Depresija je, skupaj z anksioznimi motnjami, najpogostejša med duševnimi motnjami. Svetovna zdravstvena organizacija ocenjuje, da se depresija v splošni populaciji pojavlja v 4 %, pri odraslih je depresija v 5 %, še nekoliko višji pa je delež pri starejših od 60 let. Podatki za Evropo kažejo, da ima kronično depresijo okoli 7 % ljudi, Slovenija pa je še nekoliko nad evropskim povprečjem.
Avtorica: Maja Korošak
Asist. dr. Anja Plemenitaš Ilješ, dr. med., spec. psih.
Kar dvakrat pogosteje kot moški za depresijo obolevajo ženske. Velika razlika med spoloma je v adolescenci in v odraslosti, s starostjo pa se razlika zmanjšuje. Pogosteje zbolevajo tudi ljudje, ki imajo družinsko nagnjenost. Na razvoj depresije vplivajo tudi različni stresni dogodki in krizna stanja, težje življenjske okoliščine, pomembna je prisotnost drugih kroničnih bolezni. Obstajajo določene bolezni, pri katerih se depresija pogosteje pojavlja, kot na primer pri starostnikih ob demenci, zlasti ob alzheimerjevi bolezni, pa tudi drugih nevrodegenerativnih stanjih, poleg tega pa je na pojav depresivnih motenj zagotovo vplivala tudi epidemija covida-19 s svojimi ukrepi, pa tudi bolezen kot takšna.
O zdravljenju depresije in predvsem o zdravljenju tako imenovane terapevtsko rezistentne depresije, ki se ne odziva na običajne antidepresive, smo se pogovarjali z asist. dr. Anjo Plemenitaš Ilješ, dr. med., spec. psih., z Oddelka za psihiatrijo UKC Maribor. Povedala je, da ločimo unipolarno depresijo, kjer ni pomikov v razpoloženjskih stanjih v privzdignjeno razpoloženje, kot sta hipomanija ali manija, in po drugi strani na bipolarno depresijo, kjer ti obrati razpoloženja so. Depresijo imamo lahko v obliki ene epizode, lahko pa gre za kronično, ponavljajočo se motnjo z več epizodami depresivnega pomika v primeru unipolarne depresije, na katero po navadi mislimo, ko govorimo o depresiji na splošno.
Od blage do globoke depresije
»O depresivni epizodi govorimo, če znižano razpoloženje nepretrgano traja vsaj 14 dni, sposobnost za uživanje v sicer priljubljenih dejavnostih je pomembno zmanjšana, pogosto je moten spanec, zmanjšan je tudi interes za stopanje v odnose in zmožnost koncentracije je prav tako znižana. Človek je ob tem tudi utrujen, ima slabšo samopodobo in samospoštovanje, prevevajo ga občutki krivde ali pa ničvrednosti, ki niso povezani z njegovo aktualno situacijo. Psihomotorno je lahko upočasnjen ali pa nemiren, ko se ne more upočasniti, odpočiti in sproščeno zadihati. Neredko so prisotne samomorilne misli ali celo poskusi samomora,« razlaga naša sogovornica in dodaja, da je depresivna epizoda lahko različno močno izražena.
»Lahko gre za blago depresijo, kjer človek še ohranja neko funkcionalnost in na primer le službene obveznosti opravlja počasneje, bolj je utrujen, potrebuje več počitka. Gre torej za manjši upad funkcionalnosti, osnovne naloge lahko opravlja brez večjih težav. Pri zmernem upadu sposobnosti pa ene od svojih dejavnosti človek ne zmore več opravljati, bodisi gre tu za službene obveznosti ali za obveznosti v družini. Pri globoko izraženi simptomatiki je funkcionalnost polno okrnjena na vseh področjih. Število izraženih simptomov je tudi vodilo pri tem, kakšen pristop izbrati k zdravljenju,« pojasnjuje dr. Plemenitaš Ilješ.
Kako dolgo morajo trajati simptomi depresije, da lahko govorimo o depresiji? »Pogosto se znajdemo v stanju, ki je reakcija na nekaj, kar se nam je zgodilo, in smo nekaj dni slabše razpoloženi, slabše spimo, smo anksiozni in slabše funkcionalni. Po nekaj dneh se lahko umirimo in najdemo neke rešitve. V takšnih primerih ne govorimo o depresivni epizodi. Če pa so simptomi prisotni 14 dni ali več, gre za depresijo, ki zahteva strokovni pristop ali vsaj obravnavo (psihoterapevtski pogovor) v smislu iskanja poti iz tega stanja,« odgovarja dr. Plemenitaš Ilješ.
Kdaj zdravljenje z zdravili?
V katerih primerih se odločajo za zdravljenje z zdravili, kdaj pa svetujejo psihoterapevtsko obravnavo? »Pri izbiri zdravljenja gledamo na upad funkcionalnosti, na globino izraženosti te simptomatike, kako globoko depresivno epizodo nekdo ima. Če gre za blago depresijo in ne traja dalj časa, če se človek še lahko zbere in nekako pomiri, takrat ne ponudimo najprej zdravil, ampak človeku svetujemo, naj se telesno razmiga, naj sprosti mišice, naj popazi pri prehrani, in če je možnost, svetujemo tudi podporni psihoterapevtski pristop, pri čemer se pogledajo tudi vzroki, ki so pripeljali do takšne kompenzacije. Ukrepi so torej lahko nefarmakološki; če je želja bolnika in če zdravnik tako presodi, pa tudi farmakološki. Pri zmerni in globoki simptomatiki brez medikamentozne terapije ne gre,« še pove sogovornica.
Tarča zdravljenja so nevrotransmitorji
Katera zdravila se uporabljajo pri zdravljenju depresije? »Terapija prvega izbora so antidepresivi, ki imajo kompleksne receptorske profile, vsa pa delujejo na prenašalce med živčnimi celicami v možganih. Neravnovesje v nevrotransmiterskih procesih je namreč odgovorno za to, da se slabo počutimo, da smo anksiozni, nespečni, nemirni, in z zdravili lahko to korigiramo. Da so zdravila lahko učinkovita, pa morajo nekaj časa delovati. Naše tarče so torej nevrotransmitorji (prenašalci), kot so serotonin, noradrenalin, dopamin in glutamatni nevrotransmitor. Poleg zdravljenja z antidepresivi pa v primeru globoke ali kompleksne depresije dodamo stabilizator razpoloženja, s katerim ciljamo še več prenašalnih sistemov,« pojasnjuje psihiatrinja.
Izbor zdravila
Kako zdravnik ve, katero zdravilo izbrati pri določenem bolniku? »Za vsako zdravilo je znano, na kateri prenašalni sistem deluje, kateri prenašalni sistem z njim uravnavamo bolj intenzivno in katerega manj. Pri izboru si lahko pomagamo tudi s klinično sliko. Če gre na primer za izrazito nespečnost, bomo dali antidepresiv, ki ima pokrito področje nespečnosti. Če gre za agitiranost ali vznemirjenost, potem bomo dali zdravilo, ki lahko bolj pomirja. Če gre za bolnika z melanholijo, bomo izbrali zdravila, ki ga bodo aktivirala.
Pri izbiri zdravila je pomembno tudi, v kakšni telesni kondiciji je oseba, ali ima kakšno pridruženo telesno bolezen ter to, katerih stranskih učinkov se moramo nujno izogniti. Zdravilo izbiramo tudi na podlagi tega, če vemo, da je v preteklosti neko določeno zdravilo pomagalo ali pa je pomagalo bližnjemu sorodniku. V takšnem primeru zdravilo lahko ponovno uvedemo, če se bolnik s tem seveda strinja. Če gre za bolnika, ki je samomorilen, je pomembno tudi to, da damo zdravilo, s katerim se je težko predozirati,« opisuje izbiranje pravih zdravil pri posameznih bolnikih dr. Plemenitaš Ilješ.
Terapevtsko rezistentna depresija
So tudi bolniki, ki se ne odzovejo na nobeno zdravljenje z zdravili in v takšnih primerih govorimo o terapevtsko rezistentni depresiji. Terapevtsko rezistentna depresija se po besedah dr. Plemenitaš Ilješ nikoli ne pojavi v blagi obliki. Gre za stanje podaljšanih simptomov, ki jih je tudi več, in zato se pojavlja v obliki zmerne ali globoke rezistentne depresije. Kdaj pa se diagnosticira? »Diagnosticiramo jo lahko po tem, ko je bolnik antidepresive vsaj dveh vrst jemal vsaj tri tedne v učinkovitem odmerku in po njih ni bilo ugodnega učinka. Po tem si pomagamo z dodatno psihoterapijo ali pa s stabilizatorjem razpoloženja. Zdravljenje kombiniramo glede na to, kar vidimo v klinični sliki določenega bolnika.«
Dr. Plemenitaš Ilješ še pove, da obstajajo strokovna priporočila glede tega, kaj je lahko terapija prvega izbora, kaj je terapija drugega izbora, in ta priporočila služijo kot pomoč pri odločanju zdravnika. Po teh smernicah se nato skuša najti pravo zdravilo ali jih kombinirati. Znane so različne kombinacije zdravil, ki so se izkazale kot učinkovite. »Zdravila so en del zdravljenja, zelo dobro je dodajanje psihoterapije, a je ta v našem prostoru težko dostopna,« razlaga dr. Plemenitaš Ilješ in dodaja, da del zdravljenja lahko predstavlja tudi neinvazivna možganska transmagnetna stimulacija, pri kateri z elektromagnetnimi valovi skušajo korigirati prenašalce v živčnem sistemu. Žal pa to zdravljenje za zdaj ni širše dostopno na zdravstveno zavarovanje. In kako učinkovito je? »Po različnih raziskavah lahko govorimo o dobri učinkovitosti, zato bi lahko to uporabljali kot dodatek zdravljenju z antidepresivi ali pa pri bolnikih, ki ne želijo začeti zdravljenja z zdravili.«
V zadnjih letih je na voljo tudi novo zdravilo, antidepresiv esketamin, ki je namenjen prav zdravljenju rezistentne depresije. V slovenskem prostoru še vedno čaka na razvrstitev na listo zdravil. Daje se intranazalno v nekajtedenskih intervalih v kontroliranem okolju. Pričakuje se, da bo tudi to zdravilo pomembno pomagalo pri zdravljenju terapevtsko rezistentne depresije.
Epidemija in depresija
Vpliv epidemije na porast primerov depresije je bil po besedah naše sogovornice kar velik. Ocenjuje, da je epidemija povzročila porast tako anksioznih motenj kot tudi depresivnih za približno četrtino. Epidemiološki ukrepi, kot so bili izolacija, karantene, držanje razdalje, nošenje mask …, so zagotovo vplivali na ta porast. Drugi dejavnik, ki je vplival na porast depresivnih motenj, pa je bilo prebolevanje covida-19. Ta bolezen je namreč neposredno povezana z nespečnostjo, anksioznostjo in depresijo, po prebolelosti pa še vedno ostajajo kognitivne težave, kot so težave pri pomnjenju ali koncentraciji, je še zatrdila psihiatrinja.
ABC
A O depresiji govorimo, kadar znižano razpoloženje traja vsaj 14 dni.
B Terapija prvega izbora so antidepresivi, ki delujejo na prenašalce med živčnimi celicami v možganih.
C Terapevtsko rezistentna depresija se nikoli ne pojavi v blagi obliki.
