Virusne bradavice so majhni nenevarni tumorji na koži ali sluznicah, ki nastanejo zaradi okužbe s papiloma virusi. Pri človeku bradavice na koži povzroča več kot dvesto danes znanih različnih podtipov humanega papiloma virusa (HPV). Virus pri večini okuženih ostane mirujoč in ne povzroči vidnih sprememb, pri manjšem delu okuženih pa se razvoj virusnih bradavic sproži po inkubacijski dobi nekaj tednov do več kot eno leto.
Petra Bauman v sodelovanju s prim. mag. Ano Benedičič, dr. med., spec. dermatovenerologije
Kako pride do okužbe s HPV
HPV je zelo stabilen virus in ostaja tudi v luskah odmrlih kožnih celic. Okužba se najpogosteje prenaša z dotikanjem bradavice in posredno preko okuženih površin (npr. v telovadnicah, bazenih) na druge lokacije pri istem bolniku in na druge osebe. Virus HPV se bo lažje ugnezdil, če je koža na površini poškodovana ali razmočena. Okuži se lahko kdor koli, čeprav so okužbe s HPV najpogostejše pri otrocih, najstnikih in mladih odraslih, pri odraslih pa so jim bolj podvrženi bolniki z oslabljenim imunskim odgovorom zaradi zdravil ali bolezni.
Večina okužb HPV poteka brez vidnih sprememb in je prehodnih, to pomeni, da v dobri polovici primerov virusne bradavice lahko minejo tudi spontano ali po samozdravljenju (o dostopnih možnostih je potreben posvet s farmacevtom v lekarni), včasih lahko šele po daljšem času (npr. v obdobju do dveh let). Seveda se v tem času lahko pojavijo zaradi prenosa okužbe nove lezije tudi na drugih mestih. Virus se množi v jedru celic osnovne plasti vrhnjice, se od tam sprošča in s preraščanjem plasti vrhnjice (ena vrhnjica preraste do površine, kjer se zdrava neopazno lušči v enem mesecu) potuje proti površini, kjer ob odmiranju in razpadanju kožnih celic postane izpostavljen v poroženeli masi.
Značilnosti okužb HPV
Nekateri podtipi virusa HPV povzročijo značilne oblike bradavic. Tako lahko na koži najdemo npr. na podplatih ali dlaneh posamične izbočene ali vdrte ter številne mozaične bradavice (HPV 1, 2, 4), na hrbtiščih dlani in obrazu ploščate bradavice (HPV 3 in 10), na spolovilih pa koničaste kondilome (HPV 6 in 11). Nekateri podtipi HPV imajo rakotvorne lastnosti – npr. visoko tvegana onkogena HPV podtipa 16 in 18 sta glavni razlog razvoja raka na materničnem vratu, pa tudi predrakavih stanj nižjih rodil pri ženski ter moškega spolovila in zadnjika pri obeh spolih.
Za preprečevanje okužb, ki povzročajo večino t. i. genito-analnih, tj. spolnih bradavic na zunanjih genitalijah in v okolici zadnjika, je že vrsto let na voljo štirivalentno cepivo, v zadnjih letih pa so na trgu tudi že 6- in 9-valentno cepivo, v katerih so štirim zgoraj navedenim podtipom dodani še drugi pogostejši kožni podtipi HPV (npr. HPV 31, 33, 45, 52, 58).
Kako spoznamo virusne bradavice
Diagnoza virusnih bradavic je v večini primerov na osnovi značilnega videza, le redko je potrebna biopsija za pregled pod mikroskopom. Glede na lokacijo so virusne bradavice zaradi okužbe HPV lahko različnega videza, npr.
– navadne ali vulgarne bradavice na rokah in drugih lokacijah, ki so pogosteje izpostavljene poškodbam. Iz drobnih prosojnih bunčic kožne barve v velikosti bucikine glavice po več tednih ali mesecih zrastejo v velike, dvignjene, pogosto temnejše izrastke s poroženelo in razbrazdano površino ter vidnimi črnimi pikami pigmenta v kapilarah.
– Podplatne ali plantarne bradavice so vdrte in močno poroženele, na otip trše lezije, ki se cvetačasto razraščajo, včasih pa se združuje več takih lezij v večjo mozaično bradavico.
– Genitalne bradavice ali koničasti kondilomi so značilni za vlažne regije spolovil, kjer zrastejo v mehke in ranljive vegetacije.
Kdaj in kako zdravimo virusne bradavice
Ana Benedičič pojasnjuje, da ena od strategij obravnave virusnih bradavic zaradi okužbe HPV priporoča zgolj opazovanje bradavic. Zdravniško zdravljenje se priporoča ob hitrem širjenju bradavic v bližnjo ali oddaljeno okolico in ob imunski oslabljenosti bolnika.
Nujno je potrebno v primeru genitalnih bradavic, ko ne vemo, ali gre za okužbo z rakotvornimi sevi, ter ko bradavice povzročajo bolečine ali pomembno ovirajo funkcijo dela telesa.
Odprava vidnih sprememb ne zagotavlja vedno tudi odstranitve HPV v koži
Navadne virusne bradavice so nenevarne kožne lezije, ki lahko izginejo brez zdravljenja, a se tudi po uspešni klinični odstranitvi zaradi vztrajanja virusa v na videz neprizadeti koži ali sluznici ali zaradi nove okužbe lahko spet pojavijo, zato naj bi bilo tudi zdravljenje nenevarno in s čim manj bolečin ter drugimi neželenimi učinki.
Kirurško izrezovanje se opušča
Izrezovanje bradavic je redko uspešno, saj je okužba običajno širša. Rast ponovne bradavice v področju brazgotine tudi lahko bolj boli kot prvotna bradavica. Pogosteje so zato v rabi različni lokalni postopki, s katerimi skuša zdravnik z vnetjem »zdramiti« imunski sistem.
Če nastane mehur, bo ločil kožno vrhnjico od usnjice ter tako »dvignil« bradavico z virusom na površino kože, da se izloči z izluščenim odmrlim tkivom. Med pogostejše lokalno destruktivne postopke, ki jih je mogoče tudi kombinirati, sodijo, npr.:
– elektrokirurški, radiofrekvenčni, laserski postopek ali poseg z ionsko plazmo ter na večjih površinah fotodinamična terapija;
– zamrzovanje s tekočim dušikom ali drugim močno ohlajenim plinom v razpršilu ali z nanosom z vatirano palčko v eni ali več ponovitvah;
– na spolnih bradavicah z vnetnim odzivom na imunomodulatorno zdravilo 5 % imikvimod v kremi;
– lokalno razžiranje s kantaridinom, klorocetno, salicilno kislino ter kombiniranimi pripravki s salicilno kislino.
Ko mehur poči
Ob tako hudem vnetju, kot je nastanek mehurja, je pričakovana bolečina in posledično lahko motena funkcija delov telesa, kjer zdravimo bradavice (npr. otežena hoja ali prijemalna funkcija posamičnih prstov), redkeje tudi nerazpoloženost oziroma slabo splošno počutje bolnika. Ob razvoju napetega in bolečega mehurja je mehur potrebno sterilno predreti.
Za večje rane je včasih nekaj dni potreben lokalni antibiotik in suho pokrivanje z gazo ali za zrak prepustnim obližem, le v primeru razširjenega vnetja z občutljivimi bezgavkami ter vročino izjemoma tudi antibiotik v tabletah. Na področju zdravljenja bradavic po umiritvi vnetja nastane mrtvica, oziroma suha obloga, ki jo je treba odstraniti pred ponovno izvedbo medicinskega postopka.
Pri zamrzovanju bradavic lahko nastane prehodna, redkeje tudi trajna izguba kožnega pigmenta, pri aparaturnih odstranitvah s segrevanjem lahko ostane brazgotina na mestu zdravljenja.
Uspešnost zdravljenja odvisna od kombiniranja in ponavljanja postopkov
Vse postopke zdravljenja virusnih bradavic je treba ponoviti večkrat in izvajati dovolj intenzivno v rednih nekajtedenskih presledkih. V vmesnem času bolnik lahko sam izvaja dopolnilni postopek zdravljenja, o katerem se dogovori z zdravnikom.
Lokalna kemična sredstva za razžiranje virusnih bradavic zaradi okužbe s HPV so lahko del samozdravljenja bolnikov, ki ga bolniki izvajajo v domačem okolju v določenem ritmu (npr. enkrat na teden, vsak dan enkrat ali dvakrat) z nanašanjem sredstva na predel bradavice.
Zdravljenje s kemičnimi sredstvi v intenzivnejši obliki izvede zdravnik s pripravkom v višji koncentraciji in v pogojih »okluzije«, torej v kombinaciji z uporabo preveze, ki zadrži kemično sredstvo na področju bradavice določen čas. Bolnik v domačem okolju z odstranitvijo preveze in temeljitim umivanjem po določenem času odstrani sredstvo s površine kože in s tem prekine njegovo delovanje.
Vsak izrastek ni posledica okužbe s HPV
Virusna okužba so tudi moluske, tj. posebne zelo nalezljive bradavičke gladke površine s sirasto vsebino. Gre za posebni tip poks virusa, ki se hitro prenaša z dotikom med mlajšimi otroki, lahko pa zlasti s spolnim stikom tudi med odraslimi. Pri slednjih se veliko število molusk pojavi ob imunski oslabljenosti ob okužbi HIV.
Kot dvignjene tvorbe in virusnim bradavicam podobni izrastki se lahko na koži pojavljajo tudi številne različne druge spremembe – od nenevarnih seboroičnih keratoz, hemangiomov, fibromov in vezivno spremenjenih pigmentnih nevusov do manj ali bolj nevarnih rakavih tumorjev. Zato se je pred odstranjevanjem treba prepričati o vrsti moteče »bradavice«, pri čemer nam lahko pomaga dermatolog, ki poleg na oči vidnih značilnosti lahko oceni spremembo v nejasnih primerih tudi z dermatoskopijo.
