Golšavost

Golšavost je bila še pred stoletjem na naših tleh precej pogosta bolezen, sploh je bila pojavnost golšavosti pogostejša v predelih, ki so bolj oddaljeni od morja – na primeru Slovenije na Štajerskem in Koroškem –, saj je prehrana v tistih časih predstavljala pomemben vir joda. Pomanjkljiv vnos joda je botroval tudi v motnji rasti in razvoja pri otrocih, kar je imelo dolgoročne posledice na delovno sposobnost in kognitivni razvoj širše skupnosti.

Z obveznim jodiranjem soli po letu 1953 se je njena pojavnost bistveno zmanjšala. Z namenom, da bi incidenco še okrnili, smo v Sloveniji po letu 1999 vsebnost joda v soli še povišali, s čimer je število bolnikov še bolj upadlo. In čeprav danes delež populacije z golšavostjo v Sloveniji ni točno določen, glede na splošno pojavnost v državah z zadostno preskrbljenostjo z jodom znaša približno 10 %.

Kaj je golšavost?

Golša je pojem, s katerim označujemo povečano ščitnico. Slednja je tik pod adamovim jabolkom in po obliki spominja na metulja. Njena naloga je izločanje ščitničnih hormonov, ki pomagajo pri uravnavanju metabolizma v telesu. Običajno ščitnice ne vidimo in ne tipamo, medtem ko v primeru otekanja vratu zaznamo tvorbo.

Golšo prepoznamo kot oteklino v sprednjem delu vratu, ki je lahko bolj ali manj izrazita. Ščitnica je lahko le nekoliko večja od običajne, njen obseg pa se lahko poveča tudi bistveno bolj – za dve debelini vratu. Če gre za enakomerno povečavo (v tem primeru je povečana celotna žleza), govorimo o difuzni golši, če pa je povečan le njen del v obliki vozličev, t. i. nodusov, pa o nodozni golši. Pri ljudeh z genskim nagnjenjem se golša največkrat pojavi v obdobjih večjih hormonskih sprememb, torej v puberteti ali med nosečnostjo.

Zakaj nastane golša?

Najpogostejši vzrok za njeno pojavnost je pomanjkanje joda v hrani, zaradi česar ščitnica ni zmožna proizvesti zadostne količine hormonov, kar vodi v njeno povečanje. Golša lahko nastane tudi kot posledica nekaterih ščitničnih bolezni, kot so gravesova bolezen (avtoimuna bolezen, ki povzroči povečanje ščitnice), hašimotov ali poporodni tiroiditis … Tudi kot posledica benignega ali malignega tumorja ščitnice ali uživanja nekaterih zdravil, katerih stranski učinek je povečanje ščitnice. Pri ljudeh z genetskim nagnjenjem, navkljub golši, ščitnica deluje normalno, v primeru bolezenskih znakov, ki vodijo v povečanje ščitnice, pa oteklino na vratu spremljajo tudi drugi simptomi nepravilnega delovanja ščitnice.

Pomanjkanje joda kot glavni vzrok golše v preteklosti

Svojčas je bila golšavost bistveno pogostejša kot dandanes, razloge za to pa gre v veliki meri pripisati pomanjkanju joda. Vnos le tega mora biti namreč optimalen za dobro delovanje ščitnice, po priporočilih Svetovne zdravstvene organizacije (WHO) pa je priporočen dnevni vnos za odrasle pribl. 150 mikrogramov dnevno (250 mikrogramov pri nosečnicah in doječih materah). Otroci med 9. in 13. letom starosti naj bi dnevno zaužili pribl. 120 mikrogramov joda, otroci do 8. leta starosti pa 90 mikrogramov dnevno (dodajanju soli se v prvem letu po otrokovem rojstvu izogibajmo).

Pomanjkljiv vnos joda spodbudi proizvodnjo snovi v ščitnici, ki stimulirajo njeno rast in vodijo v nastanek golše, na dolgi rok pa se lahko zmanjša tudi tvorba ščitničnih hormonov, kar vpliva tudi na vrsto drugih procesov v telesu. »Po povečanju jodiranja kuhinjske soli leta 1999 iz 10 na 25 mg kalijevega jodida na 1 kg soli se je pomembno zmanjšala incidenca – pojavnost t. i. endemske, difuzne golšavosti: leta 1999 je ta znašala 35 primerov na 100.000 prebivalcev; leta 2009 pa samo 5,6 primera na 100.000 prebivalcev. Tako dosežen pomemben upad golšavosti v prvem desetletju po povečanju jodiranja se je v kasnejših letih ohranil na podobni incidenci. Pojavnost oziroma delež populacije z golšavostjo za Slovenijo ni točno določen, v področjih z zadostno preskrbljenostjo z jodom, kamor naša država zdaj spada, je ocenjena na 10 %,« pojasni Rajko Svilar, dr. med., spec. interne medicine, iz Endokrinološke ambulante Splošne bolnišnice dr. Franca Derganca Nova Gorica.

Dandanes je, sploh v Sloveniji in drugih državah zahodnega sveta, preskrba z jodom ustrezna, zato ni potrebe po prehranskih dodatkih z vsebnostjo joda itd.

Sodobni dejavniki tveganja za povečanje ščitnice

Kot omenjeno, mora biti vnos joda optimalen, tako ne prenizek kot tudi ne pretiran, saj lahko slednji vodi v pojav in poslabšanje nekaterih ščitničnih bolezni, opozori sogovornik.

»Če golšavost opredelimo na splošno kot povečanje ščitnice, se ta v zadnjih desetletjih pojavlja na račun drugih bolezni te žleze: avtoimunskih obolenj, poporodnega tiroiditisa, benignih ali malignih tumorjev, avtonomnega tkiva. Te bolezni po povečanem jodiranju niso v porastu, razen ene izmed oblik avtoimunskega obolenja, hashimotovega tiroiditisa, katerega pojavnost je narasla po povečanem jodiranju,« pojasni Svilar in navede še nekaj drugih dejavnikov za povečanje ščitnice: »Fiziološko je ščitnica lahko povečana med nosečnostjo, med drugimi vzroki povečanja pa so lahko nekatera zdravila (litij, amiodaron), kajenje (tiocianati iz tobaka), določene vrste zelenjave lahko zmanjšajo resorpcijo joda iz prebavil (soja, zelje, brstični ohrovt …). Z uživanjem vsaj 6 g jodirane kuhinjske soli dnevno zadostimo potrebam po dnevnem vnosu joda, kar pa ne velja pri uporabi nejodirane soli in pri omejitvi soli v hrani, kar je potrebno pri nekaterih drugih obolenjih, npr. arterijski hipertenziji. Svetovna zdravstvena organizacija celo priporoča omejitev uživanja soli na največ 5 g dnevno, kar bo v prihodnosti morda terjalo dodatno pozornost glede intenzitete jodiranja soli.«

Pri tem velja opozoriti tudi na prisotnosti vrst soli, ki joda ne vsebujejo, npr. himalajska ali morska sol brez dodatkov. Redna uporaba nejodirane soli lahko dolgoročno vodi v nezadosten vnos joda, tudi ob sicer uravnoteženi prehrani.

Diagnostika in sodobni pristopi k zdravljenju golše

Golša kot taka sicer ne povzroča večjih nevšečnosti, z izjemo estetskih, saj, če ne gre za bolezenske vzroke, njeno delovanje, navkljub oteklini, ni moteno. Če gre za veliko golšo, lahko ta povzroči tudi občutek tiščanja v vratu, medtem ko je občutek prisoten tudi od njenega položaja – če pritiska na sapnik ali požiralnik, lahko otežuje dihanje in požiranje hrane, v primeru, da pritiska na povratni živec, tudi hripavost. Če golša oslabi tudi izločanje tiroksina, lahko posameznik to občuti z utrujenostjo, prebavnimi težavami, spremembo glasu, tudi s porastom telesne teže in znaki depresije. V nasprotnem primeru pa ob pospešenem izločanju tiroksina pride do nepojasnjene izgube telesne teže, večjega teka, driske itd.

Kako zelo izrazita bo ščitnica, je v veliki meri odvisno tudi od oblike vratu – če je vrat dolg in suh, bomo lahko opazili že ščitnico v njeni normalni velikosti, medtem ko bo v primeru krajšega vratu, kjer ščitnica leži bolj pod površino, tudi njen povečani obseg slabo viden našim očem.

Vsaka oteklina na vratu pa še ni znak za povečano ščitnico. »V diagnostiki ščitničnih obolenj je po kliničnem pregledu in laboratorijskih določitvah še vedno zlati standard ultrazvočna preiskava, ki nam omogoča tudi tankoigelno biopsijo sprememb. Kombiniramo jo pogosto s scintigrafijo, nuklearno-medicinsko preiskavo, ki prikaže funkcionalno aktivnost ščitničnega tkiva. Pri velikih golšah, ki segajo za prsnico in ultrazvočno niso dostopne, je potrebna CT ali magnetnoresonančna opredelitev golše, včasih rentgen sapnika za oceno morebitne zožitve, pojasni Rajko Svilar in poudari, da je zdravljenje odvisno predvsem od osnovne bolezni, ki je povzročila povečanje ščitnice: »Kadar gre za difuzno golšo – povečanje žleze, ki ne povzroča težav ali kadar gre za citološko benigne vozliče brez motenj v delovanju, je potrebno samo spremljanje. Kadar se pojavijo težave, predvsem zaradi pritiska na okolne strukture in hiperfunkcija ali kadar se pojavijo znaki malignosti, se odločimo za operativno odstranitev žleze, delno ali popolno. Pri starejših in pri bolnikih s povečanim tveganjem za operacijo se včasih odločimo za zdravljenje golše z radioaktivnim jodom, ki lahko doseže zmanjšanje velikosti ščitnice za polovico.« V tem primeru bolnik popije kapsulo, ki vsebuje reaktivni jod, ta pa se nato vgradi v tkivo ščitnice in ga uniči.

V zadnjih letih se za zdravljenje benignih ščitničnih gomoljev tudi v Sloveniji postopno uveljavljajo minimalno invazivne ablativne tehnike – laserska, radiofrekvenčna ali mikrovalovna ablacija. Pri teh metodah se, podobno kot pri punkciji ščitnice, pod ultrazvočno kontrolo v spremembo zapelje sonda, ki s svojim delovanjem doseže zmanjšanje velikosti ali delovanja nodusov. Zapleti pri zdravljenju golše so redki, zdravljenje pa v večjem deležu uspešno.

Golša prizadene večji delež žensk kot moških. Ker pa je sprememba na vratu močno izrazita, lahko vpliva tudi na samopodobo posameznika in njegovo duševno zdravje ter družbeno življenje. Prav zato je bistvenega pomena pravočasno prepoznavanje bolezni, sploh zato, ker lahko bolezen v začetnih fazah dolgo poteka brez izrazitejših simptomov.

ABC

A Najpogostejši vzrok za golšavost je pomanjkanje joda v hrani.

B Po obveznem jodiranju soli leta 1953 se je pojavnost golše močno zmanjšala.

C Pomanjkanje joda je v preteklosti vplivalo tudi na rast in kognitivni razvoj otrok.