Kronična obstruktivna pljučna bolezen (KOPB) je kronično obolenje dihal, ki je med ljudmi znano tudi kot bolezen težke sape, pogosto tudi s pridruženim kašljanjem. Bolezen ogroža predvsem kadilce – kar dva izmed desetih bosta zaradi nje nekoč potrebovala zdravljenje. Bolezen je žal nepovratna, saj se pljuča ne obnavljajo, lahko pa jo uspešno zdravimo, ne le z zdravili, pač pa tudi s spremembo življenjskega sloga.
KOPB pomembno vpliva na kakovost življenja bolnika in tako se lahko pojavijo socialna izolacija, zmanjšanje telesne aktivnosti, depresija in podobno. Kako lahko bolniki ob pomoči zdravnikov sami izboljšajo kakovost svojega življenja in zakaj do padca sploh pride, nam je zaupal doc. dr. Matjaž Fležar, dr.med., specialist internist in pnevmolog z Univerzitetne Klinike za pljučne bolezni in alergijo Golnik.
Avtor: Anja Kuhar
KOPB pobira svoj davek v obliki kašljanja, kratke sape in omejevanja gibanja, kar močno vpliva na pacienta. Kako je s kakovostjo življenja bolnikov s KOPB?
Kakovost življenja bolnikov je predvsem pomembna na točki, ko bolnika odkrijemo. Ta zaradi svoje bolezni ne živi več tako kot včasih, zaradi simptomov KOPB ne more več početi enakih stvari kot v preteklosti in ravno slaba kakovost življenja je razlog, ki ga pripelje do zdravnika ter posledično do diagnoze.
Kako zdravniki ocenite kakovost življenja bolnika s KOPB?
Kakovost življenja se ocenjuje s standardnimi vprašalniki, kot sta vprašalnik St. George (SGRQ) in CAT. Ocena kakovosti življenja bolnikov s KOPB je postala aktualna pred približno 10 leti, ko smo se zdravniki zavedli, da je poleg učinka zdravil potrebno precejšnjo pozornost posvetiti tudi bolnikovemu domačemu življenju. KOPB namreč v kasnejših stadijih bolezni pacienta lahko priklene na dom.
V preteklem mesecu so bili objavljeni rezultati raziskave, ki je testirala izboljšanje kakovosti življenja bolnikov po prvem prejetju zdravil za zdravljenje KOPB. Glede na razliko stanja na začetku raziskave in po uvedbi zdravljenja se je bolnikom kakovost življenja zelo izboljšala. To pomeni, da so bili pacienti bolj zmogljivi, manj prizadeti, imeli so manj simptomov, manj kašljali, manj je bilo težke sape in bolj so bili pacienti socialno aktivni.
Ko že omenjate socialno življenje bolnikov s KOPB, na kakšen način ta bolezen vpliva na socialni aspekt bolnikovega življenja?
Za bolnike s KOPB že nakupovanje hrane postane napor. Pacient si ne upa več v trgovino, saj hitro postane zadihan, zaradi česar mu je nerodno in raje ostane v varnem zavetju doma.
Podobno je z organiziranimi izleti upokojencev. Bolnik se zaveda, da ga bo morala zaradi njegove bolezni skupina čakati, saj bo moral zaradi težke sape hoditi počasneje. In zopet ostane doma.
Govorimo o hudi socialni izolaciji, saj pacient ostaja doma in si ne upa več oditi med ljudi, zaveda se, da ni enak sovrstnikom. V karikaturi lahko govorimo tudi o večjih stroških – denimo računa za televizijo, pa o depresiji …
Večkrat sem že zasledila, da gre depresija tesno z roko v roki s KOPB. Je to posledica socialne izolacije, ki jo omenjate, ali drugih dejavnikov?
O depresiji govorimo kot o komorbidnosti, torej pridruženi bolezni, ki spremlja KOPB. Vseh dejavnikov, zakaj bolniki s KOPB zbolevajo za depresijo, ne poznamo. Drži pa, da ima več kot polovica bolnikov s KOPB v napredovalih stanjih bolezni, depresijo.
Večinoma velja, da so bili pacienti s KOPB v preteklosti kadilci in kajenje je neke vrste odvisnost. Sam sem mnenja, da smo vsi ljudje odvisni od nečesa. Toda ko človek spozna, da mu je ta odvisnost povzročila tako hudo bolezen, je občutek podoben, kot če bi nekomu celo življenje zaupal, potem pa te ta pusti na cedilu.
Med komorbidnosti KOPB sodi tudi ateroskleroza, ki je prav tako povezana s kajenjem. To namreč vpliva na popuščanje srčne mišice in pospešuje aterosklerotične procese v žilah. Ateroskleroza torej ni neposredno posledica KOPB, pač pa posledica kajenja.
Če imam pravilne podatke, pa vendar niso vsi primeri KOPB povezani s kajenjem?
Res je, 10-20% primerov KOPB ni povezanih s kajenjem. Pri tem teh 20% bolj drži za neurbani svet, v urbanem svetu pa je zaradi onesnaževanja ta procent nižji – od 10%.
V teh nekaj procentih so krivci za nastanek KOPB obolenja, kot so bronhiolitis, bronhiektazije, prebolele pljučnice in nekatere redke bolezni.
Zdravniki bolnikom s KOPB svetujete gibanje, ki pa ga bolnik opusti prav zaradi težke sape …
Pacientu predstavlja gibanje veliko težavo, sploh zato, ker ga sapa ovira. Gre za začaran krog – zaradi KOPB ima težko sapo, zaradi česar opusti običajne dejavnosti. Ker se preneha gibati, so mišice vedno slabše, zaradi česar prej postane zadihan, in ker prej postane zadihan, meni, da je to posledica napredovanja bolezni. Tako se ujame v začaran krog neaktivnosti in težke sape. Velikokrat pa se izkaže, da problem sploh ni v pljučih, pač pa v slabših mišicah!
Kje leži vzrok zadihanosti pacienta – v pljučih ali v mišicah – zdravniki dokazujemo z določenimi preiskavami, kot sta test hoje in test na kolesu.
Če zdravnik odkrije, da je problem v pljučih, pacientu verjetno najprej predpiše zdravila, ki pomagajo pri težki sapi. Kako pa ga v naslednji fazi prične navajati na gibanje?
Idealno bi bilo, da pacienta začnemo navajati na večjo aktivnost takrat, ko mu predpišemo zdravila in izboljšamo sapo. Ker je tako sposoben narediti več ob manjši sapi, je lahko bolj aktiven in lažje opravlja vsakodnevna opravila, žal pa še vedno prepogosto obsedi na domačem kavču.
Zdravniki premalokrat opozarjamo paciente na pomembnost telesne aktivnosti, ki jim lahko močno spremeni kakovost življenja. Drugačen, bolj zdrav način življenja, prenehanje kajenja in redno gibanje prispevajo vsaj toliko kot zdravila!
Priporočate gibanje in telesno aktivnost vsem bolnikom s KOPB?
Seveda, tudi tistim, ki že potrebujejo stalen kisik. Slednjim sicer zadošča že sprehod s kisikom po hiši, ostalim pa priporočamo predvsem aerobno vadbo – najbolje v obliki hoje s pomočjo palic in s takšnim tempom, ki ga zmorejo. Težkim bolnikom v bolnici naredimo test hoje ter jim povemo, kako hitro lahko hodijo oziroma kakšen pulz naj dosežejo. Ti bolniki si lahko merijo kisik v krvi s t.i. pulznim oksimetrom.
Kakšne telesne aktivnosti pa bolnikom s KOPB odsvetujete?
Med aktivnosti, ki niso priporočljive, sodi nošnja težkih predmetov, torej predmetov, težjih od 5 kilogramov. Tovrsten napor namreč dviga krvni tlak, ob tem pa trpi srce.
Če se le da, naj se izogibajo hoji po stopnicah. Tu naletimo na velik socialni problem bolnikov, ki velikokrat stanujejo v hišah brez dvigal. Ko sapa že zelo napreduje, se lahko zgodi, da se bolnik, ki stanuje v višjem nadstropju v hiši brez dvigala, ne more več vrniti vanj. Idealno bi bilo, da bi imeli ti bolniki stanovanja v pritličju, ali pa možnost dvigala.
Zdravniki bolnikom s KOPB odsvetujemo tudi tek (izjema so bolniki z blažjo obliko bolezni), bolj priporočamo vožnjo s kolesom po ravnem in malce hitrejšo hojo.
Za kronične bolnike pogosto velja, da so dovzetnejši za druge bolezni in infekcije. Kako pa je z bolniki s KOPB?
Bolniki s KOPB so bolj nagnjeni k respiratornim infektom, zaradi česar jim svetujemo cepljenje proti gripi in pnevmokoku, torej pljučnici.
Bolniki s KOPB imajo namreč okvarjena pljuča, zato je zanje lahko nevaren že navaden prehlad. V pljučih se namreč lahko nabere toliko sluzi, da je ne morejo izkašljati in potrebujejo hospitalizacijo.
Zato bolnikom s KOPB v sezoni respiratornih infektov svetujemo, naj ne hodijo na mesta, kjer se zbira večja množica ljudi. Najbolj nevarne so zdravniške čakalnice, javni prevozi, trgovine itd. Pomemben dejavnik so tudi vnučki, ki so v hladnejših mesecih veliko prehlajeni. Starši naj se zavedajo, da pozimi ni najbolj pametno, če prehlajeni vnučki obiskujejo stare starše s KOPB.
Za konec morda le še to, o KOPB se v medijih pogosto govori kot o smrtni obsodbi. Kako bi vlili upanje bolnikom, ki se šele spopadajo s to diagnozo?
Bolezen KOPB je zelo počasna. Da ima človek merljive spremembe na pljučih, mora vsaj 15 let pokaditi po škatlico cigaret dnevno. In če ima to smolo, da sodi med dva primera na deset kadilcev, ki razvijejo KOPB, se s prenehanjem kajenja in zdravljenjem močno zmanjšajo zapleti in napredovanje bolezni. Tudi če še naprej neomejeno kadi, je pričakovana življenjska doba vsaj še 20-25 let, saj bolezen zelo počasi napreduje.
Res pa je, da so pljuča organ, ki se ne obnavlja. Bolezen lahko tako ustavimo, ne moremo pa je pozdraviti. Od tu morda izvira tako nihilističen pogled na bolezen.
Vsem kadilcem, ki kadijo vsaj 15 let, priporočamo testiranje pljuč – spirometrijo, da bolezen dovolj zgodaj odkrijemo in zdravimo še v stadiju, ko pacient praktično še nima težav.
November 2013
