Radon: preteča nevarnost v slovenskih domovih

Radon je naravni radioaktivni plin brez barve, vonja in okusa, ki nastaja kot posledica razpada urana v zemeljski skorji, od koder prodira proti zemeljskemu površju in od tam v zrak ali v stavbe tik nad tlemi. Na prostem ne predstavlja nevarnosti, saj se hitro razredči, v zaprtih prostorih pa se lahko kopiči in doseže visoke, zdravju škodljive koncentracije. Dolgotrajna izpostavljenost radonu znatno poveča tveganje za pljučnega raka – po podatkih Svetovne zdravstvene organizacije je radon drugi najpogostejši vzrok za to bolezen, takoj za kajenjem.

Zdravju škodljive vrednosti radona

Radioaktivni žlahtni plin radon (²²²Rn) nastaja v zemeljski skorji z radioaktivnim razpadom iz radija (²²⁶Ra) v razpadni verigi urana (²³⁸U). Iz mesta nastanka v kamnini prehaja v prostor med zrnci, potuje proti površju in izhaja v ozračje. V ozračju se razredči, v stavbah pa se kopiči in tako lahko preseže zakonsko določeno mejno vrednost koncentracije aktivnosti radona 300 Bq/m³, ki naj ne bi bila še za zdravje škodljiva.

Uprava RS za varstvo pred sevanji določa naslednje mejne vrednosti koncentracije radona: do 300 Bq/m3 (nizka koncentracija), 300–1000 Bq/m3 (povišana koncentracija), nad 1000 Bq/m3 (visoka koncentracija). Podatki kažejo, da kar tretjina slovenskih domov navedeno mejno vrednost (do 300 Bq/m3) presega.

Dejavniki ki vplivajo na koncentracijo radona

»Raven aktivnosti radona v stavbah je odvisna od različnih parametrov sistema stavbe, kot so lokacija (meteorološke spremenljivke in geološki parametri), sama stavba, tehnološki sistemi s prezračevanjem ter obnašanjem uporabnikov prostorov,« pojasni Mitja Eržen, univ. dipl. fiz., iz Službe za varstvo pred sevanji na Institutu Jožef Stefan.

»Najbolj na koncentracijo radona v stavbi vpliva geografska lokacija. Znano je, da je povišana koncentracija aktivnosti radona najvišja na kraških območjih.« Močno prepustne, razpokane karbonatne kamnine, kot so kraška tla, namreč omogočajo lažje prodiranje plina iz zemeljske skorje v notranjost objektov. Tako so bile najvišje vrednosti radona v Sloveniji izmerjene predvsem v zahodnem in južnem delu države. Med kritična območja, kot je razvidno iz priloženega radonskega zemljevida Slovenije, sodijo občine Bloke, Cerknica, Črnomelj, Divača, Dobrepolje, Dolenjske Toplice, Hrpelje – Kozina, Idrija, Ig, Ivančna Gorica, Kočevje, Komen, Logatec, Loška dolina, Loški Potok, Miren – Kostanjevica, Pivka, Postojna, Ribnica, Semič, Sežana, Sodražica, Vrhnika in Žužemberk.

Radonski zemljevid Slovenije (vir: https://www.gov.si/teme/zmanjsevanje-izpostavljenosti-radonu/).

»Je pa koncentracija radona v stavbah odvisna tudi od mikro lokacije stavbe, obstoja razpok med tlemi in notranjostjo prostora, obstoja prebojev, vodovodnih jaškov, podzemnih jam, samega načina gradnje,« dodaja sogovornik.

Kot lahko preberemo na spletni strani Zavoda za varstvo pri delu, je večji del leta zračni pritisk v stavbi nižji kot v okoliški zemlji. Posledično razlika v tlaku vleče zrak (in radon) iz zemlje v bivalne prostore. Zrak v stavbe vstopa, kjer koli obstajajo špranje oz. odprtine v temeljni plošči oz. v vkopanih stenah.

Tipične vstopne točke radona (vir: https://www.zvd.si/wp-content/uploads/2021/12/Radon-zlozenka.pdf).

Poleg lokacije na koncentracije radona v stavbah vpliva tudi sam tip gradnje, pove Eržen, in sicer na sledeči način. »Če je stavbni ovoj proti tlem slabo tesnjen, se poviša prehajanje radona v notranje prostore, vendar zaradi slabe zrakotesnosti stavbnega ovoja radon prehaja tudi ven iz notranjih prostorov. Po energetski prenovi toplotnega ovoja starejših stavb se prehajanje zraka med notranjim in zunanjim zrakom zmanjša, zato pride do povišanja koncentracije aktivnosti radona v notranjih prostorih. Tako smo opazili, da so povišane koncentracije radona v notranjem zraku redna posledica necelovitih energetskih prenov.«

Nekoliko manj pereč problem, pa vendarle, je tudi izbira gradbenih materialov. »Nekateri materiali, kot so opeke, lahko vsebujejo povišane koncentracije naravnih radionuklidov iz uranove razpadne verige, kar lahko privede do višjih ravni radona v notranjih prostorih. V Sloveniji so bili zabeleženi primeri povišanih koncentracij radona zaradi gradbenih materialov, vendar so ti primeri razmeroma redki,« pojasni sogovornik.

Kako izmerimo raven radona

»Ker je radon inertni plin in nima ne vonja ne okusa, ga je treba meriti s posebnimi napravami. Lahko se ga meri s pasivnimi napravami, t.i. detektorji sledi, ali z aktivnimi elektronskimi napravami,« razloži Mitja Eržen.

»Meritve z detektorji sledi se praviloma izvajajo v daljšem časovnem obdobju (en mesec), rezultat je povprečna koncentracija radona v merjenem prostoru. S temi meritvami lahko hitro in poceni ocenimo, ali so v prostorih povišane koncentracije radona ali ne. Niso pa primerne za natančnejše analize nihanj v koncentraciji radona. Z aktivnimi napravami se meritve izvajajo od enega do dveh tednov in pridobimo podatek tako o povprečni koncentraciji radona kot tudi podatek o višini nihanja radona med najvišjimi in najnižjimi vrednostmi. Ta podatek nam pomaga bolje oceniti tveganje zaradi izpostavljenosti radonu (npr.: včasih se prostor uporablja samo čez dan, ko so dejavnosti nižje, zato je tudi tveganje manjše).«

»Uradne akreditirane meritve, s katerimi lahko pravilno ocenimo tveganje zaradi izpostavljenost radonu, izvajajo pooblaščeni izvajalci meritev radona: Institut Jožef Stefan, Zavod za varstvo pri delu ter Radonova Labolatories AB (www.radon.si). Na trgu pa obstajajo tudi naprave, ki lahko razmeroma poceni (npr.: www.meritveradona.si) dovolj kakovostno prikažejo, kakšna je koncentracija radona v zaprtih prostorih. Te meritve sicer niso zelo natančne, vendar nam pomagajo ugotoviti, ali so v prostorih vrednosti koncentracije radona npr. 100, 300, 500 ali več kot 1000 Bq/m³. To nam omogoča grobo oceno tveganja zaradi izpostavljenosti radonu, kar je za uporabnika pravzaprav najpomembnejše. Je pa treba poudariti, da nekatere naprave, ki jih kupimo v tujini na spletu, niso ustrezne za izvajanje takih meritev,« poudari Eržen.

»Nihanje v koncentraciji radona je opazno tako med dnevnim in nočnim časom, kot tudi med poletjem in zimo,« razloži sogovornik. »V zimskem času je koncentracija radona v stavbah povišana, ker zaradi temperaturnih razlik zraka v notranjih prostorih in zunanjem zraku nastane t. i. »dimnik efekt«. Ta razlika poviša prehajanje radona iz prostora pod talno ploščo stavbe v notranjost prostora, kjer se sčasoma kopiči. Fluktuacije med dnevnim in nočnim časom so posledica bivalnih navad uporabnikov (npr. odpiranje vrat, oken), različnih vremenskih pogojev (dež, močno sonce …) in razlik v temperaturi. Vsi ti parametri vplivajo na prehajanje radona tako v prostoru kot tudi zunaj njega.«

Ukrepi za zmanjševanje koncentracije radona

• Redno zračenje: Najpreprostejši način za zmanjšanje radona v notranjih prostorih je preprosto zračenje. To pomeni, da nekajkrat na dan za kratek čas povsem odpremo okna in vrata ter s tem omogočimo izmenjavo zraka. Ukrep je najučinkovitejši takrat, ko vrednosti radona le rahlo presegajo priporočene mejne vrednosti in v prostorih, ki jih redkeje uporabljamo. Vendar pa se koncentracije radona po nekaj urah spet lahko zvišajo, zato je treba zračenje ponavljati.

• Prezračevalni sistemi z mehansko izmenjavo zraka: Če naravno zračenje ni dovolj, lahko vgradimo mehanske naprave za prezračevanje, kot so rekuperatorji ali prisilni ventilacijski sistemi. Ti omogočajo stalno kroženje zraka. V kletnih prostorih, kjer se radon pogosto kopiči, so še posebej učinkoviti sesalni sistemi, ki aktivno odvajajo zrak iz tal pod stavbo. Pri tem je pomembno, da sistemi ne ustvarjajo podtlaka, saj bi s tem radonu omogočili še lažji prehod v bivalne prostore.

• Sanacija in zatesnitev mest, kjer radon prodira v stavbo: Kadar imamo opravka s presežnimi vrednostmi radona, zgolj zračenje pogosto ni dovolj. V takih primerih je priporočljivo poiskati mesta, kjer plin najpogosteje vstopa – to so razpoke v tleh, odprtine za inštalacije ali jaški. Ta mesta je treba kakovostno zatesniti.

• Tesnjenje razpok in kritičnih stikov: Radon prehaja tudi skozi zelo majhne odprtine, zato je pomembno poskrbeti za dobro tesnjenje stikov in razpok v tleh, še posebej ekspanzijskih spojev, ki jih je smiselno nadomestiti s kontrolirano žaganimi ali vlitimi stiki. Prav tako je treba dodatno zaščititi vse točke, kjer skozi temelje ali stene potekajo inštalacijski vodi. Posebna pozornost naj velja tudi zidanim stenam iz opeke ali betonskih blokov, saj lahko skozi reže med elementi radon zlahka pronica.

• Prezračevanje zemlje pod stavbo: Pri zelo visokih koncentracijah radona (nad 1000 Bq/m³) običajni ukrepi pogosto ne zadostujejo. Ena izmed najučinkovitejših rešitev v takih primerih je sistem za prezračevanje zemljine pod temeljno ploščo. Z uporabo ene ali več cevi, ki so speljane pod stavbo in vodijo zrak navzven, lahko radon odvajamo, še preden prodre v notranjost. Prezračevanje lahko deluje pasivno (z izkoriščanjem tlačnih razlik) ali aktivno (s pomočjo ventilatorja).

• Uravnavanje tlaka kot dolgoročni ukrep: Med učinkovite gradbene rešitve sodi tudi nadzor tlaka – bodisi z zmanjšanjem zračnega pritiska pod hišo (podtlak), bodisi z rahlim povečanjem tlaka v bivalnih prostorih (nadtlak).

Poleti so še zlasti problematične klimatske naprave

Poletni meseci pogosto pomenijo, da imamo okna in vrata pogosteje odprta, kar lahko pomaga pri zniževanju ravni radona v prostorih. Kljub temu pa lahko neustrezna raba klimatskih naprav to ravnotežje poruši. Klasične split klimatske naprave namreč ne zagotavljajo dovoda svežega zraka – zgolj hladijo in premešajo obstoječega, kar pomeni, da se brez dodatnega prezračevanja radon lahko kopiči v prostoru. Učinkovitejšo rešitev predstavljajo sistemi s prezračevalno funkcijo, kot so nekateri modeli HVAC, saj omogočajo delno izmenjavo zraka. Ena najpogostejših napak je uporaba klimatske naprave v povsem zatesnjenem prostoru brez prezračevanja. Zato je v poletnih mesecih najučinkovitejši pristop redno, intenzivno zračenje – predvsem v hladnejših jutranjih ali večernih urah – v kombinaciji s klimatsko napravo, ki omogoča tudi dovod zunanjega zraka.