Dvajseto stoletje je pomenilo velik razmah v zdravljenju, tudi v sklopu Ortopedske klinike v Ljubljani. Že leta 1977 sta se dva izmed ljubljanskih zdravnikov udeležila izpopolnjevanja v Londonu in po koncu napredno idejo o artroskopskem zdravljenju okvar kolenskega sklepa prinesla s seboj v Slovenijo. Sicer pa sami začetki artroskopije segajo v čas po prvi svetovni vojni, ko so leta 1920 izvedli prvo artroskopijo kolena na svetu. Kljub temu so se zaradi zahtevnosti številne metode razvile šele v zadnjih letih, ko je artroskopija postala vedno pogostejša praksa tudi v operacijskih sobah in s tem nadomestila klasične kirurške metode, čeprav širši publiki pojem vse do danes ostaja še dokaj neznan.
Potrebnih je le nekaj malih rezov
Artroskopija sodi med endoskopske metode iz veje ortopedije in se uporablja za zdravljenje različnih poškodb ter degenerativnih obolenj sklepov, ki nastanejo kot posledica različnih nepravilnosti znotraj samega sklepa pa tudi na zunanjosti. Artroskopijo se pogosto uporablja tudi v športni travmatologiji, najpogostejši sta artroskopska kolenska in ramenska operacija. Prav prva se je v vseh teh letih tudi najbolj razvila, zaradi česar se najpogosteje uporablja tudi v operacijskih sobah. Poseg strokovnjaki opravijo pod splošno ali spinalno anestezijo.
Brez odpiranja sklepov je mogoče očistiti poškodovani hrustanec ali vnovič pritrditi njegov odlomljeni del. Poškodovani del meniskusa lahko odstranijo ali prišijejo in ga na ta način ohranijo, obenem pa tudi samo funkcijo kolena.
Pri operaciji kolena sta potrebna le dva ali trije majhni kožni rezi, zato jo uvrščamo med maloinvazivne postopke. Nato strokovnjak s pomočjo video sistemov opazuje notranjost sklepa in uvaja kirurške inštrumente, medtem ko mu kamera prenaša povečano sliko iz notranjosti sklepa na zaslon. S tem kirurgu omogoča podroben vpogled v vse anatomske strukture v notranjosti in neposredno ob sklepu. Na ta način uspešno zdravijo poškodbe meniskusov, rešujejo problem sprednjega in zadnjega ligamenta kolena …
Manjše tveganje za okužbe
Okrevanje bolnika je običajno dokaj krajše od tistega po klasični operaciji kolena. Razvijanje metod se je pričelo s kolenom, ki je največji, in nadaljevalo z ramo, ki je najbolj gibljiv in z vseh strani razmeroma lahko dostopen sklep. Zdravljenje nestabilnosti ramena se je zaradi visoke stopnje tehnične zahtevnosti posegov bolje uveljavilo šele v zadnjem desetletju.
Artroskopski posegi v ramenu so bili sprva osredotočeni predvsem na diagnostične postopke ter preprostejše posege, z razvojem ter z izpopolnitvijo inštrumentov in tehnične opreme pa so se pojavile tudi možnosti izvedbe kompleksnejših posegov v ramenu. Velika prednost artroskopskih posegov na ramenu je ohranitev deltoidne mišice, glavne mišice, ki prekriva celotno površino ramenskega sklepa in zagotavlja glavno silo pri gibu odročitve roke. Artroskopski operativni posegi na ramenu imajo tudi bistveno manjše tveganje za pooperativne povrhnje in globoke okužbe sklepa, manjše je tveganje za pojav prekomerne krvavitve ter tudi poškodb živcev, ki potekajo v bližini ramenskega sklepa.
Izboljšanje kakovosti življenja
Artroskopija komolca, ki se je širše uveljavila šele v zadnjih letih, je zaradi bližine številnih živcev in žil tehnično razmeroma zelo zahteven poseg, vendar pa kljub temu varen, saj ima v primerjavi s klasičnim kirurškim posegom številne prednosti. Najpogosteje jo strokovnjaki uporabljajo v primeru zdravljenja teniškega komolca, pri poškodbah hrustančnih površin ali ob zgodnjih degenerativnih spremembah v tem delu telesa. V zadnjih letih je močno napredovala tudi artroskopija kolčnega sklepa.
Slednji je zaradi napačne anatomije na ponvici ali vratu stegnenice lahko podvržen nastanku raznih raztrganin, utesnitvenih sindromov in drugih težav, ki ovirajo gibanje in povzročajo bolečino. Posege tako strokovnjaki opravijo na mehkih sklepnih ali obsklepnih strukturah in na kosteh. S tem želijo upočasniti obrabo sklepa, do katere bi prišlo v primeru nepravočasnega zdravljenja in izboljšati kakovost življenja bolnika.
Prav zato operaciji sledi pasivno razgibavanje na izokinetični aparaturi ter izvedbo vaj pod budnim očesom fizioterapevtov. Poleg prej naštetih sklepov se artroskopija uporablja še na številnih drugih, med drugim tudi na gležnju, palcu in zapestnih sklepih. Lahko bi rekli, da praktično na katerem koli sklepu.
Bistveni so dolgoročni rezultati
»Artroskopija kolka je novost v zadnjih nekaj letih na tem področju in se je do zdaj že dobro usidrala tudi v operacijskih sobah. Razvoj ni zastal tudi na področju kolena. V zadnjih letih namreč skušamo ohraniti meniskus s šivanjem, saj so ga pred nekaj desetletji del pogosteje odstranili.
Artroskopsko obravnavamo okvare kosti in hrustanca v sklepih, saj to vezivo odstranimo ter napravimo mikrofrakturacijo spodaj ležeče kosti kolena, da omogočimo razraščanje novega hrustanca. Pred kratkim so strokovnjaki poimenovali tudi nov ligament, ki je izjemno izpostavljen in ga zato pogosto obravnavamo ob poškodbi križnih vezi,« nam je novosti na področju zdravljenja naštel Gregor Kavčič, dr. med., spec. ortoped.
Vse od začetkov v prvi polovici 20. stoletja je napredovala tudi tehnika artroskopije, kamere so tako postale manjše, ločljivost pa večja. Pojavile so se tudi kamere z globinsko in 3D-sliko. Vsi ti dosežki seveda pripomorejo tudi k večji utečenosti operacij, vendar pa ne omogočajo hitrejšega okrevanja, temveč boljše dolgoročne rezultate. »Javnost rada govori o hitrem okrevanju, mi ortopedi pa včasih rajši stopimo korak nazaj. Ne zanima nas samo kratkoročno okrevanje, temveč izboljšanje stanja na dolgi rok. Pri šivanju meniskusa je sicer okrevanje daljše kot pa pri odstranjevanju, saj traja kar šest tednov, vendar pa je rezultat čez desetletje precej boljši,« pojasni sogovornik. Seveda pa se iz leta v leto spreminjajo tudi smernice, ki se prilagajajo najnovejšim izsledkom in dosežkom.
Poleg artroskopije poznamo tudi tendoskopijo. Gre za postopek, v katerem s kamero preiščejo kitno ovojnico, predvsem na področju gležnja. Te so v zadnjih letih novost na slovenskem področju.
Artroskopija označuje tehnično zahtevnejše posege, ki zahtevajo visoko stopnjo izurjenosti operaterja in posebno tehnološko opremljenost. Kot sama diagnostična metoda zato artroskopija ni primerna, saj gre vendarle za invaziven kirurški poseg, ki se opravlja pod vplivom anestezije. Prav zato so možni tudi številni zapleti, ki so vezani na anestetike, lahko pa privede celo do okužb. V primeru kakršnih koli težav po operaciji naj se bolnik zato obrne na svojega zdravnika, ki ga bo po potrebi napotil k ortopedu.
