Ženskam, ki jim zaradi raka odstranijo eno ali obe dojki, kar se strokovno imenuje mastekomija, je v Sloveniji na voljo rekonstrukcija. Sodobna plastična kirurgija nudi številne rekonstruktivne možnosti, med katerimi se skoraj za vsako bolnico najde primerna. Tematiko nam je podrobneje predstavil plastični in estetski kirurg, asist. Peter Zorman, dr. med., s Kliničnega oddelka za plastično, rekonstrukcijsko, estetsko kirurgijo in opekline, Univerzitetnega kliničnega centra v Ljubljani.
Avtorica: Katja Štucin
Obstaja več načinov rekonstrukcije dojk. Kateri?
Po odstranitvi obliko dojke lahko obnovimo z lastnim tkivom in/ali vsadkom. Rekonstrukcijo opravimo neposredno po mastektomiji (primarna rekonstrukcija) ali z nekajmesečno ali letno zakasnitvijo (sekundarna rekonstrukcija). Rekonstrukcija dojke praviloma poteka v dveh fazah. V prvi fazi obnovimo obliko dojke in rekonstruiramo nastalo kožno vrzel, v drugi fazi rekonstruiramo bradavico in kolobar. Kirurgi predlagamo za posameznico najprimernejši način rekonstrukcije. Na to vpliva oblika in velikost dojk, mesto in velikost tumorja, vrsta onkološkega posega, primernost odvzemnih mest, splošno zdravstveno stanje, dodatno zdravljenje ter ne nazadnje želje in življenjski slog bolnice.
Tudi pri rekonstrukciji dojk lahko govorimo o napredku. Kaj bi v tem oziru še posebej izpostavili?
Predvsem to, da je danes rekonstrukcija dojk v Sloveniji dostopna vsem bolnicam. Sicer pa je
sodobno kirurško zdravljenje raka dojke, pri katerem sodelujeta kirurg onkolog in plastični kirurg, prineslo boljše rezultate tako v onkološkem kot rekonstruktivnem delu. Na boljše rezultate rekonstrukcij je najbolj vplivala manjša invazivnost onkoloških posegov, razvoj vsadkov in tkivnih razširjevalcev ter nove rekonstruktivne tehnike z uporabo prebodničnih mikrokirurških režnjev z manjšo poškodbo odvzemnega mesta. Na našem oddelku smo posebej ponosni, da skoraj polovico dojk rekonstruiramo s prostimi režnji in da smo število zapletov ob tem tehnično zahtevnem mikrokirurškem posegu zmanjšali na zanemarljivo raven. Največje zasluge za to gredo požrtvovalni in predani ekipi celotnega oddelka. Vesel sem tudi, da se je v zadnjih letih v rekonstruktivni del zdravljenja aktivno vključilo tudi slovensko združenje za boj proti raku dojk Europa Donna.
Se na podlagi omenjenega torej kirurg in bolnica skupaj odločita za posamezen način?
Natančno poznavanje prednosti in slabosti posameznih načinov rekonstrukcije nam omogoča izbor posega, ki bo dolgoročno prinesel najboljše rezultate z najmanj tveganji. Naloga kirurga je, da bolnici predstavi prednosti in slabosti posameznih metod, poda izčrpne informacije o pričakovanem poteku zdravljenja, možnih zapletih in okrevanju. Pomembno pa je, da odločitev o rekonstrukciji sprejme bolnica sama. Nekatere ženske v obdobju, ko se potrdi diagnoza, o rekonstrukciji nočejo razmišljati in se želijo osredotočiti le na zdravljenje osnovne bolezni, četudi to dvoje ni neposredno povezano. Po končanem zdravljenju ali ko so za to pripravljene, imajo na voljo sekundarno rekonstrukcijo.
Je najboljša možnost takojšnja rekonstrukcija, ko je ženska že na operacijski mizi? Kakšne prednosti prinaša?
Res je najbolj smiselno dojko rekonstruirati neposredno po mastektomiji, če seveda to okoliščine dovoljujejo. Zaradi ohranitve anatomskih struktur in kožnega pokrova so estetski rezultati takojšnje rekonstrukcije praviloma boljši in brazgotine krajše. V določenih primerih lahko onkologi pri mastektomiji ohranijo tudi bradavico in kolobar, kar še dodatno izboljša končni rezultat. Poleg tega je ob primarni rekonstrukciji bolnicam prihranjeno življenje brez dojke, kar ima pozitiven duševni učinek.
Kako pa se sicer rekonstruira bradavico in kolobar?
Bradavico rekonstruiramo nekaj mesecev po tem, ko smo dojko obnovili in je zavzela dokončno obliko. To naredimo ambulantno v lokalni anesteziji s preoblikovanjem kože. Kolobar naknadno tetoviramo.
Ali se za rekonstrukcijo odloči vedno več žensk?
V razvitem svetu je rekonstrukcija dojke po mastektomiji postala nepogrešljiv del uspešne rehabilitacije. Njen cilj je namreč ohraniti oziroma izboljšati kakovost življenja. Tudi v Sloveniji se za rekonstrukcijo po odstranitvi dojke odloči vsako leto več bolnic. Razlogi za to so boljša ozaveščenost, predvsem pa boljši rezultati rekonstruktivnih posegov. Ključno vlogo pri tem ima dobro sodelovanje rekonstruktivnih in onkoloških kirurgov. Na Oddelku za plastično kirurgijo v UKC Ljubljana ob sodelovanju s kirurgi z Onkološkega inštituta opravimo več kot tristo rekonstrukcij dojk letno – petkrat več kot pred desetletjem.
Ali se v primeru odstranitve ene dojke, ob rekonstrukciji le-te, ženska lahko odloči tudi za poseg na zdravi dojki? V kakšnih primerih?
To storimo v primerih, ko je treba z dvigom, zmanjšanjem ali povečavo preoblikovati tudi zdravo dojko, da dosežemo dober in simetričen estetski rezultat. Pri tem imajo ključno vlogo želje bolnice, način rekonstrukcije in oblika dojk. Cilj rekonstrukcije namreč ni zgolj nadomestiti odstranjeno tkivo, ampak dojki simetrično preoblikovati za kar najboljši estetski rezultat in tako omogočiti ženski kakovostno življenje.
Tako kot pri vsaki operaciji lahko tudi pri tovrstnih pride do zapletov. Kakšni so mogoči pri oziroma po rekonstrukciji dojk?
Tako kot pri vsakem kirurškem posegu so tudi pri rekonstrukciji dojk mogoči zapleti, kot so vnetje, krvavitev, razprtje rane in še nekateri. Ob pravilnih indikacijah in natančni kirurški tehniki so zapleti prej izjema kot pravilo. Tudi specifični zapleti, kot so denimo propad tkiva ob prostem prenosu zaradi zamašitve drobnožilnih povezav, se ob izkušeni ekipi pojavijo v manj kot enem odstotku primerov.
Obstajajo primeri, ko rekonstrukcija ni mogoča?
Ker obstajajo različni načini rekonstrukcije, je rekonstrukcija vedno mogoča. Nikakor pa ni vedno primerna. Pri nekaterih bolnicah je denimo zaradi pridruženih težav ali narave bolezni rekonstrukcija preveč tvegana. Dodatni posegi bi ogrozili njihovo splošno zdravstveno stanje. V teh primerih rekonstrukcijo seveda odsvetujemo.
Koliko časa v povprečju traja okrevanje po samem posegu?
Ker celoten spekter rekonstrukcije zajema desetine različnih posegov, je težko splošno govoriti o okrevanju. Kot primer: bolnica po rekonstrukciji dojke z lastnim tkivom s trebuha v bolnišnici ostane od pet do sedem dni, nato lahko začne z lažjimi telesnimi aktivnostmi, težjih opravil pa ne sme opravljati približno dva meseca po posegu. Pri okrevanju sodeluje ekipa fizioterapevtov, ki je bolnicam v pomoč od prvega dne dalje.
Za konec morda lahko izpostaviva še, kako na splošno tovrstni posegi vplivajo na življenje bolnice?
Po odstranitvi dojke nastane telesna in estetska motnja, ki ima pomemben psihosocialni učinek. Za posledico ima lahko tesnobo, depresijo in druge razpoloženjske motnje, občutek negativne samopodobe in težave pri spolnosti. Z rekonstrukcijo dojke obnovimo telesno podobo, vitalnost in ženskost ter izboljšamo kakovost življenja.
