Sodobni čas je prinesel manj spontanega gibanja. Veliko ljudi se sploh ne giblje, zato postajajo vse bolj »trdi«, bolijo jih hrbtenica, noge, roke … Njihova gibljivost je vse slabša in slabša. Kakšna je najhujša stopnja te tegobe, smo med drugim povprašali Valerijo Pretnar Ramovš, viš. fiziot.
Avtorica: Katja Štucin
Kaj se dogaja s telesom, če se človek ne giba?
Človeško telo je ustvarjeno za gibanje. Mišice, ki delujejo pod kontrolo človekove volje, potrebujejo nenehne izzive, da lahko ohranjajo svoje »poslanstvo«. Omejevanje gibanja pripelje do slabše mišične moči, mišičnih skrajšav in posledično do omejenega giba.
Nam konec koncev res lahko otrdijo mišice, če jih ne krepimo dovolj?
Slabšo gibljivost mišic oziroma nezmožnost opraviti želeni gib opisujemo na različne načine, ki so odraz našega počutja – zategnjenost, tudi otrdelost.
Nekateri preprosto ne uporabljajo dejavno rok in nog, kajne?
Različna stanja, celo nekateri poklici, vodijo telo v nedejavnost, ki počasi postaja oblika standardnega obnašanja posameznika.
Kakšna je najhujša stopnja težav v primeru negibanja, ko je gibljivost posameznika že zelo šibka?
Ljudje imamo že v svojih genih različne zapise, ki pogojujejo sposobnost gibljivosti posameznih sklepov. Je pa dejstvo, da nas tudi dobra genetska zasnova ne more rešiti pred tem, da svoje telo zanemarimo. Sodobna družba je splet ekstremov, ki zelo malokrat najdejo sobivanje v človekovem telesu. Osem- in večurno ponavljanje enoličnih gibov, delo z računalnikom, ki zahteva popolno koncentracijo nad dogajanjem na zaslonu, prisilna drža rok brez možnosti naslona … Vse to so odlična okolja za nastanek težav. Mišice vratu in vse oblikovalke ramenskega sklepa, zgornje hrbtne in prsne mišice sčasoma izgubljajo svojo prožnost in dobimo občutek zategnjenosti, ki se ji lahko pridruži tudi bolečina. Nihče ne želi v območje bolečine, zato se začnemo umikati položajem, ki jo povzročajo. To pomeni, da vedno bolj drsimo v cono ugodja in se običajno z velikim zamikom zavemo, da naši gibi postajajo omejeni v obsegu in v moči. To pomeni, da se glava pomakne pred navidezno navpično os, ramena se pomaknejo naprej, lopatici obtičita nekje sredi poti, rotacija glave levo in desno ter njen stranski naklon pa postane zgolj spomin. Dobra novica ob opisanem stanju je ta, da je zategnjenost mišic večinoma rešljiva zadeva. Seveda je treba vedeti, kaj nam ponuja anamneza. Če v zgodovini stanja nastopa bolezen ali če so se sčasoma pojavile že prevelike spremembe na hrbtenici, je treba postaviti realne cilje, primerne opisanim spremembam in posledicam. Bolečina je lahko alarm, da je treba nekaj storiti v nasprotni smeri, ne zgolj poiskati udobja v zmanjšanem obsegu giba.
V kakšnih primerih pride do tega, da ne moremo obrniti glave?
Razlogi so lahko različni, in sicer od posledic prepiha, padca, udarca do povsem banalnih, ki so odraz zanemarjene gibljivosti. Večinoma poznamo občutek, ko se nekje med ušesom in ramo pojavi mišična ovira – v pogovornem jeziku je pogost izraz »vozlič«. Ker mišica ne dovoljuje več polnega giba in razvije bolečino kot opozorilo, se izognemo izvedbi giba v boleče območje. Brez pravilnega ukrepanja (raztezanje, masaža, gretje …) postajamo vedno bolj omejeni v gibanju, česar se v zgodnejših fazah morda sploh ne zavedamo. Odsotnost enega od gibov kompenziramo s prilagajanjem telesa na zatečeno stanje. Če ne moremo obrniti glave, obrnemo celo telo! Seveda se da funkcionirati tudi na ta način, ampak z določenimi omejitvami. Predstavljajte si, kako varen bi bil v tem primeru prehod čez cesto. Namesto da bi si možnost prostega prehoda ogledali z zasukom glave, moramo premakniti celo telo in pri tem porabimo mnogo časa – morda toliko, da z nasprotne strani že pride novo vozilo.
Posledično se torej obračamo s celim telesom in ga s tem še bolj obremenjujemo. Kako pa lahko ugotovimo, da naše gibanje glave ni več optimalno?
Bralci bodo morda ob prej omenjeni navedbi celo menili, da je opis možnosti pretiran. Svetujem, da vsak zase izvede test rotacije na način, da se postavi pred ogledalo, brada naj bo v odnosu s prsnico pod pravim kotom, ramena spuščena, lopatici pomaknjeni proti hrbtenici – izvedemo gib glave levo in desno. Pri tem ugotavljamo, ali nas kje zateguje, morda zaboli, oziroma ali je naš gib brez bolečin in nam zagotavlja optimalno orientacijo v prostoru.
Kakšna rehabilitacija je potrebna v zgoraj omenjenih primerih?
Težavo je zelo dobro odpraviti čim prej, ko jo zaznamo. Pri začetnih zategovanjih bo verjetno dovolj že blaga masaža in gretje prizadetega predela. Ko nastopi bolečina, ki velikokrat seva v glavo, v roko ali v področje lopatice, pa je najbolje obiskati strokovnjaka. Fizioterapevt bo opravil ustrezne teste, na podlagi katerih bo našel vzrok za vaše težave. S pomočjo aparatur, predvsem pa s široko paleto ročnih tehnik bo znotraj optimalnih možnosti vašo težavo tudi odpravil.
Koliko gibanja potrebuje tak človek? Kakšna so priporočila?
Pomoč fizioterapevta ni in ne sme biti omejena zgolj na delo terapevta. Pridobljeno dobro stanje je treba vzdrževati in hkrati preprečevati, da bi prišlo do poslabšanja. V ta namen imamo fizioterapevti bogat izbor kinezioterapije. Kinezioterapija je nespecifična oblika zdravljenja, ki uporablja gib oziroma gibanje kot osnovno sredstvo v prizadevanju za izboljšanje porušenega zdravja. V rehabilitacijo je treba vnesti prave vaje oziroma pravilne vzorce gibanja. Nekritično izvajanje vaj ali napačna izvedba lahko pripelje do poslabšanja stanja. Vadba mora biti prilagojena posamezniku, splošnega pravila glede količine gibanja pa ni.
Kot sva že omenili, veliko časa preživimo v službi, tako da ga manj ostane za gibanje. Se pa tudi na delovnih mestih razmere izboljšujejo in je nekaj poudarkov marsikje namenjenih tudi vmesnim prekinitvam dela in razgibavanju, kajne?
Točno tako. Posebna pozornost je v zadnjem času namenjena zdravju na delovnem mestu in zelo me veseli, da je usmerjena predvsem v gibanje. Statični poklici namreč zahtevajo vmesne prekinitve – zgolj nekaj pravih vaj lahko vpliva ne samo na gibljivost, ampak tudi na boljšo koncentracijo in splošno počutje.
V vseh ozirih govorimo o zmernosti, je lahko tudi gibanja preveč?
Tako kot se lahko gibljemo premalo, pa svarimo pred pretiravanjem. Želja po dokazovanju sebi in drugim velikokrat vodi v poškodbe in posledično slabšanje splošnega zdravstvenega stanja. Svetujemo zmerno in kontinuirano vadbo. Odlična oblika gibanja je hoja, ki jo lahko prilagajamo času, razpoloženju, vremenu in terenu. Hodimo tako hitro, da se rahlo oznojimo in da smo ob tem še sposobni verbalno komunicirati. Poleg hoje svetujemo obisk katere od vodenih oblik vadbe. Možnosti je zares veliko, zato si lahko vsakdo najde nekaj zase. Vadbo izbiramo po svojem interesu, rečeno drugače, vadba nam mora biti všeč. Nikoli ne delamo nekaj, česar ne maramo. Če vsi okoli nas tečejo, ni nujno, da moramo teči tudi mi.
