Luskavica je kronična, nenalezljiva bolezen kože, ki prizadene 2‒3 odstotke ljudi. Vzroki za nastanek luskavice še niso povsem pojasnjeni, znano pa je, da gre za interakcijo dednih dejavnikov in okolja.

Avtorica: Katarina Šmuc Berger, dr.  med., spec. dermatovenerologije, SB Izola

Najbolj razširjena in znana je oblika luskavice v plakih ‒ to obliko bolezni srečamo kar pri 80 odstotkih obolelih. Luskavica pa ima tudi številne druge obraze, ki so med ljudmi manj znani. Ob tem se vse bolj zavedamo, da ima lahko v zmerni do hudi obliki tudi vpliv na druge organe (srce, žile, jetra, sklepe) in jo zato imenujemo sistemska bolezen.

Luskavico v plakih najdemo večinoma po komolcih in kolenih v obliki pordelih, zadebeljenih, srbečih žarišč. Tovrstna žarišča so lahko prisotna tudi po lasišču, največkrat ob uhljih ali po robovih lasišča. Blažje oblike luskavice lasišča lahko zmotno opredelimo kot prhljaj.

Manj pogosta oblika luskavice se pojavlja v obliki gnojnih mehurčkov, ki jih pogosteje najdemo po dlaneh in podplatih, redkeje pa tudi drugje po telesu. Luskavico nohtov najdemo pri 15‒50 odstotkih bolnikov. Največkrat jo vidimo v obliki drobnih vdolbinic na površini nohtov. Lahko se kaže kot zadebelitev in deformiranost nohtne plošče ali  pa kot rumenkaste lise delov nohta, ki jih imenujemo oljni madeži.

Približno 30 odstotkov ljudi z luskavico zboli tudi za psoriatičnim artritisom. To je kronična vnetna bolezen sklepov in obsklepnih tkiv, ki lahko vodi v trajne okvare sklepov. Večinoma se pojavi kasneje kot luskavica. Pogosteje jo najdemo pri bolnikih, ki imajo luskavico lasišča, nohtov ali kože ob črevesu.

Pravočasno prepoznavanje zmernih in hudih oblik luskavice je pomembno, ker je možno s sodobnim zdravljenjem bolezen dobro kontrolirati, bistveno izboljšati kakovost življenja obolelih in vplivati na luskavico spremljajoče bolezni.

Junij 2017