Pravice pacientov

Ko zbolimo ali potrebujemo zdravstveno pomoč, svojo pozornost pogosto usmerimo predvsem v zdravljenje in iskanje rešitev za svoje težave. Pri tem pogosto pozabimo, da imamo kot pacienti tudi določene pravice, ki nas varujejo in nam omogočajo dostojno, varno ter spoštljivo obravnavo. Pravice pacientov niso namenjene ustvarjanju konfliktov med zdravstvenimi delavci in pacienti, temveč pomagajo graditi odnos zaupanja, jasne komunikacije in sodelovanja.

Mnogi pacienti ne poznajo svojih pravic ali pa niso prepričani, kdaj in kako jih lahko uveljavljajo. Prav zato je pomembno, da o njih govorimo na razumljiv in praktičen način. Poznavanje pacientovih pravic nam lahko pomaga pri sprejemanju odločitev o lastnem zdravljenju, pri zaščiti zasebnosti ter pri boljšem razumevanju zdravstvenega sistema.

Pogovarjali smo se z Avgustom Rebičem, ki v Kranju kot zastopnik pacientovih pravic deluje že tretji mandat. Zastopnik je postal po upokojitvi, pred tem je bil tri leta kot generalni sekretar zaposlen na Ministrstvu za zdravje in je tako dobro spoznal področje zdravstvenega sistema in predpisov. Kmalu po upokojitvi je izvedel, da se je v Kranju sprostilo mesto zastopnika. Delo se mu še vedno zdi izjemno zanimivo in z veseljem pomaga vsem, ki se nanj obrnejo s svojimi težavami, na katere naletijo v zdravstvenem sistemu. Rebič pove, da so po njegovem mnenju ljudje iz leta v leto bolj seznanjeni s pravicami pacientov.

Na kakšen način svetuje svojim strankam?

»V preteklosti je bilo več pogovorov po telefonu in več osebnih obiskov, zdaj se ljudje name obračajo večinoma prek elektronske pošte. To ima svoje prednosti in pomanjkljivosti. Ena od pomanjkljivosti je ta, da v elektronskem sporočilu ni dovolj informacij, ki jih kot zastopnik potrebujem, da bi lahko zadovoljivo reševal primer oziroma svetoval, zato je stranko večkrat treba tudi poklicati in razjasniti tisto, kar ostaja nejasno.«

Pri svojem delu opaža, da ni veliko pritožb na delo zdravnikov, večina jih je povezanih s sistemskimi problemi. Ob tem poudari primer, ki ga je reševal na dan pogovora. Nanj se je obrnil pacient, ki že več kot leto dni čaka na ortopedsko operacijo. Operativni poseg bi pri zasebniku stal nekaj tisoč evrov, on pa po drugi strani dobiva nadomestilo za bolniško odsotnost v višini 1800 evrov mesečno. Toliko torej našo zdravstveno blagajno stanejo dolgotrajne bolniške odsotnosti, ki so posledica dolgih čakalnih vrst v zdravstvu.

Kako pa kot zastopnik gleda na težavo pri prepisovanju pacientov k drugemu zdravniku, ko se neki zdravnik upokoji, kar smo v zadnjem času spremljali prek medijev?

Zdi se mu nesprejemljivo, da se to dogaja. Po drugi strani pravi, da se v nekaterih zavodih pač bolj držijo predpisov. Ko gre neki zdravnik v pokoj in začne delati drugi zdravnik, se načelno vsak pacient lahko prepiše k novemu zdravniku, a je izbiro treba osebno podpisati. Kot kaže, v nekaterih zdravstvenih domovih samodejno prenesejo kartoteke od prejšnjega zdravnika, ki se je upokojil, k novemu. Rebič poudari, da iz pravnega vidika to ni pravilno ravnanje. Spremeniti je torej treba zakonske predpise.

S kakšnimi težavami se ljudje obračajo nanj?

»V letu 2026 dolge čakalne vrste še vedno predstavljajo veliko težavo. Prav tako izstopajo težave pri dostopu do družinskega zdravnika, pediatra, ortodonta in nekaterih drugih specialistov.« Še vedno dobiva tudi pritožbe o nedosegljivosti zdravnikov in medicinskih sester po telefonu in elektronski pošti. »Ta dostop bi moral biti zagotovljen, predvsem za starejše paciente,« meni zastopnik in nadaljuje, da se veliko pritožb nanaša na prestavljanje terminov pregledov pri specialistih ali operativnih posegov. »Ko bi moral priti na vrsto, sporočijo, da zaradi kadrovske stiske prestavljajo termin za tri mesece. To se lahko tudi večkrat ponovi,« pove Rebič in dodaja, da nastopi velik problem pri starejših bolnikih, ki potrebujejo zdravstveno nego in oskrbo po odpustitvi iz bolnišnice. Svojci so zaposleni, domovi so prezasedeni in težko je dobiti oskrbo na domu. Že leta se vleče tudi problem, povezan z dolgotrajnimi bolniškimi dopusti. »Iz leta v leto ga izpostavljamo pri varuhu človekovih pravic in na ministrstvu ter tudi zdravstveni zavarovalnici. Ko se pacient pritoži na odločitev imenovanega zdravnika zdravstvene zavarovalnice, ki odloča o bolniški odsotnosti nad 30 dni, ta pritožba ne zadrži izvršitve. Namesto da bi dobil pacient odgovor v osmih dneh, odločitev traja dalj časa. V tem času se mora pacient nekako znajti: ali gre na letni dopust ali se dogovori z delodajalcem ali pa mora začeti delati. V vseh letih se še ni nič rešilo, saj se zavarovalnica izgovarja, da nima dovolj zdravnikov, ki bi o tem odločali.«

Temeljnih pravic pacientov je veliko in jih navajamo v nadaljevanu. Po mnenju našega sogovornika so najbolj aktualne pravica do spoštovanja pacientovega časa in pravica do dostopa do zdravstvene obravnave in zagotavljanja preventivnih storitev. »Ta pravica je povezana s tem, da ljudje ne pridejo do osebnega zdravnika, do pediatra, do ginekologa in drugih specialistov ali do operativnega posega v ustreznem času. Zelo splošna pravica je tudi pravica do primerne in kakovostne zdravstvene obravnave. V ta sklop spada mnenje pacientov, da niso bili strokovno obravnavani oziroma je prišlo do strokovne napake. Ljudje pa se včasih pritožujejo tudi nad neprimernim odnosom zdravnika in drugega osebja.«

Kako lahko pacient v praksi uveljavlja svoje pravice?

»Postopek je naslednji. Če pacient meni, da zdravstvena obravnava ni korektna, potem lahko na mestu samem poda svojo pritožbo oziroma pove, kaj ga moti. Zdravstveni izvajalec se potem skuša s pacientom pogovoriti in odpraviti tisto, kar ga moti. Če do tega ne pride, ima pacient pravico vložiti pisno pritožbo, ki se naslovi na zdravstvenega izvajalca. Vsak zdravstveni izvajalec mora imeti javno objavljeno ime osebe, ki je pristojna za pritožbe. Izvajalec nato lahko da odgovor na to pritožbo. Če pacient ni zadovoljen z njim, mora izvajalec sklicati obravnavo te pritožbe.

Med postopkom se pacient lahko obrne tudi na zastopnika pacientovih pravic, ki ga pooblasti, da v njegovem imenu napiše pritožbo. Ta pritožba se potem obravnava in napiše se zapisnik. Treba je skleniti dogovor, kako se bo pritožba rešila. Pogosto gre le za opravičilo ali za ponovno izvedbo zdravstvene storitve.

Če do dogovora ne pride, obstaja možnost pritožbe na komisijo za varstvo pacientovih pravic, ki deluje pri Ministrstvu za zdravje. Pritožbo je treba poslati v 15 dneh od sestave zapisnika s prve stopnje. Komisija nato skliče obravnavo pritožbe. Na prvi stopnji obravnave skuša komisija skleniti poravnavo med pacientom in izvajalcem. Če to ni možno, se razpiše obravnava, na kateri komisija odloči, ali je šlo za kršitev pacientovih pravic ali ne,« pojasnjuje zastopnik in dodaja, da v teh postopkih po zakonu ni možno uveljavljati odškodnin. »Pacient pa lahko zahteva povrnitev nepotrebnih stroškov do 300 evrov.«

Kakšna je vloga zastopnika pri uveljavljanju pravic pacientov?

»Zastopniki svetujemo pacientu ali ga zastopamo (podobno kot odvetnik). Zastopniki svetujemo tudi glede pravic iz zdravstvenega zavarovanja, kot je pravica do zdraviliškega zdravljenja, medicinskih pripomočkov in podobno. V odnosu do zdravstvene zavarovalnice pa zastopnik pacientovih pravic ni pooblaščen za pisanje pritožb, to mora storiti pacient sam, zastopnik mu ob tem le svetuje. Zastopnik lahko piše za rešitev določenega problema z zdravstvenim izvajalcem, daje pripombe, prosi za sestanek. Izvajalec mu mora odgovoriti v roku, ki ga postavi,« odgovarja Rebič in še izrazi zadovoljstvo, da izvajalci zastopnike v teh postopkih upoštevajo, sodelovanje ocenjuje kot dobro.

Pravica do drugega mnenja

»Pravica do drugega mnenja predstavlja težavo,« začne naš sogovornik. »Pred spremembo zakona o pacientovih pravicah je veljalo, da mora pacient za drugo mnenje zaprositi pri istem izvajalcu. Pogovoriti se mora z zdravnikom, ki ga zdravi, in povedati, zakaj se ne strinja z njegovim mnenjem. Zdravnik mu mora svojo odločitev pojasniti, in če pacient ni zadovoljen, mora iti po drugo mnenje k drugemu specialistu te stroke iz iste zdravstvene ustanove. Če tak specialist ni na voljo, se pacient lahko obrne na specialista zunaj te ustanove, vendar le na sekundarni in terciarni ravni. Težava nastane pri plačilu te storitve. Načelno je potrebna napotnica za drugo mnenje. Ker to ni zadovoljivo urejeno, je bila v zadnji verziji zakona o pacientovih pravicah spremenjena dikcija. Po novem se drugo mnenje lahko zahteva na vseh treh ravneh: na primarni (osebni zdravnik), sekundarni in terciarni, in sicer to pacient lahko zahteva tudi zunaj tiste ustanove. Še vedno pa z zakonom o zdravstvenem zavarovanju ni urejen način financiranja. Zato velja stara dikcija v celoti in žal ta sistem zdaj ne deluje. V praksi pacient zelo težko pride do drugega mnenja.«

Katere so pravice pacientov?

Pacientove pravice ureja Zakon o pacientovih pravicah, ki določa pravice pacientov kot uporabnikov zdravstvenih storitev pri vseh izvajalcih zdravstvene dejavnosti. Poleg tega opredeljuje postopke za uveljavljanje teh pravic v primeru kršitev ter z njimi povezane dolžnosti. 

Pacientove pravice so:

• pravica do dostopa do zdravstvene obravnave in zagotavljanja preventivnih storitev,
• pravica do enakopravnega dostopa in obravnave pri zdravstveni obravnavi,
• pravica do proste izbire zdravnika in izvajalca zdravstvene dejavnosti,
• pravica do primerne, kakovostne in varne zdravstvene obravnave,
• pravica do spoštovanja pacientovega časa,
• pravica do obveščenosti in sodelovanja,
• pravica do samostojnega odločanja o zdravljenju,
• pravica do upoštevanja vnaprej izražene volje,
• pravica do preprečevanja in lajšanja trpljenja,
• pravica do drugega mnenja,
• pravica do seznanitve z zdravstveno dokumentacijo,
• pravica do varstva zasebnosti in varstva osebnih podatkov,
• pravica do obravnave kršitev pacientovih pravic,
• pravica do brezplačne pomoči pri uresničevanju pacientovih pravic.

ABC

A Zastopnik ne dobiva veliko pritožb na delo zdravnikov, povezane so s sistemskimi problemi.

B Ljudje so iz leta v leto bolj seznanjeni s svojimi pravicami pacientov.

C Pravico do drugega mnenja je težko uveljavljati.