – AZT (zidovudin)	Začetek farmakološkega zdravljenja HIV
1994	Preventiva	Zdravljenje nosečnic z AZT zmanjša prenos na otroka	Preboj v preprečevanju okužb novorojenčkov
1995–1996	Zdravljenje	Kombinirana terapija (HAART)	HIV postane kronično obvladljiva bolezen
2000–2005	Globalna dostopnost	Programi WHO, UNAIDS in PEPFAR	Zdravljenje postane dostopno tudi v Afriki in Aziji
2010	Preventiva	Samotestiranje, boj proti stigmi	Več testiranja in zgodnje odkrivanje okužb
2012	Preventiva	Uvedba PrEP (profilaksa pred izpostavitvijo)	Zmanjšanje novih okužb med rizičnimi skupinami
2021–danes	Zdravljenje	Dolgotrajno delujoča zdravila (npr. kabotegravir)	Manj tablet, večja zvestoba zdravljenju, večja zaščita

Aids v svetu danes

Po podatkih Svetovne zdravstvene organizacije je na svetu konec leta 2024 živelo okoli 40,8 milijona ljudi s HIV. Novih okužb je bilo v letu 2024 okoli 1,3 milijona, 630.000 oseb pa je v tem istem letu zaradi bolezni umrlo. Od začetka epidemije pa do danes naj bi se s HIV-om skupno okužilo približno 91,4 milijona ljudi, od tega jih je okoli 44,1 milijona umrlo. Podatki še kažejo, da je od leta 2010 do danes število novih okužb globalno gledano upadlo za približno 39 %. Prevalenca odraslih (15–49 let) na svetovni ravni danes znaša približno 0,7 %, regija z največ novimi okužbami pa ostaja Afrika (kar 50 % novih okužb se pojavi tam).

Slovenija se uvršča med najboljše med najboljšimi

V Sloveniji med odraslo populacijo razširjenost HIV znaša že ves čas epidemije približno 0,1 %, kar pomeni, da se Slovenija uvršča med države, v katerih epidemija ni dosegla velikih razsežnosti. Po podatkih NIJZ-ja je v Sloveniji konec leta 2023 živelo nekaj več kot 900 oseb s HIV. Med letoma 2014 in 2023 je bilo prijavljenih skupno 433 primerov novih okužb s HIV. Največji delež teh okužb je bil med MSM, starimi med 30 in 39 let. V istem obdobju je za aidsom zbolelo 94 oseb.

Zakaj nam v Sloveniji uspeva aids tako dobro držati na vajetih, nam je pojasnil prof. dr. Janez Tomažič, dr. med., s Klinike za infekcijske bolezni in vročinska stanja, UKC Ljubljana ter predstojnik Katedre za infekcijske bolezni in epidemiologijo, UL.

Razlogov, zakaj smo pri nas tako zelo uspešni pri odkrivanju in zdravljenju bolezni, je po mnenju sogovornika več. »Pri nas že od vsega začetka nismo imeli veliko oseb, ki si injicirajo droge. Prav tako imamo zelo dobre preventivne programe – združenje DrogArt je nemudoma omogočilo izmenjavo igel. Poleg tega Slovenci redkeje potujemo v predele sveta, kjer je HIV-a več, recimo v Afriko, hkrati pa (še vedno) nismo tako zelo atraktivni za migrante, ki prihajajo iz okolij, kjer je okužb več. Še ena naša prednost je ta, da večino oseb s HIV pri nas predstavlja populacija MSM. Med katero imamo, po tem, ko enkrat odkrijemo, da je oseba okužena, zelo dobro ‘povezovanje z zdravstveno oskrbo’ in ‘ohranjanje v oskrbi’, kar pomeni, da te osebe pridejo, se povežejo z zdravstvom in ostanejo v zdravstvu. V tujini je problem predvsem to, da okužbo sicer odkrijejo, potem pa imajo slabo povezavo z zdravstvom oz. okuženi ne ostanejo pod zdravstvenim nadzorom. Naši MSM pa so pedantni ljudje, ki upoštevajo, kar se jim pove, se držijo navodil in nam zaupajo. Zaradi tega pri nas vse, ki jih odkrijemo, tudi zdravimo, in ker jih zdravimo, potem ne širijo okužbe. Zdravljenje je namreč odlična preventiva: omogoča nezaznavnost virusa, kjer pa je nezaznavnost, je tudi neprenosljivost. In to je treba ves čas poudarjati: oseb, ki se zdravijo, se ni za bati, ker te osebe ne bodo nikogar okužile!

»Sosed, ki ima gripo, te bolj ogroža kot sosed, ki se zdravi zaradi HIV.«

Kako je s preventivo in zdravljenjem pri nas?

Tako kot za vse bolezni tudi za aids oz. HIV velja načelo bolje preprečiti, kakor pa zdraviti. »V prvi vrsti s temeljno preventivo (uporaba kondomov, zvestoba, omejevanje števila spolnih partnerjev ipd.), ki pa ima žal v resničnem življenju omejen obseg. Sledi t. i. strategija PrEP ali preekspozicijska profilaksa: gre za situacijo, ko osebe, za katere obstaja večja verjetnost, da se okužijo s HIV – pri nas je to približno 600 oseb, večinoma MSM –, preventivno in redno jemljejo tablete in s tem v 99 % preprečijo, da bi prišlo do okužbe. Obstaja pa še t. i. profilaksa po izpostavitvi: če je prišlo do tveganega spolnega odnosa z osebo, ki je HIV pozitivna, se predpiše štiritedensko jemanje treh zdravil v eni tableti, ki prav tako v veliki meri prepreči, da bi prišlo do okužbe. In ne nazadnje, če nisi uporabil prvih treh, ostaja še vedno zgodnje testiranje in posledično zgodnje zdravljenje – kar je zelo pomembno. S tem ko se oseba čim prej testira, si zagotovi pričakovano življenjsko dobo, enako neokuženi populaciji, nikoli ne bo dobila simptomov aidsa oz. HIV-a, pravzaprav oseba sploh vedela ne bo, da je bolna in tudi okužbe ne bo širila.«

Učinkovito zdravljenje pomeni, da je virus nezaznaven. Posledično velja, da učinkovito zdravljena oseba s spolnimi odnosi okužbe NE MORE PRENESTI dalje!

Nujno se je treba več testirati!

»Smo pa v Sloveniji šibki na področju testiranja,« za konec opozori Tomažič. »Treba bi bilo doseči, da bi družinski zdravniki svoji klienteli, predvsem rizičnim skupinam, pogosteje ponujali testiranje. Drži sicer, da imamo pri nas letno približno 40 novih oseb s HIV, ampak več kot 30 % teh do nas pride pozno, kar pomeni, da so že nekaj let okužene, in posledično že nekaj let širijo okužbo. Poleg tega, da pogosteje ponujajo testiranje, pa morajo družinski zdravniki tudi dodobra poznati indikatorske bolezni HIV. Pri HIV se namreč že 14 dni po okužbi lahko razvije akutni sindrom HIV, ki se začne podobno kot gripa; po petih letih se pojavi pasovec; pride do belih oblog v ustih zaradi kandide ipd. Svetovna zdravstvena organizacija je pred desetimi leti lansirala formulo 95-95-95. To pomeni, da v neki državi poznajo 95 % okuženih, od tega jih 95 % zdravijo in od tega je 95 % zdravljenj učinkovitih. V Sloveniji smo zelo dobri pri drugi in tretji postavki (97 %), smo najboljši med najboljšimi v svetu, pri prvi pa smo slabi, dosegamo zgolj 89 %. Skratka, družinski zdravniki bi morali pogosteje ponujati testiranja, na instutucionalni in medijski ravni pa bi bilo treba dodatno izobraziti prebivalstvo, da naj se gre samo testirat,« zaključi Tomažič. In njegov odgovor na vprašanje: Ali se moramo aidsa še vedno bati? »Absolutno ne, bati se moramo svojega neznanja!«

Kje se lahko testiram na HIV? Testiranja na HIV so v Sloveniji relativno dobro organizirana in dostopna. Brezplačno in anonimno testiranje je na voljo že pri izbranem osebnem zdravniku, izvaja pa ga tudi Klinika za infekcijske bolezni in vročinska stanja Ljubljana. Samoplačniško se lahko testirate na Zavodu RS za transfuzijsko medicino. Moškim, ki imajo spolne odnose z moškimi, brezplačno anonimno testiranje nudi Društvo Legebitra, prav tako se lahko brezplačno pri njih testirajo spolni delavci/delavke, migranti/migrantke in uporabniki/uporabnice drog. Testiranje pa lahko izvedete tudi sami doma s pomočjo testa za samotestiranje, ki ga kupite v lekarni.