Število alergijskih bolezni se je v zadnjih desetletjih močno povečalo tako pri otrocih kot pri odraslih. Zakaj prihaja do alergij in vedno novih alergenov, še do danes ni čisto pojasnjeno, nanje pa zagotovo vplivajo spremembe v našem mikro in makro okolju, drugačen sistem gradnje hiš, onesnaženje zraka, drugačna in drugače pripravljena hrana, pa tudi, čeprav se sliši neverjetno, pretirana čistoča in higiena, ko človek v zgodnji dobi ni izpostavljen dovolj infektom. Danes alergije zelo obremenjujejo zdravstveni sistem, saj je kar ena četrtina populacije alergikov.
Avtorica: Petra Bauman
Alergija je pretiran odgovor našega imunskega sistema na neko snov v okolju, ki je sicer povsem neškodljiva. Pri alergiku ta snov povzroči tvorbo protiteles (imunoglobulinov E – IgE) v organizmu in nastanek alergijske bolezni. Ob prvem stiku s tako snovjo alergična reakcija še ni izzvana, saj se takrat organizem senzibilizira. IgE protitelesa šele ob kasnejših stikih povzročijo, da se iz določenih celic v našem telesu, mastocitov, sprožijo mediatorji, najvažnejši je histamin, ki povzročijo vnetje in številne spremembe v našem organizmu. Mastocitov je največ v koži ter v sluznicah dihal in prebavil, zato so tudi alergijske bolezni najpogostejše prav tam.
Obstajajo štirje tipi alergij, najpogostejše so alergije tipa I in tipa IV. Alergije tipa I potekajo po sistemu protiteles IgE, povzročajo pa zamašen nos, izcedek iz nosu, koprivnico, srbečico, izpuščaje, otekanje ustnic, jezika in vek, lahko se pridružita še diareja in bruhanje, ob težji manifestaciji še težave pri požiranju. Najpogostejše snovi, ki povzročajo alergijo tipa I, so inhalatorni alergeni (cvetni prah, mačja in pasja dlaka, pršice, plesen), zdravila (penicilin), čebelji pik in hrana (pogosto sadje, morska hrana in oreški).
asist. mag. Pij Bogomir Marko, dr. med., spec. dermatovenerologije
Alergije tipa IV pa povzročajo limfociti T-celice imunskega sistema (posebna vrsta belih krvnih telesc, odgovornih za spoznavanje, predstavitev in uničevanje telesu tujih snovi), ki aktivirajo imunski sistem, da ta povzroči vnetno reakcijo. Klasična slika za to vrsto alergij je kontaktni dermatitis (KD), zaradi katerega ljudje najprej obiščejo dermatologa. Mag. Pij Bogomir Marko, dr. med., spec. dermatovenerologije, predstojnik Oddelka za kožne in spolne bolezni UKC Maribor, pojasnjuje, da se KD razvije v dveh do treh dneh po stiku z alergenom. Najpogostejši so krom, nikelj in kobalt, s katerimi pride koža v stik preko nakita, ročnih ur, kovinskih gumbov itd. V tej kategoriji so še kozmetična sredstva, zaradi česar se kontaktna alergija najpogosteje razvije pri ženskah. Dermatologa pa ljudje obiščejo tudi zaradi atopijskega dermatitisa (AD), ki v začetni fazi poteka po mehanizmu alergijske reakcije tipa I in se lahko pojavi kjer koli na telesu (a topos), pogosto pa se kaže kot izrazito srbeča sprememba na pregibih velikih sklepov, lise in izpuščaji po obrazu, ki se lahko razširijo na celo telo. Kronična faza AD je posledica preusmeritve mehanizma alergijske reakcije tipa I v reakcijo tipa IV, z značilnostmi pozne preobčutljivosti in podobnostmi s KD.
Provokatorja AD sta v najzgodnejšem obdobju kravje mleko in jajca, do 6. leta se alergije praviloma umirijo, v kasnejšem obdobju pa lahko izbruhnejo kot preusmeritvene alergije na cvetni prah in pršice.
Pomembno poznavanje samega sebe
Alergije nihče ne prinese na svet, dedna pa je nagnjenost k njej, ki je večja, če je alergik že eden od staršev ali celo oba. Alergija se lahko razvije kadar koli v življenju. Zdravniki opozarjajo, da je za zdravnika zelo pomembno pacientovo opazovanje samega sebe, saj je tako lažje ugotoviti, na kateri alergen je občutljiv. Če se denimo kihanje, izcedek iz nosu in pekoče oči pojavijo ob brisanju praha, gre za alergijo na hišno pršico. Če pride do enakega pojava ob božanju mačke ali psa, je alergen mačja dlaka in mačji izločki.
Osnovna diagnoza se postavi na podlagi razgovora s pacientom, sledijo kožni vbodni testi s setom standardnih alergenov (inhalatornih ali prehrambenih). Gre za majhne količine alergenov v kapljicah, ki jih zdravnik z iglico vbode na notranjo stran podlahti. Če se po dvajsetih minutah na mestu vboda pokaže srbeč mehurček z rdečino, je to dokaz, da smo na snov alergični. Zelo pomembno je, da pred testi opustimo antihistaminike, če smo jih morda že uživali, saj lahko popačijo realno sliko.
Pri alergijah je pogosto težko ugotoviti, na kaj je pacient alergičen, zato pri mnogih sploh ne dokažejo odgovornega alergena. Tudi zato, ker na alergične reakcije ne vpliva zgolj alergen sam, pač pa tudi telesne in duševne obremenitve, infekcije, uživanje alkohola in hormonski status. Glavni prehrambni alergeni so sicer beljakovine, pri otrocih pogosto mleko in jajca, arašidi in soja, odrasli pa so povečini alergični na pšenico, zeleno, celo skupino oreškov in sadje. Glavni inhalatorni alergeni pa so cvetni prah trav, breze, leske, jelše, jesena, plevelov (ambrozija, navadni pelin), pršica ter mačja in pasja dlaka.
Če zdravnik ne more ugotoviti vzroka alergij, pacienta pošlje na krvne preiskave, s katerimi določijo protitelesa (imunoglobuline) na določen alergen. A tudi ta preiskava včasih ne pokaže realne slike. Tudi zato, ker ima mnogo alergikov več alergij hkrati.
Za določitev kontaktnih alergenov dermatologi v diagnostiki izvajajo epikutane teste, pri katerih na kožo nalepijo trakce z alergeni in najprej po 48, nato pa še po 72 urah odčitajo reakcijo na mestih testiranja.
Nevarna anafilaksija
Večina alergij je za človeka neprijetnih, saj so denimo neprestano kihanje, solzenje in srbečica tako telesno kot duševno naporni. Nevarna je le anafilaksija, huda reakcija na pike žuželk, penicilin, arašide ali kot astmatični izbruh, ki lahko nastopi že po samo nekaj minutah stika z alergenom. Kaže se kot močno srbenje dlani in podplatov, rdečina in koprivnica po celem telesu, pride do zatekanja v grlu, dušenja, prizadetosti kardiovaskularnega sistema, obtočil, krvni tlak pade, pulz naraste. Če ni pravočasne pomoči, bolnik umre.
Zdravljenje
Alergije tipa I zdravimo z antihistaminiki, kortikosteroidnimi pršili za nos ter s kapljicami za oči. Zdravila mora bolnik uživati redno, če ima alergijo, skozi vse leto in občasno, kadar ima sezonsko pogojeno alergijo, denimo na cvetni prah trav. V tem primeru je najbolje začeti terapijo še pred nastopom alergije in ne šele takrat, ko že imamo reakcijo. Tudi če ni težav, pa stalno jemanje zdravil (bronhodilatatorjev in inhalacijskih kortikosteroidov) zahteva astma, saj je bolnik v smrtni nevarnosti, če pride do poslabšanja.
Pij Bogomir Marko, dr. med., dodaja, da so alergije kronične bolezni, vendar če z nekim alergenom ne prihajamo v stik, je možno, da nanj po nekem obdobju ne bomo več preobčutljivi. Sicer zdravniki stremijo k dvema ciljema: da ustavijo vizualno moteče kožne spremembe in da omilijo srbež, najpogosteje z zaviranjem njegovega glavnega mediatorja – histamina. Kadar gre za akutno stanje s svežimi, rosečimi spremembami, bomo deležni zdravljenja z nemastnimi emulzijami in kremami s kortikosteroidi, ob kroničnih stanjih, ko je koža že razpraskana, zadebeljena in suha, pa bo zdravnik predpisal mazilo s kortikosteroidi.
Imunoterapija
Je že star, a zelo učinkovit način zdravljenja alergij, zlasti alergijskih nahodov. Imunoterapija je uspešna, če gre za preobčutljivost na en sam ali majhno število alergenov. Ali bo zdravljenje z imunoterapijo uspešno, sicer ni mogoče napovedati. Daje se v obliki injekcij, v katerih je majhna količina alergena, koncentracije pa se postopoma zvišujejo. Bolnik jih prejema v 4–6 tedenskih presledkih v obdobju treh let. Možno pa je tudi izvajanje terapije doma, ko si bolnik daje kapljice ali tablete z majhnimi količinami alergena pod jezik. Za tak postopek je potrebne veliko discipline. Imunoterapija se ne uporablja pri težkih alergičnih reakcijah, ki sledijo po arašidih, penicilinu ali piku žuželke, in trajajo več ur ali več dni. V teh primerih zdravnik predpiše antihistaminske tablete in kortikosteroide. Bolnika pa opremijo tudi z injekcijo adrenalina, ki jo mora zmeraj nositi s seboj, še zlasti če ne ve za vzrok.
Navzkrižne alergije
V svetu alergij so znane tudi t. i. navzkrižne alergije, ko telo dva različna alergena prepozna kot sorodna. Tako so denimo tisti, ki so alergični na cvetni prah breze, zaradi t. i. botaničnega sorodstva pogosto alergični tudi na koščičasto sadje, kot so breskve, nektarine, češnje, marelice, jabolka, hruške, kivi. Pogoste navzkrižne alergije so še trave s paradižnikom ali krompirjem, pršica z morskimi sadeži.
Barvila in konzervansi
Barvila in konzervansi, ki se dodajajo zaradi daljše obstojnosti in lepšega videza hrane, ne povzročajo alergije, ampak intoleranco, čeprav je reakcija enaka. Zato rečemo, da gre za psevdoalergijske reakcije, ki se v vsakdanji praksi manifestirajo s podobnimi simptomi ter znaki kot prave alergijske reakcije (koprivnica, oteklina v ustih, prebavne motnje, težko dihanje …). Tudi nekatera pogosto uporabljena zdravila lahko povzročijo psevdoalergijske reakcije, še posebej protibolečinska zdravila, vključno z aspirinom, prav tako nekatera zdravila za zniževanje krvnega tlaka. Seveda je potrebno v primeru ugotovljene povezave zdravilo prenehati jemati, in če je potrebno, izvesti zamenjavo z drugim.
Umetne snovi v hrani najdemo povsod, v suhomesnatih izdelkih, v sirih, sladkih pijačah, v praških za puding, juhah, vseh omakah, prav tako se prehranska intoleranca pokaže po uživanju alkohola (pogosto po zaužitju rdečega vina zaradi sulfitov), piva, kislega zelja, konzerviranega paradižnika in številnih drugih konzerviranih prehranskih izdelkih.
Najboljši način za ugotavljanje alergena je metoda izločevanja, kar pomeni, da za določeno obdobje izločimo živilo, za katerega sumimo, da je alergen. Če nimamo alergične reakcije, pomeni, da smo našli alergen. Druga možnost je stroga dieta za dva do štiri tedne, po kateri postopoma dodajamo posamezna živila.
