Od 60 do 70 odstotkov odločitev, ki jih o zdravljenju sprejmejo zdravniki, temelji prav na laboratorijskem izvidu. Krvnih preiskav in preiskav urina se zdravniki poslužujejo zato, da bi lahko postavili diagnozo, potrdili diagnozo, pa tudi pri vodenju in spremljanju kroničnih bolezni.
Avtorica: Maja Korošak
Martina Demšar, dr. med., spec. splošne medicine, iz Zdravstvenega doma Kranj pove, da iz splošne ambulante paciente na krvne preiskave napotujejo pri akutnih obolenjih (na primer prehladnih obolenjih, vnetjih sečil, gastrointestinalnih obolenjih, anginah, pri katerih ni jasna klinična slika). Napotujejo jih tudi pri kroničnih boleznih, zato da lahko spremljajo bolnikovo zdravstveno stanje: na primer pri boleznih ledvic, jeter, pri revmatoloških obolenjih, pri ugotavljanju stranskih učinkov zdravil, ki jih prejemajo.
Omejuje jih tudi zavarovalnica
Pri preventivnih pregledih v referenčni ambulanti, kjer skupaj z diplomiranimi sestrami ugotavljajo ogroženost za bolezni srca in ožilja, v te presejalne preiskave (krvni sladkor, lipidogram, EKG, spirometrija) vključijo paciente nad 30 let. Kadar ugotovijo, da je njihova ogroženost nižja od 20 odstotkov, jih kontrolirajo na vsakih pet let, pri tistih, pri katerih je ogroženost še višja, pa vsako leto oziroma na pol leta. Tudi pacientom, ki so onkološki bolniki in prejemajo kemoterapijo, v vmesnem obdobju med kemoterapijami spremljajo krvno sliko. Spremljajo tudi onkološke paciente, ki jih po petih letih, ko pri njih ne ugotovijo recidiva, na Onkološkem inštitutu prenehajo spremljati. V teh primerih naročajo preiskave tumorskih markerjev.
»V ambulanti splošne medicine napotujemo tudi na preiskave ščitničnih hormonov, saj se ti pacienti vodijo in obravnavajo na primarni zdravstveni ravni. Druge hormonske preiskave pa prepuščamo endokrinologom, ginekologom in tudi urologom,« še pove dr. Demšarjeva in doda, da jim to, katere preiskave lahko naročajo, v precejšnji meri določa zdravstvena zavarovalnica: nekatere preiskave se lahko opravljajo na primarni ravni, druge na sekundarni in spet tretje na terciarni.
Preiskave urina
Na preiskave urina paciente najpogosteje napotijo, kadar gre za akutno vnetje sečil s povišano telesno temperaturo ali brez nje, takrat so jim izvidi urina zelo v pomoč. Po končani terapiji z antibiotiki zdravnica odredi tudi preiskavo urina, tako lahko vidi, ali je antibiotik deloval. Na ta način dobi informacijo o tem, ali naj isti antibiotik pri tistem pacientu v prihodnjih primerih še uporabi ali ne. Preiskave urina naročajo tudi pri kroničnih bolnikih. Na primer pri sladkornih bolnikih, kjer gledajo proteine, ali pri ledvičnih bolnikih, pri kroničnem renalnem (ledvičnem) popuščanju, ko je okrnjena funkcija ledvic. To je najpogosteje pri sladkornih bolnikih ali tistih z zvišanim krvnim tlakom. Urin dajo pregledati tudi pri posameznih nejasnih simptomatikah, najpogosteje je to spet pri sladkornih bolnikih, ko se slabo počutijo.
V zasebnem laboratoriju
Direktorica in vodja laboratorija Adrialab v Ljubljani mag. Mojca Bilač Krašnja, spec. med. biokem., pove, da okoli 80 odstotkov krvnih preiskav naročijo zdravniki, iz leta v leto pa se povečuje število samoplačnikov.
Kaj vse preiskujejo s krvnimi testi? »Z uvedbo referenčnih ambulant se daje čedalje večji poudarek preventivi. V preventivne namene se preveri raven sladkorja v krvi, lipidni status (holesterol HDL in LDL, trigliceridi), osnovna krvna slika. Pogosto se opravijo še jetrni testi in testi za oceno ledvične funkcije, železo. Ko zbolimo, pa se število preiskav razširi glede na težave in klinično sliko. Zelo pogosto naročena preiskava je CRP (C-reaktivni protein), ki pokaže na akutno vnetje in pomaga zdravniku, da se odloči, ali bo uvedel terapijo z antibiotiki ali ne. Poleg preventivnih pregledov opravimo še laboratorijski del menedžerskih pregledov, saj naš laboratorij sodeluje s številnimi medicinskimi centri, ki se ukvarjajo z menedžerskimi pregledi.«
Samoplačniške preiskave krvi
Iz katerih razlogov se ljudje sami odločajo za krvne preiskave? Mojca Bilač Krašnja: »Nekateri ne želijo k zdravniku ali pa ne želijo čakati najprej pri zdravniku, potem pa še v laboratoriju. Prihajajo tudi takšni, ki jim zdravniki niso dali napotnice iz različnih razlogov (npr. pred lepotnim posegom, zdravljenjem neplodnosti v tujini). Pogosto se oglasijo upokojenci, ki jim veliko pomeni nekoliko drugačen pristop kakor pa v zdravstvenem domu. Zelo veliko je športnikov, ki jih napotijo njihovi športni zdravniki ali trenerji. Ali pa kronični bolniki, denimo diabetiki, ki si sami pridejo kontrolirati glikirani hemoglobin, preden se odpravijo na redno kontrolo k diabetologu. Ljudi zanimajo tudi preiskave, ki se v Sloveniji ne izvajajo, in pri tem jim pomagamo, saj sodelujemo z našim matičnim laboratorijem v Nemčiji.«
Kot še pove M. Bilač Krašnja, je čedalje več ljudi, ki želijo samoiniciativno točno določene preiskave. Tako prihajajo na preiskave krvi na primer ženske, ki se želijo zdraviti z bioidentičnimi hormoni. V zadnjem času se na spletu veliko piše o vitaminih in kar precej ljudi si želi samoplačniško kontrolirati vsebnost vitaminov v krvi.
Priporočajo posvet z zdravnikom
Zagovarjajo racionalnost pri samoplačniškem naročanju. »Številne preiskave in izvidi lahko preiskovanca samo zmedejo. Priporočamo, da se vsakdo pred odločitvijo za samoplačniško preiskavo vendarle posvetuje s svojim zdravnikom, ki najbolje pozna njegovo zdravstveno stanje in klinično sliko. Po opravljenih preiskavah svetujemo tudi, v katerih primerih je nujno, da se obrne na zdravnika. Ko se ljudje za nekaj odločijo, pa jih je težko ustaviti. Če jim preiskave ne bomo naredili v našem laboratoriju, bodo šli v tujino, na primer v Zagreb, kjer je veliko zasebnih laboratorijev.« Kaj naredijo v takšnih primerih? »Zelo kritični smo glede testiranja otrok. Mnenja smo, da mora o tem odločati pediater. Odraslih, ki so se odločili, da bodo določene preiskave opravili za vsako ceno, s svetovanjem ne moremo doseči. Tisti, ki pa želijo nasvet, ga pri nas tudi lahko dobijo.«
Tudi mnenje dr. Demšarjeve glede samoplačniških splošnih preiskav krvi, ki si jih ljudje sami naročajo, je podobno: »Ljudje danes veliko preberejo na internetu, kjer so raznovrstne informacije o tem, kaj vse naj bi si človek dal pregledati. Dostikrat se nam takšne preiskave ne zdijo primerne in pogosto izvidi, ki nam jih prinesejo pokazat, ne povedo nič posebnega. Zato je vedno bolje, da se laboratorijske preiskave opravljajo čim bolj ciljano – ko že imamo anamnezo in klinično sliko.«
Cene običajnih krvnih preiskav v zasebnem laboratoriju se gibljejo od 8 do 12 evrov, pregled holesterola ali sladkorja v krvi stane en evro. Obsežnejša preiskava, ki vključuje pregled urina, hemograma, jetrne teste, teste ledvične funkcije, lipidni status in sladkor, stane okoli 30 evrov.
