Brskajte po prispevkih

Generic selectors
Exact matches only
Search in title
Search in content
Search in posts
Search in pages

Brskajte po prispevkih

Generic selectors
Exact matches only
Search in title
Search in content
Search in posts
Search in pages

Nacionalni inštitut za javno zdravje ocenjuje, da je v Sloveniji skupno okoli 900 oseb, ki imajo diagnozo HIV, nekaj jih je že umrlo, nekaj se jih je odselilo, nekaj tudi priselilo. Predvidevajo tudi, da je v Sloveniji v resnici vsaj še ena tretjina ali več oseb, ki živijo z virusom HIV, a niso prepoznani. Več kot 25 let pri nas obstaja tudi možnost brezplačnega in anonimnega testiranja. Testiranje poteka vsak ponedeljek na infekcijski kliniki v Ljubljani, med 12. in 14. uro. Več o okužbi in o tem, zakaj je zgodnje odkrivanje virusa tako zelo pomembno, nam je povedal Tomaž Vovko, dr. med., s Klinike za infekcijske bolezni in vročinska stanja v Ljubljani.

Kako se lahko okužimo z virusom HIV?

Humani virus imunske pomanjkljivosti (angl. HIV) se nahaja v telesnih tekočinah. V krvi, spermi, predsemenski tekočini, izločkih nožnice oz. materničnega vratu in v materinem mleku, z omenjenimi tekočinami se lahko okužimo preko stika s sluznico ali vnosom v telo (npr. vbod). Tako je okužba mogoča ne le pri vaginalnem in analnem spolnem odnosu, temveč tudi pri oralno-genitalnem odnosu. Okužbe so lahko povezane tudi s transfuzijo krvi, darovanjem organov in drugimi, z medicino povezanimi prenosi.

Kako pogosta je okužba z virusom HIV v Sloveniji v primerjavi z drugimi evropskimi in drugimi razvitimi državami?

Še vedno velja, da je okužba v Sloveniji v primerjavi z drugimi državami dokaj redka. To pomeni, da je pri nas približno polovico manj okuženih kot drugod, na leto se jih na novo okuži okoli 50. Okužita se dva na sto tisoč prebivalcev. Manjše število gre predvsem na račun tega, da imamo manj okuženih intravenskih uživalcev drog. Prevladujejo okužbe v skupini moških, ki imajo spolne odnose z moškimi (MSM), narašča pa število okuženih heteroseksualnih žensk in moških, ki imajo spolne odnose v državah, kjer je več okuženih z virusom HIV.

So to tiste najbolj rizične skupine?

Kot sem že omenil, je v Sloveniji največje tveganje za prenos okužbe v skupini moških, ki imajo spolne odnose z moškimi. V Ljubljani jih je okuženih okrog pet odstotkov. V tem primeru bi že lahko govorili o t. i. mikroepidemiji oziroma fokusirani epidemiji.

Kako se virus običajno prenese med lezbičnim oz. homoseksualnim spolnim odnosom? Kaj pa pri odnosu moškega in ženske?

Kadar pride do stika biološke tekočine (semenske, vaginalne, itd.), ki vsebuje virus, s sluznico, lahko pride do prenosa virusa. Manjše oziroma mikro poškodbe sluznice ali kože med samim odnosom povečajo možnosti za prenos okužbe. Analna sluznica danke je lahko pri odnosu večkrat poškodovana in ko pride semenska tekočina v stik s temi majhnimi poškodbami, se s tem povečajo možnosti za okužbo tudi od dva do štiri odstotke na posamezen spolni odnos. Pri spolno prenosljivih okužbah, ko so prisotne razjede na spolovilu, pa je možnost prenosa virusa še večja. Površina sluznice pri moških je manjša kot pri ženskah, zato se ocenjuje, da ima moški, ki ima spolne odnose z žensko, manj možnosti za okužbo, ker ima manj izpostavljene sluznice. Najnevarnejši so homoseksualni spolni odnosi, največja je nevarnost za pasivnega udeleženca (receptivni analni odnos). Pri heteroseksualnih spolnih odnosih se virus nekajkrat bolj učinkovito prenese z moškega na žensko kot obratno. Nepoškodovana koža ne predstavlja tveganja za prenos okužbe.

Nekatere raziskave so pokazale, da lahko obrezovanje moških zmanjša prenos virusa za več kot polovico. Zakaj?

Navedeno drži. Razlog je predvsem v tem, da je površine sluznice pri obrezanem moškem manj.

Kako prepoznamo, da smo okuženi?

Problem HIV-a je v tem, da okužena oseba pogosto ne ve, da je okužena. V treh do šestih tednih po okužbi se pojavi gripi podobna bolezen (brez kašljanja in smrkanja), ki se kaže z visoko telesno temperaturo, povečanimi bezgavkami, glavobolom, bolečinami v žrelu, lahko se pojavi izpuščaj, možna je tudi driska. Če obstaja sum na HIV, je v tem primeru najbolje čim prej opraviti testiranje. Nevarno je, če te prve znake spregledamo, saj bolezen kasneje nekaj časa poteka brez vidnih težav in je ne prepoznamo.

Kje in kako potekajo testiranja?

Testiranja potekajo po vsej Sloveniji, tudi družinski zdravnik lahko pacientu omogoči možnost brezplačnega testiranja. Na Infekcijski kliniki v Ljubljani poteka brezplačno in anonimno testiranje brez napotnice, vsak ponedeljek med 12.00 in 14.00, v ambulanti 4, v pritličju klinike. Na Zavodu za transfuzijo v Ljubljani poteka samoplačniško testiranje vsak delovni dan od 8.00 do 14.00. Možnost testiranja imajo tudi določene nevladne organizacije, kot je na primer Legebitra. Testiranje še posebno priporočamo moškim, ki so imeli ali imajo nezaščitene spolne odnose z moškimi, in tistim, ki imajo spolne odnose z moškimi v državah, kjer je tveganost za okužbo večja. Seveda pa je tudi odgovornost zdravnika, da ob opisanih znakih pomisli na možnost okužbe s HIV in pacientu predlaga testiranje.

Je res, da je zgodnejše odkritje okužbe povezano s pričakovano daljšo življenjsko dobo?

Drži. Kadar začnemo s terapijo okuženih dovolj zgodaj, se njihovo stanje precej hitro popravi. Večinoma so brez težav, njihova imunost pa se vrne na normalne vrednosti. Njihova pričakovana življenjska doba je običajna, normalna, seveda pa to ne pomeni, da živijo brez težav. Soočajo se z zdravstvenimi, socialnimi in duševnimi težavami, ki so povezane s to okužbo. Nekatere raziskave so celo pokazale, da okuženi (homoseksualni) moški z virusom HIV, ki so se začeli hitro zdraviti, živijo celo dlje od svojih zdravih vrstnikov.

Kakšni previdnostni ukrepi so potrebni, če imamo stik z osebo, ki ima virus HIV ali celo živimo s partnerjem, ki ima virus HIV?

Če oseba ve, da je okužena, je v Sloveniji v 95 odstotkih in več tudi na terapiji, s čimer v 95 odstotkih in več dosežemo, da virus ni zaznaven. Neka angleška raziskava je dokazala, da je za moškega, ki ima spolne odnose z moškimi, najvarneje imeti moškega, ki ima HIV in je terapiji. Ljudje, ki so na terapiji, so dejansko zelo neproblematični. Vse ostalo razen spolnih odnosov realno ne predstavlja tveganja za možnost prenosa okužbe. Če je okužen nekdo v družini ali delovnem okolju, druženje z njim ne predstavlja nobenega tveganja. Okuženi lahko delajo v zdravstvu, ob pogoju, da hodijo na redne terapije, kontrole in imajo nezaznaven virus, lahko so tudi kirurgi, ki izvajajo zahtevnejše operativne posege. Kadar imajo okužene osebe varne, zaščitene spolne odnose, prav tako ne more priti do prenosa virusa. Še več, če bi dali vse na terapijo, bi lahko popolnoma ustavili prenašanje virusa.

Ali sploh obstajajo popolnoma varni spolni odnosi? Ne nazadnje tudi kondomi niso 100-odstotna zaščita, kondom lahko tudi poči …

Po študijah, ki so bile delane v Afriki na heteroseksualnih parih, so svetovali uporabo kondoma in pri običajni uporabi ni prišlo do nobenega prenosa z okužene na zdravo osebo, pri tem, da je bil okuženi že šest mesecev uspešno na terapiji. V resnici so bili ti odnosi varni, kolikor je pač varen tudi kondom. Kondom, kot vemo, ni 100-odstotna zaščita, niti pred nosečnostjo niti pred spolnimi boleznimi. Govori se o 97-odstotni zaščiti, ko gre za preprečevanje z okužbo virusa HIV, pa je ta odstotek še nekoliko nižji. Terapija okuženega je veliko bolj učinkovita kot pa sam kondom. Glede na to je v resnici bistveno bolj »nevaren«  tisti, ki ima virus HIV, pa tega ne ve. Zato so izjemno pomembna testiranja in hitro odkrivanje okužbe.

Koliko letno stanejo v Sloveniji zdravila za okužene?

Natančno ne vem, približna ocena pa je 600 do 700 evrov na mesec oziroma okoli 10 tisoč evrov na osebo za zdravljenje in verjetno nekoliko manj za diagnostiko. Treba pa je poudariti, da ti bolniki hodijo v službo, so dejavni, niso na bolniškem dopustu in prispevajo družbi tudi finančno. Drugače je v primeru, ko se okužbi z virusom pridruži še kakšna druga bolezen, rak ali hude bakterijske glivične bolezni. V teh primerih je zdravljenje seveda veliko dražje in lahko stane več tisoč evrov dnevno.

Koliko traja oz. kaj je potrebno, da od okužbe z virusom HIV pride do razvoja aidsa?

Načeloma sama bolezen vodi v padec imunskega sistema, običajno se to zgodi v petih do sedmih letih po okužbi. Lahko se zgodi že v roku enega leta, lahko pa se 15 let nič ne zgodi. Nekoliko je to odvisno od genetike, pa tudi od drugih okužb.

Kako lahko pomagamo obolelemu, kakšno podporo potrebuje?

Vsak, ki se okuži, ima več težav. Kar se tiče medicinskih problemov, lahko zdravniki hitro pomagamo, kmalu pa se pojavijo tudi psihosocialni problemi, na primer izolacija. Okuženim bolnikom svetujemo, naj ne razglašajo javno svoje bolezni, saj se okuženi v družbi še vedno srečujejo s strahom, stigmo, celo izobčenjem. Kadar se tak človek razkrije prijatelju, gotovo potrebuje in pričakuje predvsem podporo in sprejemanje. Imamo tudi psihologe in psihiatre, ki pomagajo tem bolnikom, pomoč pa nudijo tudi nevladne organizacije. Vsi skupaj skušamo obolelemu predstaviti dejansko stanje, hkrati pa ga pripravimo tudi na potek bolezni, kolikor je to mogoče. Želim si, da bi v Sloveniji bolj razumeli in sprejemali te bolnike, na ta način bi posledično prišlo tudi do več razkritij.

 

Junij 2017

0 replies

Leave a Reply

Want to join the discussion?
Feel free to contribute!

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja