Brskajte po prispevkih

Generic selectors
Exact matches only
Search in title
Search in content
Search in posts
Search in pages

Brskajte po prispevkih

Generic selectors
Exact matches only
Search in title
Search in content
Search in posts
Search in pages

Radi rečemo, da človek ne more iz svoje kože. Ali pa da se nekdo vživi v kožo drugega. V obeh ljudskih modrostih je zajet smisel in pomen psihodermatovenerologije, razmeroma mlade medicinske vede, ki vzroke za kožne bolezni vidi v duševnih težavah. Eden redkih psihodermatovenerologov na našem širšem območju je Slobodan Vujasinović, dr. med., dermatovenerolog, hkrati tudi logoterapevt.

Avtorica: Maja Korošak

Je član dveh društev: Društva dermatovenerologov Slovenije in Društva logoterapevtov Slovenije. Kako bi definirali psihodermatovenerologijo? »Koža in možgani imajo isto, embrionalno nevroektodermalno poreklo. Zato ni nenavadno, da imajo kožni simptomi svoj odmev v možganih in nasprotno,« za začetek pove dr. Vujasinović, ki je v svojem dolgoletnem delovanju v zdravniški ordinaciji povezavo skušal praktično dokazati.

Že leta 1985 je v Zagrebu na Dermatološki kliniki pod mentorstvom priznanega slovenskega dermatovenerologa prof. Alekseja Kanskyja, skupaj s psihiatrinjo prof. Evgenijo Cividini Stranić, odprl prvo psihosomatsko dermatovenerološko ambulanto. Dve leti kasneje je potekal prvi kongres psihiatrov in dermatovenerologov na Dunaju, kjer je dejavno sodeloval s strokovnim prispevkom na temo psihosomatskega profila bolnika z luskavico. V poznejših letih je v svoji ordinaciji pri delu sodeloval s psihologinjama dr. Zdenko Zalokar Divjak (tudi logoterapevtka) ter dr. Barbaro Starovasnik Žagavec, psihoterapevtko vedenjsko-kognitivne smeri (nevropsihologinja).

S področja psihodermatovenerologije je napisal več strokovnih člankov ter bil tudi mentor pri magistrski nalogi mag. Anje Ključevšek na temo osebnostnih značilnosti oseb s psihosomatskimi boleznimi kože. Za področje psihodermatovenerologije je, kot pravi, čedalje več posluha med slovenskimi dermatovenerologi na splošno. Na njihovem kongresu marca letos na Otočcu bo prav tako podal svoje strokovno predavanje.

Psihosomatski izvor kožnih bolezni

Po prepričanju dr. Vujasinovića ima velika večina kožnih in drugih bolezni vsaj delno vzrok v duševnem, določene kožne bolezni pa imajo že opisan psihosomatski izvor. Teh je pet: luskavica (v Sloveniji jo ima dva odstotka prebivalstva), vitiligo (približno en odstotek prebivalstva), atopični dermatitis ali nevrodermitis (prizadene od 20 do 30 odstotkov prebivalstva), krožno redčenje ali alopecija las (približno dva odstotka prebivalcev) ter akne, rozacea in perioralni dermatitis (najmanj en odstotek). Dr. Vujasinović pri nekaterih od teh obolenj skozi svojo dolgoletno prakso opaža določene psihosomatske zakonitosti, ki bi jih bilo treba v prihodnosti še dodatno znanstveno dokazati.

Tako na primer luskavico v Ameriki nekateri imenujejo tudi »managerska« kožna bolezen, kar kaže na to, da gre za bolezen ljudi, ki so močno čustveni in zelo poslovno naravnani, hkrati pa je lahko povezana s pretiranim uživanjem alkohola in prekomerno telesno težo.

Za atopični dermatitis opaža, da običajno izbruhne pri ljudeh s perfekcionističnimi nagnjenji in strahovi.

Vitiligo je po besedah dr. Vujasinovića bolezen hitrosti in adrenalina. Opaža, da so to ljudje, ki zelo veliko delajo, brez rezerve, in tudi skrajno čustvujejo v obe smeri. Kot bolniki so zelo zahtevni, saj je zdravljenje pogosto dolgotrajno.

Krožno redčenje las ali alopecija je tudi psihosomatska kožna bolezen. Za bolnike s to boleznijo je po besedah našega sogovornika velikokrat značilen občutek krivde in nesprejemanja samega sebe.

Peta skupina psihodermatoloških bolezni so akne, rozacea (rdečica obraza) in peroralni dermatitis (rdečina okoli ust). Po opažanju dr. Vujasinovića za nastanek aken ni krivo samo napačno prehranjevanje, ampak stres dokazovanja. Pogosto se osnovnemu stresu pridruži še sekundarni stres zaradi porušene samopodobe, ki znatno poslabša stanje kože na obrazu. Rozacea (rdečica obraza) naj bi bila psihosomatska bolezen nadzora in potrebe po kontroli dogajanja.

Šibka točka: koža

Kot navaja dr. Vujasinović, je oče psihosomatske medicine dr. Hans Seyle uvedel dva izraza: pozitivni stres in negativni stres. Pozitivni stres je tisti, ki človeka spodbudi, da se prilagodi novim okoliščinam. Ko se telo ne more več prilagajati okoliščinam, pa se to imenuje negativni stres, ki povzroča bolezen.

Dr. Slobodan Vujasinović izpostavi, da ima vsak od nas šibko točko na telesu, ki se odziva na dolgotrajnejši zunanji stres. Če je naša šibka točka koža, potem se bo čustvovanje ali podoživljanje stresa izrazilo na koži. Pri nekom drugem, kjer je šibka točka srce, se bo enako podoživljanje izrazilo v delovanju srca, pri tretjem, kjer je »na udaru« črevesje, bo na primer prisotna driska.

Ali je težko prepričati bolnike, da je vzrok njihove bolezni v duševnem stanju? Navajeni smo namreč, da pridemo k zdravniku, ki postavi diagnozo na osnovi kliničnih znakov in nam da zdravila. »Res je,« pravi dr. Vujasinović, »navajeni smo tako. A res je tudi, da nekateri bolniki z olajšanjem povedo, da so si tudi sami mislili, da je vzrok duševne narave. Različno je od človeka do človeka. Ključno pa je to, da zdravniki, ki pristopajo k bolniku z vidika somatske medicine, pozabljajo, da je človek tudi duhovno bitje, ki ima svoje dostojanstvo, talente in moralo. Unikatne duhovne dimenzije človeka se premalo zavedamo, še zlasti v medicini. Po drugi strani pa, če upoštevamo le duševni vidik, obstaja nevarnost, da spregledamo pomembne somatske vzroke bolezni, kot so na primer poškodba tkiva, okužba, slabokrvnost.

Pri psihodermatovenerologu

Kako je videti psihodermatovenerološka obravnava bolnika s kožno boleznijo? »Psihodermatovenerološka obravnava pomeni, da bolnik dobi konvencionalno dermatovenerološko obravnavo, poleg tega pa psihološko obravnavo, ki vključuje tudi svetovanje glede obvladovanja stresa, depresije, žalovanja, jeze in omogoči, da se človek potrudi zdravo živeti. Logoterapevtsko je, da se vprašamo, kaj je bolezen prinesla dobrega, ali je pokazala na nekaj, kar je treba spremeniti,« pojasnjuje dr. Vujasinović in dodaja, da v psihodermatovenerološko obravnavo spada psihoterapevtski intervju, ki vključuje socialno, družinsko in delovno anamnezo, poleg tega obravnava vsebuje tudi pregled kože.

»Pogledata se torej stanje bolnikove kože in njegovo duševno stanje.« Bolniki so za takšno obravnavo običajno hvaležni, saj čutijo in razumejo, da se je zdravnik pripravljen »postaviti v njihovo kožo«. Po zaključku takšne diagnostike bolnik dobi lokalno dermatološko terapijo in druga zdravila za kožno bolezen, hkrati pa tudi psihoterapevtsko obravnavo ali psihiatrično terapijo.

Posameznik da pomen bolezni

Dr. Vujasinović v svoji ordinaciji v Celju izvaja tako klasično dermatovenerološko zdravljenje kot tudi psihoterapijo. V Zdravstvenem domu Sevnica, s katerim prav tako sodeluje, pa psihoterapevtsko obravnavo prevzamejo drugi psihoterapevti.

Razumeti je treba, tako pravi dr. Vujasinović, da različna človeka z enako boleznijo živita popolnoma različno in tako tudi svojo bolezen dojemata različno. Luskavica pri violinistki je nekaj popolnoma drugega kakor luskavica pri fizičnem delavcu. Prva pri svojem delu oziroma nastopih razgali dele kože in je to zanjo lahko zelo neprijetna bolezen. Fizičnemu delavcu pa je pomembneje, da ga ne boli.

Psihosomatske kožne bolezni

Vitiligo je motnja pigmentacije kože, ki je pridobljena. Nastane zato, ker propadajo pigmentne celice kože. Bolezen ima velik negativni socialni in psihološki vpliv na bolnike, še posebej zaradi predsodkov in nerazumevanja okolice. Vitiligo najpogosteje prizadene okolico oči, ust, vrat, prste rok in nog, pregibe rok in nog, okolico prsnih bradavic, popka. Lahko pa se pojavi tudi na mestih, kjer je bila koža poškodovana. Na poraščenih delih telesa se pojavi kot omejeno območje sivih las, obrvi, trepalnic. Izguba kožnega pigmenta se lahko pojavi samo z eno liso na telesu ali pa večjim številom lis, v velikosti nekaj milimetrov ali centimetrov.

Atopični dermatitis je zelo pogosta kronična kožna bolezen, ki prizadene odrasle, otroke in dojenčke. Koža na obrazu in telesu je zelo suha in razdražljiva. Za atopijski dermatitis sta značilni dve fazi: akutna (znana tudi kot izbruh) in neakutna (brez izraženih simptomov). Bolezen ni nalezljiva, zanjo pa je značilna stalno suha, srbeča in razdražljiva koža na obrazu in telesu. Gre za vnetno bolezen, ki je vedno bolj razširjena, še posebej v zahodnem svetu. Najpogosteje so prizadeti dojenčki in majhni otroci. Pri 90 % bolnikov se simptomi pojavijo pred petim letom starosti, pri 80 % pa že pred drugim letom.

Luskavica – o njej pogosto napačno menimo, da je le kožno obolenje, a je kronična bolezen imunskega sistema. Natančen vzrok luskavice še ni znan. Znanstveniki menijo, da se pojavi zato, ker pride do napake pri aktivaciji imunskega sistema v kožnih celicah, ki pospeši cikel njihove rasti. Pet poglavitnih oblik luskavice je: luskavica v plakih, gutatna ali kapljična, inverzna, pustulozna, eritrodermična. Luskavica bolnike prizadene na skoraj vseh življenjskih področjih.

Alopecija je avtoimunska bolezen, ki jo delimo na tri dele: prva in najmilejša oblika je alopecija areata, pri kateri nam lasje izpadajo krožno, torej le na nekaterih delih glave. Druga je alopecija totalis, ki povzroča izgubo vseh las, zadnja pa je alopecija univerzalis, ki je najhujša oblika bolezni in povzroči izgubo vseh las in dlak na telesu.

Rozacea je kronična kožna bolezen, ki se najprej kaže kot občasno zardevanje obraza, predvsem kadar je bolnik izpostavljen temperaturnim spremembam (sonce, kopanje, savna …) ali ob uživanju vroče in močno začinjene hrane ter alkohola. Velikokrat ob tem ne pomislimo, da gre za bolezensko rdečico, a sčasoma postane rdečina obraza trajna. Prav tako se rdečici, predvsem na nosu, čelu in licih, pridružijo še razširjene drobne žilice. Ob napredovanju bolezni se dodatno pojavijo drobni mehurčki. Ti so napolnjeni z gnojno tekočino, pojavi se tudi otekanje obraza in povečajo se tudi žleze lojnice. Najbolj znana in neprijetna je značilna zadebelitev nosu, ki jo imenujemo tudi rinofima.

Perioralni dermatitis se najpogosteje pojavlja pri svetlopoltih ženskah med 20. in 45. letom starosti, redkeje pri moških ali otrocih. Predvsem okoli ust, redkeje v predelu oči ali ob nosu se pojavijo drobne rdečkaste bunčice, mehurčki, ki so lahko tudi gnojni, in luščenje na pordeli podlagi. Koža neposredno ob ustnicah navadno ni prizadeta. Bolezen lahko poteka kronično, z izboljšanji in poslabšanji. Zaradi lokacije na obrazu predstavlja veliko duševno breme za bolnika, ki pogosto poišče zdravniško pomoč.

A Določene kožne bolezni imajo psihosomatski izvor.

B Če je naša šibka točka koža, se bo stres izrazil na njej.

C Bolezen lahko kaže na to, da je nekaj v življenju treba spremeniti.