Polinevropatije najpogosteje nastanejo v povezavi s sladkorno boleznijo in kroničnim alkoholizmom. Vendar so vzroki različni, med njimi so tudi številne dedne polinevropatije. Eden od možnih vzrokov so tudi okužbe (borelioza, davica, lepra). Znane so tudi polinevropatije ob rakavih boleznih in pa ob sistemskih vezivnotkivnih boleznih, zaradi pomanjkanja vitaminov skupine B, toksične polinevropatije zaradi zastrupitve s svincem, z arzenom, pa tudi zaradi toksičnih učinkov nekaterih zdravil, npr. citostatikov.
Vsekakor je sladkorna bolezen najpogostejši vzrok polinevropatij v našem okolju. Nekateri podatki govorijo, da za njo zboli kar polovica bolnikov, ki ima bolezen več kot 25 let. Vendar se ob odkritju sladkorne bolezni nevropatijo ugotovi pri manj kot 10 % bolnikov. Tovrstna nevropatija je pogost vzrok invalidnosti. Osebe imajo bolečine in kožne razjede na stopalih, ki lahko vodijo celo do amputacij. Razširjeno prepričanje, da polinevropatija prizadene le bolnike s slabo nadzorovano boleznijo, ne drži povsem, saj imajo težave lahko tudi bolniki z dobrim nadzorom krvnega sladkorja ali pa se bolezen pojavi celo že pred odkritjem sladkorne bolezni.
Pogosto imajo bolniki z nevropatijo še druge zaplete sladkorne bolezni, npr. bolezen ledvic ali očesne mrežnice. Tveganje za polinevropatijo, poleg trajanja in slabe urejenosti bolezni, povečajo še starost, telesna teža, zvečan arterijski krvni tlak, kajenje, pitje alkohola, zvečana serumska koncentracija holesterola in trigliceridov ter verjetno genetski vplivi. Ženske in moški so enako pogosto izpostavljeni bolezni.
O bolezni smo se pogovarjali z doc. dr. Zoranom Rodijem, dr. med., z Inštituta za klinično nevrofiziologijo v UKC Ljubljana, ki nam je razjasnil nekatere vidike bolezni.
Kaj je diabetična polinevropatija?
Polinevropatija je načeloma bolezen več (poli)perifernih živcev na nogah in rokah. O diabetični polinevropatiji govorimo, kadar se pojavi ob sladkorni bolezni. Običajno je kronična in najprej in najbolj prizadene dolge živce, predvsem na stopalih. Dolge zato, ker potekajo vse od hrbtenice do stopal in so zaradi svoje dolžine presnovno bolj občutljivi.
Dr. Rodi pove, da so ocene o pogostnosti bolezni pri sladkornih bolnikih zelo različne, v grobem navaja težave približno četrtina bolnikov s sladkorno boleznijo. S pregledom pa lahko najdemo znake za polinevropatijo celo pri polovici pregledanih pacientov.
Kako odkrijemo bolezen?
»Bolnik nam opiše simptome bolezni v pogovoru. Telesni pregled nam omogoči, da najdemo znake, značilne za diabetično nevropatijo. Pogovor in telesni (klinični) pregled sta glavna v diagnostiki. V manjši meri si lahko pomagamo z različnimi preiskavami, predvsem s kliničnimi nevrofiziološkimi. To so meritve prevajanja v perifernih živcih in elektromiografija (EMG),« pravi dr. Rodi in dodaja, da se diabetična polinevropatija kaže s t.i. pozitivnimi in negativnimi simptomi: »To ne pomeni, da so eni dobri in drugi slabi, ampak da gre pri prvih za presežek občutkov, pri drugih pa za primanjkljaj.
Pozitivni simptomi so mravljinčenje, elektriziranje, bolečine – predvsem v stopalih, podplatih, prstih nog, golenih. Ti simptomi so značilno izrazitejši v mirovanju, ublaži pa jih gibanje, npr. hoja. Negativni simptomi so omrtvičenost, neobčutljivost, oslabelost. Ti simptomi so manj očitni in se jih bolnik pogosto sploh ne zaveda. Rezultat tega so lahko nezavedne poškodbe, opekline, infekcije. To je eden od pomembnih dejavnikov pri nastanku diabetičnega stopala.«
Zdravljenje
»Zdravljenje diabetične nevropatije poteka multidisciplinarno. Za začetek bolniku pojasnimo, za kaj gre. To je zelo pomembno iz dveh razlogov: s tem zmanjšamo strahove in napačna razmišljanja in že na začetku poudarimo pomen vzdrževanja čim bolj normalnega krvnega sladkorja za zmanjševanje tveganja za nastanek diabetičnega stopala in drugih z nevropatijo povezanih zapletov.
Za kaj torej gre? Diabetične nevropatije ne zdravimo same po sebi, ampak preko zdravljenja sladkorne bolezni. Raziskave kažejo dva pomembna dejavnika pri nastanku diabetične nevropatije: dolgotrajna hiperglikemija in velika nihanja vrednosti krvnega sladkorja oz. drugače povedano – stabilnost kontrole krvnega sladkorja je ravno tako pomembna kot sama kontrola nivoja krvnega sladkorja,« doda dr. Rodi.
Ni zdravila, ki bi popravilo funkcijo okvarjenih ali propadlih živcev. Zato nam tudi pri diabetični nevropatiji poleg čim boljše metabolne kontrole preostane zdravljenje z zdravili, s katerimi le lajšamo simptome, predvsem bolečino. To so zdravila, ki jih sicer uporabljamo za zdravljenje depresije, epilepsije in pa lokalni anestetiki in opioidi. Med antidepresivi največ uporabljamo triciklične antidepresive (npr. amitriptilin) in inhibitorje privzema serotonina in
noradrenalina (npr. duloksetin). Med antiepileptiki uporabljamo predvsem pregabalin in gabapentin. Lokalne anestetike uporabljamo predvsem v obližih (npr. lidokainski obliž). Med opioidi uporabljamo predvsem tramadol in oksikodon. Ta zdravila včasih uporabljamo samostojno, včasih pa v kombinaciji. Nefarmakološki načini zdravljenja, recimo akupunktura in elektroterapija, čeprav obetavni načini, pa se v kontroliranih raziskavah do sedaj niso izkazali kot učinkoviti.
Dr. Rodi meni, da je ocenjevanje uspešnosti zdravljenja zelo pomembno, čeprav je tudi težavno. V raziskavah to uspešnost opišejo s kratico NNT, kar pomeni v angl. number needed to treat. Gre za število bolnikov, ki jih moramo zdraviti, da pri enem dosežemo zmanjšanje bolečine za 50 %. Za večino zgoraj naštetih zdravil je ta vrednost med 2 in 5. Torej gledano praktično, imamo pri danem bolniku 20- do 50-odstotno verjetnost, da mu bomo zmanjšali bolečino za polovico in to je največ, kar si lahko obetamo. Izkustveno gledano je pri posameznem bolniku uspeh, če mu zmanjšamo bolečino za 30 %.
Kako poteka življenje bolnika z diabetično nevropatijo?
Življenje bolnika z diabetično nevropatijo je bistveno slabše kot pa brez nje. Zakaj? Zaradi nevropatije ima mravljince in bolečine v nogah in to ravno v obdobjih, ko počiva, takrat je hujše. Zaradi slabše občutljivosti nog je tveganje za poškodbe večje, prav tako za opekline, vreznine in tudi za infekcije. Zaradi slabšega občutka za položaj sklepov, nateg mišic in za dotik, je koordinacija gibov slabša, ravnotežje slabše, hoja manj zanesljiva. Zaradi prizadetosti avtonomnega živčevja se poslabša tudi prebava, erekcija in ejakulacija sta moteni. Motnje spolnih funkcij so prisotne tudi pri ženskah. Oslabljeno je delovanje sečnega mehurja. Pri kardiovaskularni avtonomni nevropatiji bolniku srce prehitro bije, pojavi se ortostatska hipotenzija, večja je življenska ogroženost zaradi »tihih srčnih infarktov« in nenadne (srčne) smrti.
