Brskajte po prispevkih

Generic selectors
Exact matches only
Search in title
Search in content
Search in posts
Search in pages

Brskajte po prispevkih

Generic selectors
Exact matches only
Search in title
Search in content
Search in posts
Search in pages

Pruritus oziroma srbečica sama po sebi ni bolezen, pač pa spremljevalni simptom številnih bolezenskih stanj. Doživljanje srbečice je subjektivno in se od posameznika do posameznika razlikuje, zato ga je nemogoče izmeriti, poleg tega pa enake količine enakih substanc pri ljudeh izzovejo različne vrste in jakosti srbenja. Občutek srbečice se značilno poslabša ponoči, saj se koža v postelji pod odejo segreje, poleg tega se drugi senzorični dražljaji zmanjšajo. Da je lahko neizmerno nadležna nadloga, pričajo poročila, da je v preteklosti nekatere pahnila čez rob obupa in v samomor.

Na osnovi pojava samega občutka srbečice diagnoze ni mogoče postaviti, pač pa je treba poiskati vzrok zanjo. Več o tem nam je povedal asist. Borut Žgavec, dr. med., specialist dermatovenerolog in dermatohistopatolog.

Avtorica: Anja Kuhar

Pruritus je pri otrocih simptom, vzrok pa lahko iščemo pri množici bolezni, od alergijskih reakcij, suhe kože, dermatitisov, luskavice, notranjih bolezni, vpliva oblačil itd. Kateri so poglavitni vzroki za pojav občutka srbečice pri otrocih?

Srbečica se lahko pojavi kot primarna kožna motnja, lahko pa je posledica obolenj notranjih organov ali celo kot kombinacija tako kožnega obolenja kot bolezni notranjih organov. Zgodi se, da pri obolelem s preiskavami ne najdemo vzroka za srbečico, kar imenujemo pruritus sine materia in lahko pomeni diagnostično zagato, v tem primeru največkrat gre za obolenje, ki se še ni manifestiralo in teče prikrito, ali pa za psihogeni pruritus, pri katerem je srbenje posledica psihogenih dejavnikov (tesnobna in depresivna stanja, nekatera psihiatrična obolenja itd.). Pri boleznih živčevja ne gre za pravi pruritus sine materia, saj najdemo vzrok – to je živčno obolenje. Kakor koli, preden postavimo diagnozo srbečice brez vzroka, moramo vedno nujno izključiti vse ostale organske vzroke.

Ločimo generaliziran in lokaliziran pruritus. Prvi se pojavlja povsod po telesu, drugi le na določenih delih kože. Najpogosteje se pojavlja lokalizirani pruritus, ki značilno prizadene lokacije lasišča, genitalij in predel okrog zadnjika, lahko pa kateri koli predel kože.

Pri pruritusu brez vzroka torej na koži ni vidnih sprememb, človek le občuti srbenje?

Spremembe na koži so lahko primarne in sekundarne. Največkrat se nehote zgodi, da se ob občutku srbečice človek popraska, čemur sledi rdečica. V primeru, da poškodujemo roženo plast, lahko priteče tudi nekaj medcelične tekočine; če kožo poškodujemo do usnjice, lahko tudi zakrvavi. ‘Bunkice’, kot jih imenujejo pacienti, pogosto nastanejo šele po občutku srbenja kot hitri odziv kože na praskanje.

Težavnejši so dolgotrajni odzivi kože, do katerih pride, če se pacient dolgo praska, drgne ali kako drugače mehanično manipulira s kožo. V tem primeru se na koži pojavijo značilne spremembe, ki jih dermatologi z lahkoto prepoznajo, in jih delimo na dve obliki. Prvo imenujemo lichen simplex chronicus ali spremembe, ki so značilne za praskanje z dolgimi potegi. Na teh mestih se koža začne zadebeljevati, tako se namreč brani pred dražljaji. Drugo obliko imenujemo prurigo, do katere pride zaradi drugačnega načina praskanja, ki je bolj lokalizirano in podobno ščipanju.

Praskanje kože sproži začarani krog, saj se poškodujejo keratinociti oziroma celice povrhnjice, ki sprostijo posebne citokine (kemične substance), ti pa lahko še dodatno vzdražijo živčne končiče in sprožijo vnetno reakcijo – in srbenje se še poslabša.

Kaj je najpogostejši vzrok za srbenje kože?

Pri diagnostično problematičnem pruritusu, pri katerem na koži ni vidnih sprememb, najprej pomislimo na izsušeno kožo, ki je eden najpogostejših vzrokov blagega srbenja kože.

V zgornjem delu naše povrhnjice – v roženi plasti – leži epidermalna lipidna bariera, to je maščobna membrana, ki obdaja (kakor recimo malta opeke), in skrbi, da preko kože ne izgubljamo tekočine. Pri pacientih s pruritusom zaradi izsušitve kože je ta membrana močno stanjšana, zaradi česar se preko nje hitreje izgublja voda, koža se izsušuje in eden od efektov suhe kože je srbenje.

Na tanjšanje epidermalne lipidne bariere vpliva predvsem prepogosto umivanje kože, z milom ali zgolj z vodo, ki membrano tanjša.

Zakaj pri otrocih tako pogosto prihaja do izsušene kože in posledično do srbečice?

Najpogostejši vzrok za občutek srbenja je suha koža, ki najpogosteje prizadene dve populaciji, otroke in starejše ljudi. Pri otrocih lojne žleze še ne delujejo, saj se aktivirajo šele v puberteti. Loj na površini kože naredi nekakšen maščobno-kislinski plašč, ki ga pri otrocih ni, poleg tega otroške epidermalne lipidne bariere še niso do konca tvorjene. Nanje ugodno vplivajo ženski spolni hormoni, zato se otroške srbečice pogosto precej izboljšajo ob prehodu v puberteto.

Starejši so bolj izpostavljeni sušenju kože in posledično tudi občutku srbečice zaradi staranja kože, saj z leti funkcija celic peša in le-te proizvajajo manj maščob za lipidno bariero, ki se posledično z leti tanjša – sploh če je bil človek dolga leta izpostavljen soncu.

Suho kožo moramo torej hidrirati. Rešujemo to z uživanjem večjih količin vode ali hidriramo kožo samo?

Nadomeščanje vode ne vpliva na suhost kože. Ko govorimo o suhosti kože, imamo namreč v mislih zgornji sloj kože – povrhnjico ali epidermis. To je treba ločiti od hidracije v osrednjem delu kože, ki ga imenujemo usnjica ali dermis, kjer je kontrola hidracije izredno natančno regulirana z mehanizmi, ki v telesu kontrolirajo vodo. Pri dehidraciji celotnega telesa se bo to odražalo tudi na koži – zmanjšal se bo turgor kože, na njeno suhost pa nima vpliva. Pri ljudeh s suho kožo je običajno hidracija dermisa normalna. Človek lahko tako popije enormne količine vode, pa bo koža še vedno enako suha.

Sami lahko na hidracijo kože vplivamo z dvema mehanizmoma. Najprej se začnemo izogibati dejavnikom, ki kožo še dodatno izsušujejo (mila, detergenti, čistila, topila ipd.), na drugi strani moramo nadomeščati stanjšano bariero in izgubljene maščobe.

Temu pravimo pravilo treh minut: Med tuširanjem se povrhnjica hidrira, v treh minutah pa voda s povrhnjice izhlapi in izsušitev se še dodatno poslabša. Zato svetujemo, naj se v roku treh minut po tuširanju pacienti namažejo z mazilom, ki vsebuje substance, podobne epidermalni lipidni barieri (nekateri proizvajalci že vključujejo naravne vlažilce kože, kot so urea, mlečna kislina itd., ki so lastni tudi naši koži).

Hidratantne kreme kože pogosto ne hidrirajo. Suha koža zahteva mastne kreme, pri katerih je ključnega pomena sestava maščob. Sestava lipidov v naši membrani je bolj podobna trdim maščobam in ne maščobam, ki jih najdemo v oljih. Za lažjo predstavo bi po domače lahko rekli, da se je bolje mazati z živalsko mastjo kakor z rastlinskim oljem.

Vrniva se še k pogostim vzrokom za srbenje kože pri otrocih. Kaj ga še lahko povzroča?

Če pri majhnem otroku opazimo močno srbečico, takoj pomislimo tudi na atopijski dermatitis, ki je lahko skrit in se ne izkazuje nujno z rdečico. Nanj pomislimo predvsem, če se srbenje pojavi na značilnih mestih, kot so komolčne in kolenske jame, nart in vrat, pri mlajših lahko tudi na ličkih in zapestjih.

Ljudje z atopijskim dermatitisom so bolj od drugih nagnjeni k tvorbi reakcij na zunanje dražljaje in substance, ki sicer za naše telo niso nevarne. Atopija se lahko manifestira na dihalih (v obliki astme), na zgornjem delu dihal (seneni nahod) ali na koži (atopijski dermatitis). Atopiki imajo kožo bolj suho, saj je epidermalna lipidna bariera tako stanjšana kot tudi spremenjena, zaradi česar so še bolj občutljivi na sušenje kože in srbenje. Pomembno vlogo ima tudi drugačna odzivnost imunskega sistema.

 

Vzrok za srbečico kože so lahko tudi obolenja notranjih organov …

Če na koži ne vidimo sprememb, občutek srbenja pa je prisoten, moramo izključiti notranja obolenja, med katera sodijo bolezni jeter, ledvic, itd. Lahko gre tudi za bolezni krvi in krvotvornih organov, metabolne in endokrinološke bolezni, denimo diabetes značilno srbi, nevrološka obolenja, nekateri malignomi itd. Takšnih bolezni je ogromno in da bi pravilno določili vzrok srbečice, je pomembna dobra anamneza – temeljit pogovor s pacientom, natančen pregled in nato številne usmerjene preiskave. Obravnava takšnega bolnika je strokovno zahtevna in dolgotrajna.

Omenili ste, da lahko suho kožo rešujemo z uporabo mastnih krem. Kako pa je z zdravili?

Proti srbenju nimamo uspešnih zdravil, v nasprotju z zdravili proti bolečini, saj je prenos občutka srbenja zapletenejši od občutka bolečine. Prav zato moramo vedno iskati vzrok in zdravila usmerjati v smer zmanjšanja srbenja.

April 2015

0 replies

Leave a Reply

Want to join the discussion?
Feel free to contribute!

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja