Pravzaprav je ljubezen tista, ki daje življenju priložnost. Načini, kako to storimo, so različni. Najpogosteje je življenje darilo staršev, ko svojim otrokom podarijo življenje. Lahko pa podarimo življenje tudi tako, da pomagamo sočloveku v času, ko ga ogroža huda bolezen. Veliko ljudi gre skozi življenje odprtega srca za svoje bližnje ali daljnje sorodnike, pa tudi za povsem neznane, ki jih bežno srečajo ali pa jih sploh nikoli ne srečajo. Med njimi so tudi vsi darovalci organov in tkiv. V Sloveniji je darovanje mogoče za časa življenja ali po smrti.
O darovanju organov, transplantaciji in vlogi darovanja smo se pogovarjali s prim. Danico Avsec Letonja, dr. med., direktorico Slovenija – transplanta. Omenjena institucija, ki ima sedež v ljubljanskem Kliničnem centru, je osrednja povezovalna ustanova na področju transplantacijske dejavnosti. Njene naloge so pospeševanje transplantacijskega programa s poudarkom na pridobivanju tkiv, koordinaciji transplantacijske dejavnosti na nacionalni in mednarodni ravni in nadzor nad izvajanjem vseh aktivnosti na področju transplantacije v državi.
Kaj je transplantacija?
Transplantacija je način zdravljenja, ki uporabi za sredstvo zdravljenja del človeškega telesa. Ta del človeškega telesa je podarjen za zdravljenje obolelih oseb. Darujejo se lahko: srce, ledvica, jetra, pljuča, trebušna slinavka, koža, kosti, žile, zaklopke, črevo, spolne celice, kri. Znan in pogost pojav je darovanje krvi. Ko gre za darovanje organov, so na prvem mestu gotovo ledvice, ki se jih transplantira več deset na leto. Organe ali tkiva se lahko daruje za časa življenja ali po smrti. Kostni mozeg pa se lahko odvzame samo živemu darovalcu.
Kaj pomeni darovanje organov in tkiv?
Na darovanje organov in tkiv moramo gledati predvsem s humanega vidika. Zamislite si hudo bolno osebo, ki pravzaprav nima nobene možnosti zdravljenja več, reši jo lahko samo podarjeni organ ali tkivo. Le-ta hudo bolni osebi omogoči novo, drugačno življenje. O tem govorijo zgodbe naših bolnikov, ki so bili uspešno operirani. Največ je zgodb ledvičnih bolnikov, ki so bili dolga leta na dializi, pa jim je podarjena ledvica popeljala življenje spet v dokaj znosne tire. Z darovanjem rešujemo življenja, seveda pa je pomembno, da pri tem ne ogrozimo zdravja ali celo življenja darovalca.
Kakšni so postopki ob transplantaciji?
Nič ni prepuščeno naključju, saj je vsaka podrobnost izredno pomembna. Vsi protokoli so vnaprej pripravljeni, natančno se ve, kdo je na vrsti in bo prejel naslednji pridobljeni organ ali tkivo. Po ugotovljeni možganski smrti darovalca je potrebno ukrepati hitro in natančno. Napak ne sme biti. Zdravniki smejo odvzeti organ ali tkivo šele takrat, ko je možganska smrt darovalca ugotovljena po vseh predpisih in v določenem času. V možgansko mrtvem človeku na oddelku za intenzivno terapijo lahko še kratek čas vzdržujemo ostale organe. Če je delovanje le-teh dobro, so primerni za presaditev bolnikom, ki jim je določen organ močno opešal ali dokončno odpovedal. Odvzem tkiv, ki niso pogojena s prekrvavitvijo, lahko opravimo še nekaj ur po tem, ko je srce prenehalo delovati. Organe in tkiva moramo potem hitro in učinkovito transportirati do bolnika. Vse to koordinira centralni transplantacijski koordinator, ki je na voljo 24 ur na dan vse dni v letu. Sprejema vse klice o mrtvih darovalcih oziroma o organih, ki so na voljo za presaditev. Organizira, nadzira, usklajuje vse postopke v zvezi z odvzemom organov in deluje kot povezovalec z donorskimi centri, Eurotransplantovo centralo in našimi ter ET transplantacijskimi centri. To nalogo izmenično opravlja sedem zdravnikov.
Kako poteka življenje bolnika po opravljeni transplantaciji?
Preden se delovanje presajenega organa normalizira, traja kar nekaj časa. Presaditev je zahteven postopek in po njej moramo biti pozorni na vrsto sprememb. Bolnik je lahko tudi dalj časa po operaciji v bolnišnici, lahko pa je okrevanje hitro. Je pa v vseh primerih potrebno po operaciji redno hoditi na preglede in jemati imunosupresivna zdravila, ki preprečujejo, da bi telo zavrnilo tuj organ. Jemati je potrebno tudi zdravila, ki blažijo nezaželene učinke prvih zdravil. Omenili smo že dializne bolnike, ki jim nova ledvica popolnoma spremeni življenje. Prejšnje obiske (3-krat tedensko po 4 ali več ur) dializnega oddelka zamenja povsem drugačno življenje z manj omejitvami.
Ob transplantaciji pa se lahko pojavijo tudi nezaželeni, neprijetni stranski učinki, kot so katarakta, osteoporoza, povišan krvni tlak in holesterol. Prejemniki organov se lahko tudi zredijo in so bolj nagnjeni k okužbam, vendar pa vse to prenašajo veliko lažje kot prejšnje hude težave, ko jim je bila v pomoč edino hemodializa in v najboljšem primeru peritonealna dializa, ki omogoča nekaj več svobode. Večina bolnikov s presajenimi organi zaživi dokaj normalno življenje, bogato tudi z dejavnostmi, ki terjajo malo več napora – potovanja, šport.
Kdo so darovalci?
Načeloma so darovalci lahko vsi tisti, ki so zdravi in niso nosilci katere od infektivnih bolezni, npr. hepatitisa ali virusa HIV. Tudi ljudje z malignimi obolenji ne morejo darovati. Omejitev je tudi starost, ki pa se razlikuje od organa do organa. V Sloveniji se lahko presadi ledvice darovalcev, ki niso starejši od 65 let, srca, kjer darovalci ne presežejo 50 let, ter jetra, kjer starost ne preseže 60 let. Tudi ljudje z rizičnim življenjskim slogom ne morejo biti darovalci (narkomani, zaporniki, prebežniki). Manj omejujoče merilo pa je starost za nekatera tkiva, predvsem za roženico. Pomembno je razlikovati, katere organe in tkiva darujejo mrtvi in katere živi darovalci: mrtvi lahko darujejo vse organe in tkiva, ki se danes uporabljajo za presaditve, živi darovalci pa darujejo samo tkiva, ki se obnavljajo – kostni mozeg, kožo, kri, spolne celice, od organov pa ledvico, del pljuč, del jeter in del tankega črevesa.
Kako lahko izrazimo svojo željo po darovanju?
Vsakdo, ki želi po smrti darovati organe in tkiva, lahko to odločitev izrazi pri pooblaščeni osebi Slovenija – transplanta ali pa kar v zdravstvenem domu, v lekarni ali na območni enoti Rdečega križa. Tam izpolni pristopno izjavo. Podatki se vnesejo na kartico zdravstvenega zavarovanja, kjer so nevidno zapisani in dostopni šele po smrti darovalca. Ko darovalec umre, ta podatek preverijo samo v primeru, če je iz okoliščin razvidno, da je darovanje organov mogoče po strokovnih merilih. Izjavo o darovanju pa lahko kadarkoli brez posledic prekličemo.
Ali prejemnik izve, kdo je bil darovalec?
Ne, teh podatkov ne dajemo oziroma so le-ti tako skopi, da ni mogoče ugotoviti darovalca. Svojci ali osebe, ki so umrlemu darovalcu blizu, lahko izvedo nekatere podatke o prejemnikih (spol, starost, uspešnost presaditve), ne izvedo pa podatkov, ki bi lahko razkrili identiteto prejemnika. Seveda velja tudi obratno.
Vemo, da obstaja na črnem trgu precej zlorab. Znane so zgodbe o trgovini z organi po vsem svetu. Kako je s tem pri nas?
Nadzor pri nas je strog. Slovenija – transplant in Eurotransplant ga izvajata že v operacijski dvorani, kjer darovalcu odvzamejo organe. Že tam se začne evidenca odvzetih organov. Vsak organ (ali tkivo) je natančno dokumentiran. Drugi razlog, ki onemogoča pojav črnega trga, je ta, da tako odvzetega organa ne bi mogli uporabiti nikjer po Sloveniji. Presaditev je strokovno in tehnično tako zahtevna, da se lahko izvaja le v bolnišnicah, kjer so za to ustrezni pogoji – primerni strokovnjaki in ustrezna oprema. Pri nas je trenutno Klinični center edina ustanova, kjer se izvajajo presaditve. Transplantacijski koordinator pa je tisti, ki skrbi za vse: od prvega klica, transporta, embalaže, dodelitve prejemniku, do priprave dokumentacije, med drugim tudi za izvozno-uvozne dokumente, kadar je to potrebno.
IN ZA KONEC …
Občutek, da smo nekomu podarili življenje, pozna veliko ljudi. Podariti organ ali tkivo, zaradi katerega lahko živiš ti ali nekdo drug, pa je dejanje, ki bogati prejemnika in njegove svojce. Vsi imamo možnost podariti in prejeti takšno darilo.
