Zdravljenje astme in kronične obstruktivne pljučne bolezni (KOPB) temelji na uporabi zdravil, ki jih vdihavamo, in delujejo na površino sluznice dihalnih poti. Vnos zdravila skozi usta neposredno v dihala zmanjša koncentracijo zdravila v krvi, zato so sistemski učinki tega zdravila na ostale organske sisteme v telesu manjši. Večina stranskih učinkov je ravno posledica teh nezaželenih delovanj zdravila na ostale organske sisteme.
Avtor: mag. Peter Kecelj, dr. med.
V vsakodnevni praksi uporabljamo glukokortikoide, ki zdravijo in zmanjšujejo vnetje v sluznici dihalnih poti, beta agoniste, ki širijo dihalne poti, in muskarineske antagoniste, ki širijo dihalne poti in zmanjšajo nastajanje sluzi. Zadnjih nekaj let so vse bolj razširjene različne kombinacije zgoraj naštetih zdravil, ki jih uporabljamo za zdravljenje astme in KOPB. Z novimi kombinacijami so se pojavili tudi različni novi sistemi za vdihovanje, novi vdihovalniki. Z uporabo različnih vdihovalnikov se pojavijo nove napake pri jemanju zdravil. Poleg tega da zdravilo zamenjamo, ga pozabimo vzeti ali ga vzamemo ob nepravilnem času, kar poznamo tudi pri jemanju zdravil v obliki tablet ali kapsul, je pri vdihovalnikih možna napačna uporaba mehaničnega pripomočka, ki omogoča vdihovanje zdravila. Napake so možne vse od odpiranja naprave, samega vdihovanja in izdihovanja in nepravilnega časovnega razmika med posameznimi vdihi.
V pulmoloških ambulantah porabimo veliko časa za učenje bolnikov, kako pravilno uporabiti predpisani vdihovalnik. Ob vsakem obisku bolnika v naših ambulantah preverjamo pravilnost uporabe predpisanega vdihovalnika, stranske učinke in rednost uporabe. Vsak bolnik je svet zase, zato se različno priučijo uporabljati vdihovalnik, različno prenašajo vdihano zdravilo in imajo različne stranske učinke po vdihanju zdravila. Govorimo o individualizaciji zdravljenja ali prilagajanju vrste zdravil in odmerka vsakemu posameznemu bolniku.
Z uvajanjem skupin zamenljivih zdravil na pobudo ZZZS se bo načelo individualizacije zdravljenja zamajalo v samem bistvu. Ni več pomembno, katero zdravilo posameznemu bolniku zares pomaga, ampak katero zdravilo je najcenejše. Ob tem je prisoten občutek, da se uravnilovka, ki je velikokrat prisotna v naši državi, prenaša tudi na področje zdravljenja. Cilj, da bi bil zdravstveni sistema dostopen za vse bolnike, podpiram, bojim pa se, da s takšnimi ukrepi ne bo nič bližji. Po eni strani bomo privarčevali nekaj denarja, na drugi strani pa bomo imeli nezadovoljne bolnike, ki jim določeno zamenljivo zdravilo ne bo zmanjšalo bolezenskih težav. Glede na predlagano se bodo morali bolniki na nekaj mesecev učiti uporabe novega vdihovalnika, najcenejšega, seveda. Ne nazadnje je populacija naših bolnikov vse starejša, zato je pri mnogih ustaljene vzorce uporabe vdihovalnika težko zamenjati čez noč.
