Brskajte po prispevkih

Generic selectors
Exact matches only
Search in title
Search in content

Brskajte po prispevkih

Generic selectors
Exact matches only
Search in title
Search in content

September. Mesec, ko se za mnoge življenje vrača v ustaljene tirnice. Za nami so prijetni počitniški dnevi, v katerih smo sebi in svojim bližnjim lahko posvetili več časa, ko smo si čas lahko organizirali po notranjem ritmu, ko so ure in dnevi prinesli več umirjene sprostitve in več priložnosti, da si »napolnimo baterije«. Tudi če smo na začetku počitnic še premlevali stres z delovnega mesta, smo postopno pozabili na službo, sodelavce in negodovanje nadrejenih.

 

Vendar je vsega enkrat konec in kar prehitro se je približal čas, ko se je spet treba spraviti v običajni vsakdanji delovni ritem. Če gre verjeti statistiki, je september eden najbolj depresivnih mesecev v letu. Dnevi postajajo krajši, sončnih žarkov, ki so nas poleti razvajali, je vse manj, pred nami pa naenkrat kup obveznosti in izčrpavajoč tempo, ki mu bomo morali slediti vse leto. Seveda se marsikdo počuti nemočnega že ob sami misli, da se je treba vrniti v napeto kolesje vsakdanjika. O tem, kako naj se pripravimo, da bo prehod v delovno rutino čim manj stresen, nam je svetoval mag. Miran Možina, psihiater in psihoterapevt.

 

Veliko ljudi se po dopustu spopada s težavami ob povratku na delo. Pravimo, da se nas loteva podopustniški stres. Kako si lahko to razložimo?

Vsak prehod iz nekega ritma, v katerega smo vpeti daljši čas in se nanj navadimo, v drug ritem za telo predstavlja stres. Stres je namreč povezan s spremembami – večje kot so, večja je možnost, da bomo to doživeli kot negativni stres. Med dopustom smo upočasnili tempo svojega vsakdana in si lahko čas razporedili bolj v skladu s svojim ritmom. Morda smo se tudi posvetili tistim dejavnostim, ki nas veselijo in za katere si med letom nismo mogli vzeti dovolj časa. Dober dopust tudi pomeni, da smo se bolj uglasili s seboj, s partnerjem, partnerko, z bližnjimi, otroki. Privoščili smo si lahko več brezdelja, pasivnosti. Ko se vrnemo v službo, se soočimo z bolj ali manj zahtevno menjavo ritma. Običajno nam naenkrat narekujejo ritem drugi, spet smo bolj odvisni od številnih zunanjih dejavnikov, ki niso pod našim nadzorom. Na organizacijo in na delovni ritem pogosto nimamo velikega vpliva. Tak premik delovnega ritma je lahko šok za celo telo in dušo. Običajno potrebujemo nekaj dni, da se na ta stres prilagodimo. Kako se bomo spopadli s težavami ob prihodu v službo, je odvisno tudi od okoliščin, v katerih jo opravljamo. Če nam je npr. delo všeč, če se dobro razumemo s sodelavci, če imamo dovolj dela, da nas ne skrbi, ali bomo službo obdržali, če je plača dovolj velika za naše potrebe, se bomo lažje in hitreje ujeli v delovnem ritmu. Če nam že samo delo pomeni breme, če se ne počutimo dobro med sodelavci itn., bo vrnitev za nas še toliko hujša. Po daljši odsotnosti se tako lahko le še bolj pokaže, v kakšen stres nas spravlja služba. V tem primeru bi morali razmisliti o  njeni menjavi, če je mogoča.

 

Stiskanje v prsih, nespečnost zaradi zaskrbljenosti in slaba volja se nas pogosto lotijo v dneh ob koncu dopusta. Kako jih premagati?

Trije znaki, ki ste jih opisali, so povezani s tesnobo. Za razliko od strahu, ki je odziv na trenutno grožnjo, je tesnoba povezana s predstavo o ogrožajoči prihodnosti. Ob koncu dopusta ne moremo več odrivati skorajšnjega povratka v službo. Vse manj lahko odrivamo take misli. In če se pojavljajo ti znaki tesnobe, pomeni, da pripisujemo službi oz. da doživljamo v zvezi z njo nekaj, kar nas ogroža. Vse bolj se zavedamo, da je brezskrbnih dni konec. To je realnost, kateri ne moremo ubežati in tudi ni dobro, da bi ji poskušali. Raje sprejmimo to, da se naše počitnice počasi končujejo in da je normalno, da nas lahko vse bolj preplavljajo skrbi glede povratka v službo.

Tistim, za katere je povratek v službo težak, svetujem, da si mogoče pri sodelavcih prej priskrbijo informacije o nalogah, ki jih čakajo po vrnitvi. Stres se običajno zmanjša, če lahko predvidevamo stresne dogodke in se nanje pripravimo. Morda lahko tudi takoj po povratku uvedemo spremembo, ki bo zmanjšala stres. Npr. spomnim se svojega pacienta, očeta treh otrok, ki ni končal srednje šole in je bil zaposlen kot skladiščnik. Glede na svojo razgledanost in sposobnosti je izstopal od svojih sodelavcev in se mu ni bilo lahko prilagoditi njihovim vrednotam in načinu komunikacije. Najtežja je bila zanj prva ura službe zgodaj zjutraj, potem se je nekako »ogrel« in ostale ure do konca službe so mu hitreje minile. Navadil se je potegniti s spancem zjutraj čim dlje, tako da je običajno odhitel od doma z zamudo in že prišel v službo pod stresom naglice. Ugotovila sva, da se na ta način izogiba neprijetnim občutkom, da mora hoditi v službo, ki mu ne odgovarja. Ker ni imel možnosti za menjavo službe, sem mu pomagal, da je v času dopusta začel vstajati bolj zgodaj in tako je po povratku v službo imel zjutraj eno uro mirnega časa zase. Sam je namreč med dopustom začel vstajati še bolj pozno in bi bila sprememba ritma zanj brez moje spodbude k bolj zgodnjemu vstajanju še bolj stresna. Tako pa je začel prihajati v službo bolj miren in ugotovil je, da je tudi prva ura postala bolj prijetna. Izboljšali so se tudi njegovi odnosi s sodelavci, lažje se je prilagodil njihovemu načinu komuniciranja.

Množici obveznosti, ki nas čakajo, se ne predajmo že na začetku, ne zdrsnimo v vlogo žrtve, ne obupajmo, če nam kakšne naloge ne uspe takoj opraviti, če smo takoj po povratku manj učinkoviti kot običajno. Vzemimo si čas za prilagoditev in obremenitve postopno zvišujmo. Dajmo si čas, vsaj nekaj dni, da se postopno vrnemo v polno delovno formo.

 

Zdi se, da daljše kot so počitnice, težje se vrnemo v službo. Če se dotaknemo še vprašanja glede dolžine dopusta. Nekateri izkoristijo vsega hkrati, drugi ga koristijo večkrat po nekaj dni. Kaj je optimalno, da si res odpočijemo?

Svetoval bi najmanj dva tedna neprekinjenega dopusta. To je minimum, ki ga človek potrebuje, da si obnovi moči. Še boljši je tritedenski oddih. Vemo, da nekateri, ki dlje časa delajo v zahtevnem delovnem okolju pod nenehnih pritiskom in so navajeni na neprestane aktivnosti, se bodo na začetku dopusta, ko se bodo ustavili, najprej počutili slabo. Lahko bodo celo telesno zboleli, zmanjšala se jim bo telesna odpornost, zaradi česar se lahko razbohoti kakšna virusna ali bakterijska okužba. Prve dni dopusta se bodo taki ljudje počutili še slabše kot tedaj, ko so bili vključeni v delovni ritem in potrebovali bodo nekaj dni za to, da izzveni huda utrujenost z raznimi psihosomatskimi težavami. Šele ko gredo skozi obdobje utrujenosti in padca odpornosti, se bodo lahko predali resnični sproščenosti in uživanju lepših in mirnejših dni. Takojšen preklop je težak, zato svetujem, da si vzamejo nekaj prvih dni čas za poudarjeno brezdelje in obnovo, ko se bosta telo in duša postopno sprostila in se navadila na novo situacijo. Tudi zato je dobro imeti skupaj tritedenski dopust, da imamo po zahtevnem začetku res dovolj časa, da užijemo odmik od delovnih obremenitev.

 

Kaj pa če si zaradi delovnih obveznosti ne moremo privoščiti daljšega oddiha? So dobrodošle tudi nekajdnevne krajše počitnice?

Seveda. Včasih si ljudje zaradi narave dela ne morejo vzeti daljšega dopusta. Preventivno svetujem, da si, če je le mogoče, utrgajo en prosti dan na teden. Da je npr. nedelja zares nedelovna, brez obveznosti in stresnih situacij. Npr. za zakonce ali za tiste, ki živijo v izvenzakonskih skupnostih, je priporočljivo, če en večer ali popoldan na teden preživijo skupaj, tako da prekinejo tok obveznosti. Potem lažje premagujejo skrbi, hkrati to dobro dene tudi vzdrževanju primerne ljubezenske klime v partnerskem odnosu. Par se namreč že prej veseli tega prostega večera ali popoldneva. Dober partnerski odnos je velika opora v stresnih situacijah. Če si ne moremo vzeti daljšega dopusta, so izredno pomembni krajši oddihi. Priporočljivo je imeti en cel vikend na mesec za počitek, na dva meseca pa vsaj teden dni dopusta. To pomembno pripomore k obnovi. Če si lahko organiziramo krajše oddihe, tudi ne čutimo tako hude nuje po daljšem dopustu. Odvisno je seveda od posameznika in njegovega delovnega ritma in okoliščin v službi, kako uspe organizirati svoj prosti čas. Vendar pa so občasni »odklopi« nujni, če si ne moremo privoščiti daljšega dopusta.

 

Pa znamo na dopustu uživati, se prepustiti počitniškemu toku, da nas ponese izven vsakdanje rutine? Vemo, da nekateri kar ne morejo izpustiti vajeti iz rok, hočejo še vedno imeti pod nadzorom zadeve, ki se v času njihove odsotnosti dogajajo v službi?

Res je, to je značilno za deloholike. Nekateri ljudje celo na dopustu težko odmislijo službo, neprestano morajo biti zaposleni, ves čas morajo biti v stiku s sodelavci, z dogajanjem v službi. Prebirajo e-sporočila, telefonarijo, … Vendar to ni pravi dopust, če so še na počitnicah storilnostno naravnani. Tak človek si niti ne da priložnosti, da bi si odpočil, si napolnil baterije. Neprestano mora biti s čim zaposlen. Vendar tako telo kot duša potrebujeta sprostitev in nazadnje tak življenjski slog pripelje v izgorelost. Takrat pa telo enostavno odpove in človeka prisili k počitku.

 

In ko se vrnemo v dnevno rutino, polni prijetnih spominov na prijetne počitniška pohajkovanja, kako si organizirati urnik, da bomo kos vsem obveznostim, ki nas čakajo ob vrnitvi v delovno okolje?

Ob prihodu v službo običajno pademo v hiter delovni ritem, čaka nas kup nalog, ki so se nabrale v času naše odsotnosti. Prisoten je tudi časovni pritisk, saj vsi pričakujejo, da bomo naloge čim hitreje opravili. Zato je pomembno, da si ob prihodu naredimo seznam aktivnosti, ki jih je treba opraviti in jih razvrstimo glede na pomembnost in nujnost. Nujno pogosto ni tako pomembno, kot se nam na prvi pogled zdi. Pomemben je tudi  urnik, da vemo, kdaj se lotiti kakšne naloge. Pri tem je pomembno, da se lotimo vedno najbolj pomembne naloge in jo končamo, preden se lotimo druge. Poskusimo oceniti čas, ki ga potrebujemo za ureditev zadeve. Ne preskakujmo iz ene naloge v druge in si vzemimo dovolj časa, da eno nalogo opravimo do konca. Med delovnikom si organizirajmo krajše nekajminutne odmore in si vzemimo čas tudi za kratek klepet s sodelavci in prijatelji. Zelo pomembno pa je, da se naučimo reči tudi NE vsem tistim opravilom, ki ne sodijo v naše delovno področje.

 

Nekaj konkretnih nasvetov za premagovanje napetosti, stresa?

Vsak mora prepoznati tiste situacije, ki ga spravljajo v stres. Šele nato se bomo lahko spoprijeli s strategijami za premagovanje stresa. Pomembno je, da smo realni glede svojih zmožnosti. Ne nalagajmo si prevelikih bremen, ker bomo hitro prišli do stresa in napetosti. Ko začutimo, da se nas loteva utrujenost, nemir, se poskušajmo sprostiti. Poiščimo si miren kotiček, kjer se miselno izklopimo. Izvajajmo dihalne tehnike za sproščanje. Ostanimo optimistično naravnani. Tudi če nam kakšna zadeva ne gre od rok, verjemimo, da rešitev vedno obstaja. Mogoče je samo ta trenutek ne vidimo. Ne obupajmo prehitro, naj bodo težave motivacija za nas, da smo jih sposobni rešiti, ne pa vir frustracije in nezadovoljstva. Naučimo se reševati konflikte z dogovarjanjem, namesto da si z napadi, nestrpnostjo in netolerantnostjo nakopljemo še več težav.

 

 

September, 2012

Ne spreglejte

Za svoje plovilo moramo poskrbeti že na začetku sezone. Začnite sezono brez skrbi s spomladanskim čiščenjem. V zaprtih prostorih lahko
Preberi več
Vas zanima edinstvena klimatska naprava na trgu, s katero boste varčno ogrevali in hladili prostore ter hkrati prečistili zrak v
Preberi več
Srčno popuščanje je bolezen, pri kateri srčna mišica zaradi oslabljenosti ne more dovolj učinkovito poganjati krvi po telesu. Avtorica: Maja
Preberi več
Spondiloartritisi so skupina kroničnih vnetnih revmatskih bolezni, ki si delijo podobno klinično sliko in prizadenejo predvsem hrbtenico in periferne sklepe.
Preberi več
Astma je kronično obolenje dihalnih poti, za katero je značilno astmatsko vnetje, ki je prisotno tako v velikih kot v
Preberi več
Kaj lahko storimo, da preprečimo aterosklerozo, da preprečimo aterosklerotično srčno-žilno bolezen, in kako lahko ukrepamo, da se tako huda dogodka,
Preberi več
Pri raku jajčnikov gre za skupino malignih tumorjev jajčnika, ki se sicer delijo na več tipov ter podtipov. Daleč najpogostejši
Preberi več
Srce je mišična črpalka, ki poganja kri po telesu – tako skozi pljuča, ko omogoča nasičenje krvi s kisikom, kot
Preberi več