Težko dihanje ali strokovno dispneja je stanje, s katerim se nas je zagotovo večina že srečala, najsi bo zaradi bolezni, stresa ali preprosto lovljenja avtobusa po tem, ko že predolgo nismo zavili v telovadnico. Sem in tja je torej težko dihanje običajno stanje, če pa vztraja, je treba čim prej poiskati vzrok zanj.
Kateri so najpogostejši vzroki za občutek težkega dihanja, nam je razložila nadvse prijetna sogovornica z dolgoletnimi izkušnjami, prim. Katarina Osolnik, dr. med., spec. int. med., z Univerzitetne klinike Golnik.
Avtorica: Anja Kuhar Glišić
Kdaj pravimo, da težko dihamo?
Normalna hitrost dihanja zdravega odraslega človeka v mirovanju je 14–16 vdihov na minuto, pri čemer človek nima občutka pomanjkanja zraka, pove prim. Katarina Osolnik, dr. med., spec. int. med. Občutek težkega dihanja oz. dispneje, ki je subjektiven, se sicer lahko pojavi tudi v mirovanju, najpogostejši pa je ob naporih. Težko dihanje se kaže v povečani hitrosti dihanja in občutku pomanjkanja zraka, kar človek kompenzira s povečano hitrostjo in globino dihanja, ki ju zagotavlja zdrav pršni koš, pri katerem so najpomembnejše dihalne mišice.
V določenih okoliščinah je težko dihanje nekaj pričakovanega, denimo kadar telesni napori niso sorazmerni z našo kondicijo, težava pa se pojavi, razlaga Osolnikova, ko človek opazi, da se telesna zmogljivost slabša brez jasnega vzroka – in tega je seveda treba poiskati.
Vzroki za težko dihanje so številni
Vzroki so lahko nebolezenski, kot je denimo pomanjkanje telesne kondicije, ki vodi v zadihanost ob naporih; lahko so posledica poškodb prsnega koša (npr. zloma reber ipd.); lahko pa tičijo v različnih bolezenskih stanjih, razlaga prim. Osolnik, torej kakršnih koli boleznih, ki povzročijo motnjo v prehajanju kisika iz vdihanega zraka preko pljuč v krvni obtok.
Pljučnice
Prim. Osolnik razloži, da je najpogostejše stanje, ki povzroča težko dihanje, pljučnica v najširšem pomenu.
Covidna pljučnica je od začetka pandemije najpogostejša pljučnica, zaradi katere bolniki zaradi težav z dihanjem obiščejo bolnišnico. Gre za virusno pljučnico, pri čemer Osolnikova poudari, da so bile do začetka pandemije covida-19 virusne pljučnice pri odraslih zelo redke. Covidna pljučnica prizadene obe pljučni krili in pogosto vse režnje pljuč, zato bolnik lahko potrebuje dodatek kisika.
Bolniki, ki so preboleli težji potek covida, poročajo o podobnih izkušnjah – po obdobju izboljšanja bolezni 7. do 10. dan pride do poslabšanja, povišane telesne temperature in težke sape. Pojavi se moteno prehajanje kisika iz vdihanega zraka preko pljuč v kri, pri bolniku se najprej povečata hitrost in globina dihanja, kmalu je treba dodajati kisik (preko nosnega katetra ali kisikove maske) in protivirusna zdravila. Pri majhnem deležu bolnikov tudi to ni dovolj, pride do utrujenosti dihalnih mišic in edina rešitev je podpora s strani dihalnega aparata oz. mehanske ventilacije, po domače umetnih pljuč ali ventilatorja.
Če le imamo možnost, prim. Osolnikova svetuje, da si ob okužbi z virusom SARS-CoV-2 doma s pomočjo oksimetra merimo nasičenost krvi s kisikom. Če vrednosti padejo pod 90 ter je dihanje hitrejše kot 16 vdihov na minuto (bolniki pogosto izmerijo od 20 do celo 30 vdihov /minuto), je skrajni čas za klic zdravnika, saj visoka frekvenca dihanja lahko vodi v utrujenost dihalnih mišic in posledične dihalne odpovedi. Če bi tak bolnik ostal v domači oskrbi, se zanj najverjetneje ne bi dobro izteklo.
Nekatere skupine ljudi so bolj dovzetne za težji potek okužbe s covidom-19 in za pojav covidne pljučnice, kot denimo ljudje s prekomerno telesno težo (sploh tisti z veliko maščevja na trebuhu, kar zmanjšuje volumen prsnega koša in zahteva bistveno večji napor za dihanje), bolniki z mišičnimi boleznimi (npr. z mišično distrofijo, saj te bolezni vplivajo na sposobnost dihanja) kot tudi ljudje s predhodnimi poškodbami prsnega koša. Težji potek lahko pričakujemo tudi pri kroničnih pljučnih bolnikih, npr. bolnikih z intersticijskimi pljučnimi boleznimi, saj se v teh primerih na že prej bolna pljuča doda še virusno vnetje, razlaga Osolnikova in tem skupinam še posebej priporoča cepljenje.
Pljučnice domačega okolja so bile do pandemije covida-19 najpogostejša oblika pljučnic (v nasprotju z bolnišničnimi pljučnicami, za katerimi ljudje zbolijo v bolnišnici, kamor so sprejeti iz drugih vzrokov), pripoveduje Osolnikova. Najpogostejši povzročitelj pljučnice domačega okolja je streptokok pnevmonije – pnevmokok. Običajno je v začetku klinična slika burna (spremljajo jo namreč visoka vročina, kašljanje, težko in boleče dihanje), rentgenska slika pokaže prizadetost običajno le enega ali dveh pljučnih režnjev. Za pnevmokoknimi pljučnicami najpogosteje zbolevajo kronični bolniki (npr. sladkorni bolniki, tisti z višjim krvnim tlakom, srčni bolniki) ter starejši od 65 let, pri katerih je potek pričakovano težji.
Zdravilo izbora za zdravljenje pnevmokokne pljučnice je še vedno penicilin, izjema so seveda bolniki, ki so na penicilin alergični in se jim predpiše drug antibiotik, pravi Osolnikova. K sreči obstaja tudi uspešno cepivo proti pnevmokoku, ki se priporoča vsem po 65. letu ter pljučnim bolnikom, saj močno zmanjša možnost težjega poteka pljučnice.
Pljučnice kot posledica okužbe z atipičnimi povzročitelji so posledica okužbe npr. z mikoplazmo, legionelo, klamidijo ipd., razlaga Osolnikova in dodaja, da so pogostejše spomladi in poleti pri mlajših ljudeh. Rentgenska slika pokaže megličaste infiltrate, ki večinoma niso tako obsežni, tudi klinična slika večinoma ni tako težka, da bi zahtevala dodajanje kisika, pri čemer je izjema okužba z legionelo – ta pljučnica ima lahko zelo težak potek in visoko smrtnost.
Okužbi z legionelo, do katere lahko pride v objektih, kjer vodovodne ali klimatske napeljave niso ustrezno vzdrževane (toplotni šoki) ali so daljši čas zaprti, je potrebno vedno nameniti pozornost in jo pri težkih pljučnicah vedno aktivno iskati in izključevati; ob tem predpisati tudi ustrezno zdravljenje z makrolidnimi antibiotiki in respiratornimi kinoloni.
Pljučna fibroza
Kot pove prim. Osolnik, je pljučna fibroza posledica z različnimi vzroki povzročenega vnetja pljuč, ki ima za posledico nepovratno brazgotinjenje pljuč. Pljučna fibroza je pogostejša pri kadilcih, pa tudi ljudeh, ki svoje delo opravljajo v umazanem okolju (saje, dim, prah) ali pridejo v stik s plesnimi (npr. kmetje, ki vdihavajo spore iz silaže), eden od krivcev pa so lahko tudi nekatera zdravila, dodaja.
Za zdaj ni zdravila, ki bi zabrazgotinjeno tkivo spet spremenilo v normalno, zato je nujno čim prej odkriti vzrok, da bi lahko preprečili nadaljnje poslabšanje. K sreči pa obstajajo dobra zdravila, protifibrotiki, ki upočasnijo napredovanje brazgotinjenja.
Pot do diagnoze je lahko dolga, razlaga Osolnikova, običajno se ljudje napotijo k zdravniku, ko opazijo, da so naenkrat precej bolj zadihani kot včasih. Ker so simptomi podobni tistim pri popuščanju srca, taki bolniki pogosto zaidejo najprej h kardiologu. Problem je pozno in prepozno odkrivanje bolnikov s pljučno fibrozo, ker se prepogosto ljudje s težavami sprijaznijo, zato prim. Osolnik polaga vsem na srce, naj v primeru večje zadihanosti kot običajno ne odlašajo z obiskom zdravnika.
Srčne bolezni
Eden od pomembnih in pogostih vzrokov za težko dihanje so srčne bolezni, posebej srčna popuščanja, razlaga prim. Osolnikova. To povzroča težko sapo ob naporu, hkrati pa se lahko pri bolnikih z motnjami prekrvavitve srčne mišice pojavi tudi stiskajoča bolečina v prsnem košu, ki ob prenehanju dejavnosti izgine. Da bi lahko bolezen ustrezno zdravili, je srčne bolezni nujno ločiti od pljučne prizadetosti.
Prim. Osolnik razloži, da se ob pravilnem zdravljenju srčnega popuščanja občutek težke sape popravi oz. zazdravi, drži pa, da gre večkrat za obratno situacijo, ko je težka sapa posledica intersticijske pljučne prizadetosti, ki se napačno interpretira kot srčno popuščanje. Zato naj bodo predvsem starejši bolniki, pri katerih zdravniki hitreje posumijo na srčno popuščanje, pozorni in naj ne odlašajo s ponovnim obiskom zdravnika, če se ob predpisani terapiji za srce simptomi ne izboljšajo.
Astma
Astma je, tako kot kronična obstruktivna pljučna bolezen (KOPB) v primerjavi s pljučno fibrozo bistveno pogostejša bolezen. Obe sta lahko vzrok težkemu dihanju, pove prim. Osolnik. Astma je kronična bolezen, ločimo pa alergijsko in nealergijsko astmo. Za zdravljenje astme so k sreči na voljo dobra in dostopna zdravila v obliki inhalatorjev, zato velja za bolezen, ki jo je mogoče uspešno zdraviti in ki ob jemanju ustreznih zdravil preneha povzročati težave z dihanjem. Če pa bi ob rednem jemanju terapije za zdravljenje astme težave s težkim dihanjem vztrajale, Osolnikova opozarja, da je treba ponovno preveriti, ali je vzrok zanje res le astma.
KOPB
Kronično obstruktivna pljučna bolezen oz. na kratko KOPB je kronično obolenje dihal, ki ga spremljata kronični bronhitis in emfizem oz. propad stene pljučnih mešičkov. KOPB je največkrat posledica kajenja ali dela v umazanem okolju, lahko pa je tudi posledica redke genetske motnje – pomanjkanja alfa-1-antitripsina, encima, ki sicer uspešno popravlja z različnimi dejavniki povzročene poškodbe pljuč.
Pri zdravljenju KOPB zdravila v obliki inhalatorjev niso tako dobro učinkovita kot pri zdravljenju astme, navaja Osolnikova, bolnikom pa bistveno izboljšajo kakovost življenja. Opustitev kajenja je kadar koli dobrodošla, že narejene škode v pljučnem tkivu pa ni mogoče več popraviti. Tako se morajo bolniki s KOPB sprijazniti z dejstvom, da do neke mere težka sapa postane njihova redna spremljevalka, sploh pri naporih, vseeno pa zdravila v obliki inhalacij bolezen olajšajo, zaključi Osolnikova.
Psihogeni vzroki
Včasih ima lahko težko dihanje korenine v psiholoških izvorih, vendar prim. Osolnik poudarja, da lahko to z gotovostjo trdimo šele, ko izključimo vse organske vzroke zanj. Kot pravi, je lahko včasih že pogovor z bolnikom dovolj, da se ugotovi vzrok težave, v drugih primerih pa so potrebne številne preiskave, da se lahko trdno zaključi, da je vzrok težkega dihanja psihogen in se bolnika napoti k ustreznemu specialistu.
ABC
A Zdrav človek v mirovanju povprečno vdihne 14–16-krat na minuto.
B Če težko dihanje vztraja, je treba čim prej poiskati vzrok zanj.
C Težko dihanje je lahko posledica pljučnice, KOPB, astme, srčnega popuščanja, duševne stiske ipd.
