Po podatkih Nacionalnega inštituta za javno zdravje (NIJZ) je v letu 2019 za klopnim meningoencefalitisom zbolelo 62 oseb, od tega 26 žensk in 36 moških. V primerjavi z letom poprej, ko je bilo prijavljenih 126 primerov obolenj, se je obolevnost zmanjšala za polovico. Povprečje zadnjih desetih let pa je 170 obolelih na leto.
Avtorica: Maja Korošak
Klopni meningoencefalitis je vnetje možganov in možganskih ovojnic, ki ga povzroča virus in se prenaša z ugrizom okuženega klopa. Ogroža vse tiste, ki se v obdobju aktivnosti klopov zadržujejo v naravi, kjer se nahajajo okuženi klopi. Osrednja in vzhodna Evropa, Skandinavija in baltske države imajo več žarišč klopnega meningoencefalitisa, Slovenija pa spada med države z najvišjo obolevnostjo za to boleznijo. Obolevnost za klopnim meningitisom narašča v začetku aprila ter doseže vrh v poletnih mesecih. Takrat se največ zadržujemo v gozdovih, na travnikih, vrtovih in zato smo klopom tudi bolj izpostavljeni. Obolevanje je visoko še do konca oktobra.
Če pogledamo obolevanje po zdravstvenih regijah v letu 2019, je bila najbolj na udaru regija Ravne na Koroškem, kjer so zabeležili 8,5 primerov na 100 000 prebivalcev, sledi ji regija Kranj s 6,4 primeri na 100 000 prebivalcev. Le v novogoriški regiji ni bilo nobenega primera te bolezni.
Prvi simptomi klopnega meningitisa se pojavijo v sedmih do 14 dneh po okužbi. Bolezen se prične kot neznačilna vročinska bolezen, običajno traja dva do štiri dni. Znaki so mišične bolečine, utrujenost in glavobol. Temu sledi obdobje, kjer simptomov ni in traja do tri tedne. Drugo obdobje bolezni se izrazi s prizadetostjo osrednjega živčevja. Osnovni znaki te so visoka vročina s hudim glavobolom, slabostjo in bruhanjem, lahko se pojavita celo nezavest in smrt. Žal klopnega meningitisa ne moremo v vseh primerih preboleti, saj lahko pusti trajne posledice.
Kako »dobimo« klopa?
Človek dobi klopa, ko oplazi na primer grmovje ali visoko podrastje ali travo ob robu gozda in ga klop zazna s svojimi čutili. Ko pride klop na človeka, poišče primerno nežno mesto, kjer se na kožo pritrdi tako, da porine svoj »rilec« globoko v kožo. Vbod ne povzroči bolečine, saj ima klopova slina anestetičen učinek. Vbodi so zato pogosto neopaženi, predvsem pri otrocih. Če je klop okužen z virusom klopnega meningoencefalitisa, med sesanjem krvi na človeka lahko prenese povzročitelja bolezni. Po vbodu okuženega klopa ne pride vedno do okužbe gostitelja, lahko pa okužba poteka tudi brez bolezenskih znakov.
Ko se na našo kožo prisesa klop, okužen z meningoencefalitisom, je velika možnost, da bo virus prešel v naše telo. Žal ne pomaga, kot pri limski boreliozi, če klopa kmalu oziroma v 24 urah odstranimo – prenos virusa se lahko zgodi takoj. Zato se pred klopi ustrezno zaščitimo!
Zaščitimo se lahko tako, da preprečimo ugriz klopa. Ko se gibljemo po naravi, imejmo na sebi svetla oblačila, ki naj pokrivajo večji del telesa. Priporočljivo je, da uporabljamo repelente, ki klope odganjajo. Po prihodu domov se temeljito preglejmo, pozorni bodimo tudi na poraščene dele telesa, kožne gube, uhlje, pazduhe in dimlje. Oprhajmo se in umijmo glavo. Oblačila dobro skrtačimo, če so pralna, jih operemo. Kot že rečeno, pa s poznejšo odstranitvijo že prisesanega klopa okužbe z meningoencefalitisom ne moremo preprečiti.
Nevarnost okužbe z boleznimi, ki jih prenašajo klopi, traja včasih že od februarja pa vse do novembra. Pojavnost klopnega meningoencefalitisa in limske borelioze je v Sloveniji večja v toplejšem delu leta in doseže vrh v poletnih mesecih. Nekoč je veljalo, da se klopi nahajajo do nadmorske višine 600 metrov. Zaradi podnebnih sprememb pa zdaj klope lahko najdemo tudi v gorskem svetu!
Cepljenje proti klopnemu meningoencefalitisu
Dr. Petra Bogovič, dr. med., iz UKC Ljubljana poudarja, da je cepljenje daleč najučinkovitejši način preprečevanja KME. »Priporoča pa se vsem osebam od dopolnjenega prvega leta naprej, ki se gibljejo ali živijo v območju, kjer je KME endemičen (večji del Slovenije).« Glede varnosti in učinkovitosti cepiva je povedala, da je varno in učinkovito, saj da je zaščita po cepljenju vsaj 98-odstotna. »Neželeni učinki so redki in, kadar se pojavijo, večinoma blagi. Še največ jih je po prvem odmerku cepiva. Najpogosteje se pojavita lokalna bolečina in bolečnost na pritisk na mestu aplikacije cepiva, redkeje oteklina in rdečina. Kratkotrajna vročina se pri odraslih pojavi redko, nekoliko pogosteje pri majhnih otrocih. Nevrološki zapleti so izjemno redki.«
Najbolje, da se cepljenje s prvima dvema odmerkoma opravi v zimskih mesecih, lahko pa tudi kasneje. Če začnemo s cepljenjem kasneje, npr. v poletnih mesecih, je priporočljivo dobiti drugi odmerek cepiva že dva tedna po prvem, tako da je zaščitna raven protiteles čim prej dosežena.
Brezplačno cepljenje
Cepljenje proti klopnemu meningoencefalitisu je letos prvič uvrščeno v nacionalni program cepljenja. To pomeni, da bo cepljenje brezplačno za vse, ki bodo v program vključeni. To pa sta dve skupini prebivalcev: otroci, ki so v letu 2019 stari tri leta, in odrasli, ki so v tem letu stari 49 let. Po programu se bo cepljenje začelo v jesenskih mesecih.
Zakaj prav ti dve skupini in zakaj samo ti dve? Glede na podatke o obolevnosti in bremenu bolezni je bila podana strokovna odločitev, da se v program cepljenja vključi eno generacijo otrok in eno generacijo odraslih. Obolevnost za klopnim meningoencefalitisom je v Sloveniji namreč največja pri starostni skupini 55 do 64 let, zato je bilo cepljenje odraslih smiselno umestiti v eno od starostnih skupin pred tem (49 let stari odrasli). Čeprav je pri otrocih potek bolezni večinoma blažji, pa pri njih lahko nastopijo dolgotrajnejše posledice bolezni, zato je v program zajeta tudi ena generacija otrok (tri leta stari otroci). Starost treh let je bila izbrana zato, ker je pri tej starosti tudi sistematski pregled, na katerem se s cepljenjem lahko prične, in se na tem pregledu ne opravlja nobeno drugo cepljenje.
Z izvajanjem programa pri omenjenih dveh starostnih skupinah bosta v program cepljenja vsako leto vključeni novi generaciji odraslih, starih 49 let, in otrok, starih tri leta, s čimer bo postopoma dosežena čedalje večja precepljenost slovenskih prebivalcev.
Na ministrstvu za zdravje pričakujejo, da bo uvedba brezplačnega cepljenja povečala delež cepljenih, tudi tistih, ki v program ne bodo vključeni. Menijo namreč, da se bo ob večjem deležu cepljenih cena cepiva znižala.
Nižja cena naj bi prispevala k večji pripravljenosti ljudi za cepljenje.
Nacionalni inštitut za javno zdravje ocenjuje, da je pri nas le okoli 16 odstotkov prebivalcev cepljenih z najmanj enim odmerkom, redno pa se cepi okoli sedem odstotkov prebivalcev. Odmerek za odrasle stane okoli 35 evrov, za otroka pa 33 evrov. Priporočljive so tri doze cepiva v letu dni na začetku cepljenja, nato pa sledijo poživitveni odmerki na tri oziroma pet let. Cene se lahko med zdravstvenimi domovi tudi razlikujejo.
Cepljenje proti KME je sicer v Sloveniji od leta 1986 obvezno za osebe, ki so pri delu izpostavljene okužbi z virusom KME, zanje stroške krije delodajalec, od leta 1990 pa je obvezno tudi za dijake in študente, ki so okužbi izpostavljeni med šolanjem in pri praktičnem pouku.
Na NIJZ izpostavljajo avstrijski primer dobre prakse. Pri severnih sosedih je namreč povzročitelj bolezni podobno razširjen, vendar so v preteklosti z odmevno promocijo cepljenja zvišali delež cepljenih s šestih odstotkov v letu 1980 na več kot 80 odstotkov v zadnjih letih. Zaradi tega se je močno znižalo število obolelih.
Zdravljenje
Kako poteka zdravljenje klopnega meningoencefalitisa in kako učinkovito je? Dr. Petra Bogovič: »Zdravila, ki bi delovalo proti virusu KME, nimamo. Pri obravnavi bolnikov smo omejeni na simptomatsko ukrepanje, kar v večini primerov pomeni lajšanje simptomov z uporabo zdravil proti vročini, bolečinam in slabosti. Po potrebi bolnikom, ki so huje prizadeti, nadomeščamo tekočine in urejamo elektrolitsko ravnovesje. Nekateri bolniki s težjo obliko bolezni potrebujejo zdravila za zmanjševanje možganskega edema, redko so potrebna zdravila proti krčem.«
Zaradi nepredvidljivega poteka bolezni praviloma vse bolnike s KME sprejmejo v bolnišnico. »Iz bolnišnice jih odpustimo, ko akutni znaki bolezni minejo (ali se vsaj pomembno zmanjšajo), to je, ko nimajo več vročine, ne bruhajo in lahko uživajo tekočino in hrano, za lajšanje bolečin (največkrat je to glavobol) pa jim zadostujejo protibolečinska zdravila v tabletah,« razlaga dr. Bogovič in dodaja, da od 5 do 10 % bolnikov potrebuje podporno zdravljenje v enoti intenzivne terapije. »Glavna razloga za sprejem v enoto intenzivnega zdravljenja sta potreba po umetnem predihavanju zaradi odpovedi dihanja in potreba po nadzoru življenjskih funkcij pri bolnikih s hudo motnjo zavesti.«
Nekateri bolniki pa po zdravljenju še vedno občutijo posledice. »Pri bolnikih, pri katerih se pojavijo ohromitve, je pomembna zgodnja rehabilitacija s pomočjo ustrezne fizioterapije. Običajno se ta začne že v bolnišnici, po odpustu se nadaljuje v področnem zdravstvenem domu, pri huje prizadetih pa v ustrezni specializirani ustanovi (npr. URI Soča).«
Kako dolgo traja zdravljenje?
»Pri bolnikih z blago obliko bolezni je bolnišnično zdravljenje praviloma kratkotrajno, nasprotno pa so bolniki s hudo boleznijo v bolnišnici zdravljeni tudi mesec dni ali celo več.«
Kakšna je torej uspešnost zdravljenja? »V akutnem obdobju bolezni v Evropi umre slab odstotek obolelih, pri približno 5 % ostanejo trajne ohromitve različnih mišičnih skupin, tretjino bolnikov pa po preboleli bolezni pesti postencefalitisni sindrom. Kaže se z glavobolom, utrujenostjo, slabim počutjem, tresenjem, slabšim sluhom in motnjami ravnotežja, težavami z zbranostjo in motnjami razpoloženja. Težave lahko trajajo od več mesecev do več let ali celo doživljenjsko; včasih so blage, pogosto pa vplivajo tudi na kakovost življenja, ali pa je zaradi njih celo potrebna sprememba oziroma prilagoditev načina življenja,« je še povedala dr. P. Bogovič.
