Če želimo uživati hrano z lastnega vrta, si moramo to najprej dovolj močno želeti. Vrt je namreč resen »hobi«, za katerega moramo skrbeti vse leto. Tako pravi predsednik društva Urbani eko vrt Zoran Zobovič, ki je eden od 80 lastnikov vrtov na obrobju Maribora v Borovi vasi. Gre za skupnostno urbano vrtnarstvo na enem hektarju, od tega je 6400 m² vrtičkov, preostali del so potke in zelenice. Vrtovi so razdeljeni na 50 m2 ali 100 m2.
Avtorica: Petra Bauman
Društvo Urbani eko vrt je kot projekt Evropske prestolnice kulture nastal že leta 2011, z njim pa je skupina pod vodstvom dr. Marte Gregorčič dvignila zavest o pomenu samooskrbe (čim krajša pot hrane od njive do krožnika), ekološkega pridelovanja hrane in ohranjanja avtohtonih in ogroženih rastlinskih vrst. So tudi prvi v Sloveniji, ki so pridobili ekološki certifikat za skupnost vrtov Inštituta za kontrolo in certifikacijo Univerze v Mariboru, kar pomeni, da pri semenih, sadikah in gnojilih uporabljajo samo tiste, ki niso bile obdelane s fitofarmacevtskimi sredstvi.
Kako vrtnariti, če smo začetniki
Zoran Zobovič, predsednik društva Urbani eko vrt
Če še nikoli nismo vrtnarili, je najbolje začeti v jeseni, da si pripravimo praho – zemljo, pognojeno s hlevskim gnojem in/ali kompostom ter zastirko iz sena. Zemljo moramo obvezno gnojiti jeseni, še zlasti če uporabimo hlevski gnoj, saj mora priti v zemljo dovolj organskih snovi oz. humusa. Če pognojimo šele pomladi, bo pravi učinek dosežen šele čez eno leto, opozarja Zobovič.
V marcu, ko zemlja doseže 10 °C, lahko začnemo s setvenimi opravili. Najprej moramo zemljo zrahljati, zato je dovolj, če vrt samo prekopljemo, nekateri pa se odločijo tudi za temeljitejše in globlje prevračanje zemlje, čemur po domače rečemo »štihanje«.
Preden začnemo s spomladanskimi deli na zemlji, jo moramo torej ustvariti živo, kar bomo dosegli z najmanj 3 %, še raje pa do 6 % humusa. Če nimamo dostopa do hlevskega gnoja ali domačega komposta, moramo gnojila kupiti. Danes je na voljo veliko različnih organskih gnojil, med najboljša sodijo tropine grozdja, obogatene z mikroorganizmi. Če teh ni, zemlja ni rodovitna in ne bo mogla vsrkati niti umetnih hranil.
Med Slovenci so zelo priljubljeni tudi briketi oz. peletirana organska gnojila, ki so lahko rastlinska ali živalska. Prva imajo to prednost, da se razkrajajo počasneje, kar pomeni, da ima rastlina hrano na voljo vse leto, obogatena z drobnoživkami pa nudi tudi 30 % več mikroorganizmov kot domača gnojila.
Ko prekopavamo zemljo, plevela ne uničimo, saj takrat šele začne rasti. Zoran Zobovič svetuje, da tudi ni treba izpuliti vsake »travice«, saj lahko plevel prihranimo za zastirko, ki bo grela tla pred sejanjem. Običajna zastirka je sicer slama, ki se uporablja maja pri sajenju plodovk.
Pomembna je odcednost tal
Lansko leto je bilo zaradi obilja vlage naporno ne samo za rastline, ampak tudi za zemljo. Če se voda ne absorbira ali celo stoji, lahko to rešimo z vulkanskimi kamninami oz. zeoliti, ki niso gnojilo, pač pa pomagajo uravnovesiti odcednost tal, pospešujejo pa tudi izmenjavo hranil v tleh.
Semena, sadike in gredice
Vsega naenkrat ne moremo posaditi in posejati. V marcu je čas za sejanje solate, redkvice in graha. V ta sklop sodijo še rukola, radič, špinača in motovilec. V drugi polovici marca posejemo bob, fižol in zgodnji krompir. Maja (po ledenih možeh) pridejo na vrsto paradižnik, paprika, bučke, jajčevci ter začimbnice, ki potrebujejo več sonca in toplote.
Prve sadike, ki jih posadimo na prostem, so cvetača, ohrovt, kolerabica in zelena. Če želimo vzgojiti čebulo iz čebulčka, jo posadimo takoj, ko je zemlja dovolj suha, enako velja za spomladanski česen. Ob krajših dneh se namreč ustvari uspešen koreninski sistem.
Zoran Zobovič svetuje, da je rastline bolje zalivati zjutraj in čisto pri dnu stebla, ne po listih, saj sicer rastlini škodujemo.
Pri vrtnarjenju se je dobro pozanimati tudi o »dobrih in slabih sosedih«, to pomeni, da nekatere rastline uspevajo boljše, če ob njih raste, denimo korenček, ki je nasploh dober sosed. Preveč podobne rastline izčrpavajo zemljo, zato je pomembno tudi kolobarjenje.
S samooskrbo do lastne hrane in biotske pestrosti
Mateja Koler, univ. dipl. inž. kmetijstva, predsednica društva Varuhi semen
Mateja Koler, univ. dipl. inž. kmetijstva, je predsednica mariborskega društva Varuhi semen in vodja Semenske knjižnice. Poslanstvo društva je ohranjanje starih sort kulturnih rastlin, saj se je po vsem svetu dokončno izgubilo že okoli 75 % različnih rastlinskih vrst, v Sloveniji pa naj bi bila ta številka še višja. Biotsko bogastvo varujejo s Semensko knjižnico, kjer zbirajo in hranijo semena in sadike okoli 150 sort vrtnin in poljščin ter 45 rastlinskih vrst. Ljudem s Semensko knjižnico ponujajo možnost dostopa do semenskega materiala in jih hkrati izobražujejo, kako se čim bolj kakovostno lotiti samooskrbe. Na prvo javno predstavitev pred štirimi leti je prišel le en par, danes so že trend.
Semena, ki si jih lahko izposodi vsak njihov član (članarina 10 € na leto), so začeli zbirati na območju Slovenskih Goric, kasneje so jih ljudje prinašali sami. Vsaka sorta ima svoj rastlinski potni list, pogoj je, da semena niso obdelana s fitofarmacevtskimi sredstvi. Uspelo jim je zbrati nekaj res starih sort, med njimi seme Mihalove šalate iz leta 1870, ki izvira iz Prlekije. Največ sicer izposodijo solate, ajde in fižola, saj imajo teh semen največ. Na začetku pomladi (če je možno, že od konca februarja), ko se seje bob, je več povpraševanja tudi po teh semenih.
Izposoja semen se je začela v drugi polovici marca, Mateja Koler pravi, da so vrtičkarji zelo neučakani, saj si želijo saditi in sejati čim prej. Opozarja, da je treba biti previden, saj če začnemo vrtnariti prezgodaj, ko je zemlja še prehladna, pridelek ne bo takšen, kot si želimo.
Sicer svetuje, da vrt razdelimo na štiri enote (poljine). Na tisti, ki smo jo za letos pripravili s hlevskim gnojem, sadimo tiste rastline, ki so velike porabnice hranil (plodovke), na drugi, ki smo jo na enak način pripravili preteklo sezono, pa zaradi kolobarjenja vzgajamo tiste rastline, ki potrebujejo manj gnoja. Ena od poljin naj bo zmeraj praha.
Kadar začnemo vrtnariti na še neznani lokaciji, Mateja Koler priporoča analizo tal, ki bo pokazala vsebnost hranil, pH-vrednost zemlje, tip tal (peščena ali ilovnata). Svetuje, da zaradi dobrega osončenja gredice uredimo v smeri vzhod–zahod. Velikost vrta naj se prilagodi potrebam, za štiričlansko družino zadostuje 100 m².
Visoka greda nas približa rokam in očem
Pri ljubiteljih vrtnarjenja se vse bolj uveljavljajo tudi visoke grede, način vrtnarjenja, ki omogoča pridelovanje hrane tudi tam, kjer ni klasičnih vrtnih površin (mesta), ali tam, kjer zemlja ni dovolj kakovostna. Z njimi izkoriščamo snovi iz narave in procese, ki se dogajajo med njimi, hkrati pa vrtnarjenje približamo »rokam in očem«, da se nam ni treba sklanjati. Na visoki gredi lahko hkrati gojimo več različnih vrst zelenjave in sadja.
Visoka greda je posebna vrsta biološkega vrtnarjenja, saj vanjo nasujemo naravni material iz okolice. Najprimernejši čas za nalaganje materiala je jesen, da se bo imel do pomladi čas posesti. Nasvetov za to je veliko, prav vsi pa opozarjajo na obvezno drenažno plast, ki skrbi za odcejanje zemlje ob previsoki vodnatosti.
Priporočena velikost je 150 cm širine, 250 cm dolžine in 90 cm višine, kar bo velikost lesenega ogrodja (nekateri uporabijo tudi kamen, opeko ali betonske zidake). V zakoličen prostor najprej skopljemo približno 30 cm globoko luknjo, v katero lahko najprej naložimo ovčjo volno ali bombaž za preprečevanje dostopa zajedavcem ter za ohranjanje toplote. Lahko pa položimo pocinkano žico. Nato sledi 20-centimetrska plast iz vej, skal, dračja ali zmletih ostankov lesa v obliki mreže, ki služi kot drenaža ob preobilju vode. Na to naložimo plast listja in materiala iz komposta. Vrh tega sloja nekateri položijo koščke kartona, ki dišijo deževnikom, ko se razkrojijo. Sledi šota, nato pa debela plast gozdne zemlje oz. humusa, ki jo pognojimo s konjskim gnojem. Nato se ponovita plast iz komposta ter plast gozdnega humusa. Nekateri za zadnjo plast priporočajo 20 centimetrov debelo plast finejše vrtne zemlje, v katero bomo sadili. Čisto na vrh pa lahko, preden damo gozdno gredo spat čez zimo, posujemo suho slamo, ki bo imela funkcijo zastirke. Vse skupaj se bo čez zimo prepojilo, zgnilo in ustvarilo odlično podlago za gojenje poljščin in vrtnin.
