Brskajte po prispevkih

Generic selectors
Exact matches only
Search in title
Search in content

Brskajte po prispevkih

Generic selectors
Exact matches only
Search in title
Search in content

Dragica Sušanj, rojena 4. junija 1966, mati dveh otrok, je leta 1994 doživela hudo prometno nesrečo, v kateri je izgubila moža, sama pa postala tetraplegik. Čeprav jo je usoda kruto priklenila na invalidski voziček, ni obupala. Njena notranja življenjska energija ter stremljenje po lastnem napredku ji daje moč, da se lahko uspešno spopada s težkimi ovirami, s katerimi se srečuje na svoji poti življenja. Likovno ustvarjanje je njen način izražanja. Z njim izrazi vse tisto, kar njeno negibno telo ne more. Danica je likovna umetnica, ki svoje čudovite umetnine ustvarja z usti.

 

Dragica se nesreče ne spominja, pravi: »Vem toliko, kot so mi povedali drugi. Z možem sva se peljala po nakupih, ko je nenadoma v nas zapeljal tovornjak in nas stisnil ob zid v ovinku. Voznik je zaspal in izgubil oblast nad vozilom. Mož je bil na mestu mrtev, mene je pa vrglo iz avtomobila na pokrov, kjer sem nezavestna obležala. Bila sem klinično mrtva. Kot so mi kasneje povedali, je ravno takrat za nami pripeljal konvoj Unproforja z zdravstvenim osebjem in zdravili, ki so bila namenjena v Bosno. Prav oni so mi nudili takojšnjo zdravstveno oskrbo, kar je verjetno pripomoglo, da sem sploh preživela. Imela sem srečo v nesreči. Kasneje so me prepeljali najprej v bolnišnico v Postojno, nato pa v Univerzitetni klinični center, kjer so me operirali. Imam težko poškodbo hrbtenice, prizadet imam center za motoriko, nimam občutka za temperaturne razlike, vendar se telo vseeno odzove – čutim bolečine, če so prevelika temperaturna nihanja, če je preveč mraz ali pretoplo kolabiram.

V bolnišnici sem bila en mesec v komi. Ko sem se zavedla in zbudila, sem najprej vprašala, kako je z možem. Prikrivali so mi resnico zaradi mojega zdravstvenega stanja, ki je bilo zelo resno. Bila sem dobesedno na ločnici med tu in tam in občutila sem, kako tanka je v resnici prelomnica med biti in ne biti. Ko se je kasneje stanje nekoliko izboljšalo, so mi povedali, da sem izgubila moža. Sledil je ponoven šok. Že v tako slabem stanju, ko nisem uspela dojeti niti svoje usode in nesreče, je bilo spoznanje ob izgubi moža nedoumljiva resnica. Zaradi šoka sem ponovno padla v komo. Pretresi, ki so se dogajali, so bili hudi. Ko se zbudiš v bolnišnici, z zavedanjem, da si v sekundi postal invalid, da boš vedno prikovan na invalidski voziček in odvisen od pomoči drugih, se ti sesuje svet. Življenje se obrne na glavo. Znašla sem se na dnu in nisem vedela, kako na novo začeti življenje, odvisna od tuje pomoči, ki je nisem bila vajena. Poleg tega sem se borila z občutki krivde, zakaj sem jaz preživela, zakaj ni več moža, bila sem jezna, počutila sem se kot nebogljen otrok. Spoznanje, da ne bo nikoli več tako, kot je bilo, je bilo kruto. Borila sem se sama s sabo, z življenjem. Večkrat je prišlo do tega, da sem ob vseh naporih in nemoči pomislila na najhujše. Prej običajno družinsko življenje z možem in otrokoma, služba – vse to je postalo nedosegljivo. Naenkrat nisem bila več tista, ki bi bila v pomoč ostalim. Otroka sta bila majhna, hči je imela 6 let, sin pa 10 mesecev. Razumljivo, da sta bila tudi onadva v šoku. Hčerka, ki je starejša, je bila kljub hudemu dogodku vesela, da ima vsaj mamo.

 

Kje ste našli moč, voljo, kaj vam je pomagalo, da ste se uspešno borili s tako hudimi posledicami?

Gotovo sta mi največ pomenila moja dva otroka. Sin Marko je danes uspešen srednješolec, hči Petra pa obiskuje 3. letnik medicinske fakultete. Dajala sta mi smisel, da sem kljub vsemu trpljenju in bolečinam vztrajala. Veliko oporo sem dobila pri starših. Po nesreči sem se preselila nazaj v rojstno vas, preurediti smo morali hišo, da se lahko samostojno gibam z invalidskim vozičkom. Nekaj let po nesreči je bilo zagotovo najbolj hudo. Takrat so mi dosti pomagali kolegi iz društva paraplegikov. Spodbujali so me, me vabili na druženja, me razumeli, delili svoje dragocene izkušnje, ki so mi veliko pomenile. Kljub vsemu te vedno najbolj razume človek, ki ima podobne težave. Ve, kaj pomeni, ko ne moreš prijeti svinčnika v roke, pobrati čopiča, ki pade na tla ali se prosto gibati po mestu, ki ni prilagojeno invalidom. Ve, kaj doživljaš, kakšne bolečine prestajaš in se poleg tega še spopadaš z vprašanji o smislu življenja in trpljenja. Z njihovo pomočjo sem preživela najtežje obdobje svojega življenja. Po končani rehabilitaciji sem se vključila v Zvezo paraplegikov Slovenije, v okviru katerega deluje tudi Društvo paraplegikov Istre in Krasa in katerega članica sem in prav tako pomaga svojim članom po najboljših močeh na mnogih področjih. Med njimi so ljudje, ki me že vsa leta bodrijo, podpirajo, za kar sem jim resnično hvaležna.

 

V društvu ste srečali tudi likovne umetnike, ki so vas začeli spodbujati pri likovnem ustvarjanju?

V obdobju, ko moja dinamična narava in nepokretno telo nista našla skupnega jezika, je bilo hudo, saj nisem znala izraziti svoje življenjske energije, nisem vedela, kaj bi lahko počela ob omejitvah, ki mi jih je postavilo lastno telo. Takrat me je Benjamin povabil, da se jim pridružim v likovni sekciji. Potrebovala sem določen čas, da sem vabilo lahko sprejela, da sem se spet zmogla vključit v družbo. Zdaj se v tej skupini počutim kot del družine. Naša srečanja so balzam za mojo dušo. Pod vodstvom mentorjev Jožeta Potokarja in Rassa Causeviga sem se podala na likovno ustvarjanje, ki je prilagojeno mojim omejitvam. Ker ne morem uporabljati rok, sem začela slikati z usti. Po nekaj poskusih sem počasi odkrivala novo veselje ob uspehih, ki sem ji dosegla. Seveda so bili sprva to majhni koraki. Naučiti sem se morala, kako držati čopič, kako mešati barve, … stvari, ki se drugim zdijo samoumevne, preproste, so meni povzročale velike težave. Treba je bilo zbrati veliko energije in volje, ampak sem vztrajala. Majhni uspehi so me spodbudili in opogumili. Vključila sem se v Likovno sekcijo pri Zvezi paraplegikov Slovenije. Ob pomoči mentorjev sem napredovala in leta 2006 imela svojo prvo samostojno razstavo. Istega leta sem postala tudi štipendistka Mednarodnega združenja slikarjev, ki ustvarjajo z usti ali nogami. V okviru tega društva dobivam štipendijo, katere namen je izboljšati svoj talent in doseči večjo stopnjo neodvisnosti. Izdelujemo tudi čestitke, voščilnice, … Z njihovo prodajo si zagotovimo finančno pomoč za bolj kakovostno ustvarjanje in samostojno preživljanje. Družabna srečanja, likovne delavnice, razstave so tisti dogodki, ki me polnijo z življenjsko močjo in bogatijo duha. Zaradi njih sem danes človek, ki je poln veselja in izzivov, ki jih življenje postavlja predme.

 

Kaj najraje rišete, kakšno tehniko uporabljate?

Največ uporabljam tehniko olje na platnu. Pritegne me motivi iz narave. Ilirskobistriška pokrajina je slikovita in pestra, na robu Krasa, kjer lahko poslušam tišino narave, doživim  globino tekočih voda, ostanke kraških vedut, … Pritegnilo me je Cerkniško jezero s svojo mirnostjo stoječe vode. Moj motiv so pogosto drevesa, ki so zame simbol življenja, ali sveže nabrano cvetje z vrta, jesensko sijoče rumene sončnice, … Včasih naslikam tihožitje, cvetlični motivi me osrečujejo, vidim lepote v majhnih stvareh, naučila sem se gledati drugače na življenje. Večinoma prevladujejo motivi iz narave. Ko se odločim za motiv, ga najprej fotografiram in potem naslikam. Pomembno je, da je svetloba vedno enaka, zato najlažje slikam motiv, ki je fotografiran. Težko rišem v naravi zaradi temperaturnih razlik, pa tudi osvetljenost predmetov se spreminja, kar je moteče pri ustvarjanju. Občasno ustvarim tudi risbo ali grafiko.

 

Ste se z risanjem ukvarjali že pred nesrečo?

Pred nesrečo me risanje ni nikoli posebej privlačilo, po nesreči pa sem odkrila svoje skrite zaklade, nove izrazne oblike. Začela sem drugače gledati na svet, se bolj posvetila sebi, svojim občutkom, postala sem bolj dojemljiva za lastna čustva, nekako sem se skozi vse te hude boje in krize, ki sem jih doživljala, spoznavala … Čustven svet, ki ga živim v svoji notranjosti, sem začela izražati s sliko. Naj bo to mirna temnosiva voda, ko zaznavam bolj slabo razpoloženje, ali pisane cvetlice, ko sem srečna in jih opazujem na travniku. Osrečujejo me, globlje občutim stvari in jih poskušam na svoj način prikazati. To me sprošča, osrečuje, daje smisel. Omogoča mi izražanje, ki ga drugače skozi telo na morem izvesti.

 

Dragica, ste nedvomno pogumna oseba, ki vas je življenje kruto preizkušalo, pa ste vendarle skoraj na robu obupa uspeli osmisliti svojo življenjsko pot in jo mojstriti na svoj način. Mogoče za konec kakšna misel za vse tiste, ki obupujejo v podobnih situacijah?

Čeprav mi je življenje dosti vzelo, vzelo tisto, kar sem imela najrajši – moža in lastno zdravje –, mi je po drugi strani tudi veliko dalo. Človek mora le odpreti oči in uspeti, videti vse drobne stvari, ki osrečujejo, lepote narave, ki nas obdajajo, živopisane travnike poleti, skozi katere pihlja rahel veter, … se ustaviti in začutiti pozitivno stran življenja. Našla sem drugačen smisel in na življenje gledam drugače, ostajam pogumno optimistična. Vsem želim,  da bi zmogli dovolj moči in da bi šli pogumno naprej skozi hude boje. Oziranje nazaj in samopomilovanje so dejanja brez uspeha. Vem, da so težki padci in hudi boji, vendar ko jih premagaš, si močnejši za nove spopade, bolj pogumen in samozavesten. Vsakdo skriva v sebi neprecenljive, morda še neodkrite zaklade. Vredno se je potruditi, jih odkriti in z njimi osmisliti in obogatiti lastno življenjsko pot. Vsak človek po svoje piše svojo zgodbo in vsak je na svoj način junak lastnega življenja.

 

 

Februar, 2010

Ne spreglejte

Revmatoidni artritis je kronična vnetna avtoimunska bolezen, ki prizadene predvsem sklepe, lahko pa tudi še druge organe. Kaže se z
Preberi več
Luskavica ali psoriaza je kronično imunsko pogojena vnetna bolezen, ki je obenem tudi najpogostejša kožna bolezen, pojavi se pri 2
Preberi več
depresija in neenakost
Na konferenci ob svetovnem dnevu duševnega zdravja v oktobru je Nacionalno združenje za kakovost življenja Ozara Slovenija ob strokovni podpori
Preberi več
kolateralni rak
Rak debelega črevesa in danke ali kolorektalni rak (rektum – danka, kolon – črevo) je eden najpogostejših rakov, posebno pri
Preberi več
Pandemija covida-19 se je v septembru prevesila že v t. i. četrti val in po nekoliko bolj brezskrbnem poletju so ponovno
Preberi več
ceresit vlaga
Zlasti v hladnejših mesecih običajno zračimo premalo. Dejavnosti, ki proizvajajo paro (kuhanje, prhanje, likanje) raven vlage v vašem domu še
Preberi več
Pri nas letno odkrijejo približno 1400 novih primerov raka dojk. Delež primarno razsejanega raka je od 6 do 8 % in
Preberi več
korona testiranje prebolevnost
Smernice in navodila, kako ravnati glede covida-19, se spreminjajo iz tedna v teden. To je dobrodošlo, saj je covid-19 bolezen,
Preberi več