Brskajte po prispevkih

Generic selectors
Exact matches only
Search in title
Search in content
Search in posts
Search in pages

Brskajte po prispevkih

Generic selectors
Exact matches only
Search in title
Search in content
Search in posts
Search in pages

izpostavljamo težavo povečanih ščitnic oz. pojavljanje golše kot posledice pomanjkanja joda. Gre za bolezensko stanje, ki je dokaj pogosto tudi pri nas, vendar je zdravljenje dokaj uspešno. O vzrokih, posledicah in zdravljenju smo se pogovarjali z doc. dr. Katjo Zaletel, dr. med., s Klinike za nuklearno medicino Univerzitetnega kliničnega centra Ljubljana.

 

Avtorica: Katja Štucin

 

Kaj je golša in kakšni so njeni simptomi?

O golši govorimo, kadar je ščitnica povečana. Povečana je lahko enakomerno, v tem primeru gre za difuzno golšo, če pa vsebuje enega ali več vozličkov ali nodusov, govorimo o nodozni golši. Najpogosteje jo zaznamo kot oteklino spredaj spodaj na vratu, ki jo lahko opazi bolnik sam ali njegov zdravnik, včasih pa tudi sorodniki ali znanci. Golša lahko povzroča tiščanje, občutek tujka v vratu ali težje požiranje. Redko, kadar se zelo poveča, lahko nastopijo težave pri dihanju, kašelj ali hripavost.

Pri bolnikih z golšo je delovanje ščitnice pogosto normalno. Včasih pa se golša pojavi tudi v sklopu nekaterih drugih ščitničnih bolezni, kot so na primer hashimotov tiroiditis, poporodni tiroiditis, bazedovka ali avtonomno tkivo v ščitnici. V tem primeru ima lahko bolnik poleg otekline na vratu tudi simptome in znake zmanjšanega ali zvečanega delovanja ščitnice.

Kaj mora narediti posameznik, ki opazi oteklino na vratu?

Vsako oteklino na vratu je treba opredeliti, čeprav vsaka oteklina ne pomeni povečane ščitnice. Kadar je vrat dolg in suh, včasih ščitnico vidimo, čeprav je povsem normalna. In obratno, če je vrat kratek in leži žleza globje pod površino, je ne bomo nujno opazili, čeprav je povečana.

Če izbrani zdravnik glede na lego in lastnosti otekline na vratu oceni, da bi lahko šlo za povečano ščitnico, potrebuje bolnik pregled pri specialistu za bolezni ščitnice ali tirologu. Ta natančneje opredeli ščitnično bolezen s pomočjo različnih preiskovalnih metod, ki vključujejo pregled ščitnice, različne laboratorijske določitve, ultrazvok ščitnice, včasih pa tudi slikanje ali scintigrafijo ščitnice in ultrazvočno vodeno punkcijo ščitnice. Potrebna je torej kombinacija preiskav, da prepoznamo ščitnično bolezen in predlagamo najustreznejši način zdravljenja.

Tirologi ste torej tisti, ki se ukvarjate z omenjenimi težavami. Kako poteka zdravljenje golše? Lahko govorimo o uspešnosti le-tega?

Zdravljenje je lahko zelo različno. Kadar golša ne povzroča lokalnih težav v vratu in so spremembe nesumljive, se največkrat odločimo le za opazovanje. V primeru, da golša raste, povzroča težave v vratu ali celo zožitev sapnika, priporočamo operacijo ščitnice. Operacija je potrebna tudi, če s punkcijo nodusa ugotovimo, da so spremembe sumljive za raka ščitnice. Redka zapleta operacije sta okvara živca, ki oživčuje glasilke, ali okvara obščitničnih žlez. Po operaciji je običajno potrebno hormonsko nadomestno zdravljenje. Redkeje, predvsem pri starejših, golšo zdravimo z radioaktivnim jodom, kjer se po zdravljenju golša včasih zmanjša celo za polovico. Na splošno lahko rečemo, da je zdravljenje golše uspešno, če le ne pride do zapletov, ki so na srečo redki.

Jod vpliva na velikost in delovanje ščitnice. Koliko joda dnevno potrebuje otrok in koliko odrasel človek?

Vnos joda mora biti v optimalnem območju, ki je precej ozko. Pri odraslem je po priporočilih Svetovne zdravstvene organizacije okrog 150 mikrogramov dnevno, pri nosečnicah in doječih materah pa do 250 mikrogramov dnevno. Pri otrocih, ki so stari med 9 in 13 let, je okrog 120 mikrogramov dnevno, pri otrocih, ki so stari med 1 do 8 let, pa znaša okrog 90 mikrogramov dnevno. Kadar je vnos joda manjši od priporočenega, v ščitnici nastajajo snovi, ki stimulirajo rast ščitnice in nastanek golše. Če je vnos joda zelo majhen ali ga praktično ni, kar se lahko zgodi ob dolgotrajnem uživanju neslane presne vegetarijanske prehrane, pa se zmanjša tvorba ščitničnih hormonov.

Večina držav po svetu, tudi Slovenija, že nekaj let dodaja jod kuhinjski soli. Ali dobimo z normalno slano hrano dovolj joda ali so potrebni še kakšni dodatki?

V Sloveniji je na srečo jodna preskrba ustrezna, kar pomeni, da jodirana sol zdravim ščitnicam zagotavlja normalno delovanje in velikost. Za ščitnico torej storimo največ, če uporabljamo jodirano sol. Prehranskih dodatkov z jodom ne potrebujemo, saj večji vnos joda od priporočenega lahko izzove ali poslabša nekatere ščitnične bolezni. Dodatek joda je potreben v izjemnih primerih, na primer pri ščitnično zdravih nosečnicah z omejitvijo uživanja soli.

V Sloveniji je bilo narejenih nekaj epidemioloških raziskav o tej problematiki. Kakšno je trenutno stanje, ali se pojavnost golšavosti znižuje ali povečuje?

Pred skoraj 100 leti je bila golšavost v Sloveniji pogosta, zlasti na Koroškem in Štajerskem. Golšo je imela več kot polovica otrok. Jugoslavija je zato leta 1953 uvedla obvezno jodiranje soli z 10 miligramov kalijevega jodida na kilogram soli in nekaj desetletij kasneje je imelo golšo le še 11 odstotkov otrok. Kljub znatnemu izboljšanju stanja je bila golšavost še vedno prepogosta, zato smo v Sloveniji leta 1999 povečali jodiranje soli za 2,5-krat, kar je pomenilo 25 miligramov kalijevega jodida na kilogram soli. Danes lahko rečemo, da je preskrba z jodom pri prebivalcih Slovenije takšna, kot jo priporoča Svetovna zdravstvena organizacija, optimalen vnos joda pa zagotavlja vnos šestih gramov ustrezno jodirane soli dnevno. Nekaj let po zvečanju jodne preskrbe je imelo golšo manj kot 1 odstotek otrok, incidenca difuzne golše pa je bila nekajkrat nižja. Incidenca nodozne golše se je nekoliko povečala, kar pripisujemo predvsem večjemu številu opravljenih ultrazvokov vratu in drugih preiskav, kjer nodus v ščitnici odkrijejo naključno.

Februar 2015