Verjetno ga ni med nami, ki ga ne bi že kdaj bolel križ, zagrabil ‘heksenšus’ ali katera druga bolečina v hrbtenici, ki je eden najbolj preobremenjenih delov človeškega telesa.
Katere so najpogostejše težave s hrbtenico, zaradi katerih ljudje obiščejo ortopeda, ter na kakšen način jih zdravimo, obrazloži prof. dr. Rok Vengust, dr. med., specialist ortoped in vodja Oddelka za kirurgijo hrbtenice na Ortopedski kliniki v Ljubljani.
Zaradi katerih težav s hrbtenico ljudje najpogosteje poiščejo strokovno pomoč?
Kar 80 % vseh bolečin aksialnega skeleta se pojavlja v ledveni, 10–15 % v vratni, ostanek pa v prsni hrbtenici. Daleč najpogosteje v ledveni hrbtenici zasledimo običajno, banalno mišično bolečino v križu, ki traja približno en teden ali dva in mine sama od sebe. Približno 10–15 % bolečin v križu pa ne moremo rešiti s konservativnim zdravljenjem. V takšnih primerih se odločamo za nadaljno diagnostiko ter morebitno kirurško zdravljenje.
Med najpogostejše patologije prištevamo diskus hernijo, stenozo ledvene hrbtenice in posledice degenerativne bolezni hrbtenice. Degenerativna bolezen hrbtenice je sicer splošen pojav, ki prizadene hrbtenico človeka po 20. letu starosti oziroma po zaključeni puberteti. Ker vretenčna ploščica ni ožiljena, podlega degeneracijskim spremembam, njene posledice pa so lahko nestabilnost hrbtenice, zdrs vretenca, degenerativna skolioza itd.
Degenerativne skolioze nikar ne zamenjujmo z idiopatsko, ki nastane pred in v puberteti, najpogosteje v starosti 10–12 let. Čeprav natančnega vzroka za njen pojav ne poznamo, pa ne nastane kot posledica degenerativnih sprememb.
Med težavami, ki jih rešujete kirurško, se najpogosteje pojavlja diskus hernija. O kakšni težavi govorimo?
Diskus hernija pomeni izbočenje medvretenčne ploščice, ki je hrustančni blažilec med dvema vretencema in v kateri lahko nastajajo degenerativne spremembe, zaradi česar pride do izbočenja ploščice v kanal, kjer potekajo živci. Ko je živec stisnjen, pride do bolečine, ishialgije oz. išiasa, ki je najpogostejši simptom diskus hernije. Diskus hernije se pojavlja pri približno 3–4 % ljudi, približno 40 % primerov pa zahteva operativno zdravljenje.
Razlog za nastanek diskus hernije so degenerativne spremembe medvretenčne ploščice, do katerih pride ob kombinaciji prirojene slabosti veznega tkiva (visoke aksialne obremenitve).
V 60 % primerov operacija diskus hernije ni potrebna. Kako v teh primerih obravnavate diskus hernije in kdaj bolniku vendarle predlagate operativni poseg?
80 % ishiagij izzveni v približno šestih tednih. V tem času priporočamo konservativno zdravljenje, torej fizioterapijo, uporabo analgetikov ter izogibanje aktivnostim, ki okrepijo bolečine.
Če je bolečina prisotna dlje kot 6–8 tednov, bolniku predlagamo operativno zdravljenje. Če živec namreč ostane stisnjen več kot 2–3 mesece, lahko nastanejo nepopravljive spremembe. Te se kažejo s simptomi, kot so mravljinčenje in pekoča bolečina tudi po tem, ko pritiska ni več. Ta stalna, nevropatska bolečina je še bolj izrazita kot ishialgija, človek pa se je celo življenje ne znebi.
Je v zadnjem času na področju operativnega zdravljenja diskus hernije prišlo do kakšnih novosti in kako operacija sploh poteka?
Danes operativa teži k manj invazivnim operacijam, kar v praksi pomeni manjše reze in manjšo intraoperativno poškodbo mehkih tkiv. Razvoj operacij diskus hernije gre v smer endoskopskih operacij, pri katerih v telo vstavimo endoskop, s katero prikažemo hernijo in jo odstranimo, za razliko od klasičnega posega, kjer je rez velik 3–4 centimetre.
Prednost endoskopskih operacij je v tem, da manj poškodujemo mišice, hkrati pa skrajšamo zgodnji pooperativni čas; vendar so zaradi majhnih rezov tovrstne operacije zamudnejše, zanašati se je treba na rentgen, optiko itd., posledično operacija traja dlje časa in tako bolnik kot tudi operater sta izpostavljena večjemu sevanju.
Med bolj znanimi težavami s hrbtenico, sploh pri mlajših, je tudi skolioza oz. idiopatska skolioza, kot ste opozorili. Ali lahko bralcem na kratko razložite, za kakšno težavo gre?
Pri idiopatski skoliozi gre za deformacijo hrbtenice, ki se ukrivi vstran, ob čemer pride tudi do rotacije hrbtenice. Ker se pri ljudeh pojavlja v času hitre rasti v puberteti, se glede na rotacijo in deformacijo tudi vretenca oblikujejo nesimetrično, v času rasti pa ima skolioza tudi potencial napredovanja. Vzrok za nastanek idiopatske skolioze, kot že ime pove, ni jasen.
V preteklosti smo skoliozo povezovali z ‘mučilnimi’ stezniki za hrbtenico, danes vemo, da je precej pogosta in v glavnem ni razloga za skrb. O kako težki bolezni govorimo?
Minimalna idiopatska skolioza je precej pogost pojav, ki ga najdemo pri precejšnjem številu otrok, zato je skrb odveč, če je kot deformacije po končani rasti manjši od 30–40 stopinj. Za ilustracijo, tudi nekateri profesionalni vrhunski športniki imajo takšne skolioze. Zdravstveni pripomočki niso potrebni, svetujemo športne aktivnosti, hkrati pa odsvetujemo obiskovanje zdravnikov, da bi se izognili stigmatizaciji mladostnika. Seveda pa je pristop drugačen, če otrok še raste. V tem primeru so potrebne kontrole pri ortopedu, saj skolioza z rastjo napreduje. Za zdravljenje s steznikom se praviloma ne odločamo več.
Verjetno je delež operativnega zdravljenja pri skoliozah bistveno manjši kot pri diskus hernijah?
Absolutno, pri idiopatski skoliozi je operirana manjšina bolnikov. Za operacijo se odločimo, če je kot deformacije večji od 45 ali 50 stopinj ter seveda, če se pomembna deformacija pojavi pred 10. letom starosti in hitro napreduje. Idiopatska skolioza praviloma ne povzroča bolečin, tako da je pri večjih deformacijah operacija potrebna zaradi potencialnih težav z dihali in s srcem.
Če je kot deformacije pri skoliozi ‘zrel’ za operacijo, kako ta poteka in ali ste v zadnjem času vpeljali kakšne novosti?
Doktrina operiranja skolioz v zadnjih 10 letih ostaja nespremenjena, novost je morda le ta, da vretenca danes utrdimo z vijaki večjih dimenzij, ki smo se jih v preteklosti izogibali v strahu, da bi poškodovali živce. Operativni pristop je lahko zadnji, sprednji ali pa kombiniran, glede na lokalizacijo in tip skolioze.
Če pri skoliozi govorimo o ukrivljanju hrbtenice vstran, kako imenujemo ukrivljanje hrbtenice naprej?
Normalno je hrbtenica ukrivljena nazaj ledveno in v vratu, govorimo o lordozi in naprej v prsnem delu, govorimo o kifozi. Deformacija hrbtenice naprej se imenuje hipekifoza (znaša več kot 50 stopinj) in največkrat nastane kot posledica Scheuermanove bolezni. Ta prizadane nekaj odstotkov populacije in se kaže s klinasto deformacijo vretenc prsnoledvene hrbtenice, do katere pride zaradi nepravilnosti v kostenenju teles vretenc. Za razliko od diskus hernije in idiopatske skolioze je kifoza posledica endogenih oziroma prirojenih dejavnikov, ki vplivajo na to kostenenje, v nekaterih primerih pa je lahko tudi posledica poškodbe.
Vratni mišični krč ali ‘heksenšus’
Epizodna, akutna bolečina v vratni hrbtenici je posledica mišičnega krča, ki nesimetrično prizadene obhrbtenično mišico. Nenadna bolečina, s katero se ljudje navadno zjutraj zbudijo, po nekaj dneh izzveni sama od sebe.
Dr. Vengust ob ‘heksenšusu’ svetuje mirovanje, v hujših primerih nekajdnevno imobiliziranje vratu, jemanje analgetikov ter postopno dvigovanje aktivnosti.
Z gibanjem do zdrave hrbtenice
Edini dokazan preventivni ukrep za zdravo hrbtenico so močne mišice, ki dolgoročno ščitijo pred bolečino in težavami. Zato dr. Vengust svetuje čim več gibanja ter vaje za hrbtenico in trebušne mišice ter aerobno aktivnost vsaj 3-krat tedensko.
