Brskajte po prispevkih

Generic selectors
Exact matches only
Search in title
Search in content
Search in posts
Search in pages

Brskajte po prispevkih

Generic selectors
Exact matches only
Search in title
Search in content
Search in posts
Search in pages

Medicina pravi, da cepljenje omogoča človeku vzpostavitev lastne imunosti proti tistim povzročiteljem, ki jih cepivo vsebuje. Na ta način ne zbolimo in smo vnaprej zaščiteni pred morebitno okužbo ali boleznijo. Največ tovrstnih celic, ki pomagajo vzpostaviti imunost, prejmemo ravno v otroštvu, tako da je najbolje, da so otroci cepljeni čim prej, še preden pride do okužbe. Pri nas je večina cepljenj v otroštvu obvezna. Nalezljive bolezni obstajajo, odkar obstaja človek. Ogrožajo ga, človek pa se še vedno in vse bolj trudi, da bi jih premagal. Medicina zagovarja cepljenje, ker želi bolezni, ki so človeku nevarne, izkoreniniti. V zadnjem času se pojavlja vedno več nasprotnikov cepljenja, zato smo povprašali prim. doc. dr. Alenko Kraigher, predstojnico Centra za nalezljive bolezni na Inštitutu za varovanje zdravja, kako je danes s cepljenjem. Ali je cepljenje še potrebno ter kakšni so argumenti za cepljenje in proti njemu.

Avtor: Katja Mohorič

 

»To, da nekdo preboli bolezen, je tvegano. Zakaj ne bi tega preprečili, če se da?«

 

»Mikroorganizmi so še vedno okrog nas in še vedno poznajo poti vstopa v organizem.«

 

»Dokler obstaja možnost, da se bolezen ponovno pojavi, je treba cepiti, četudi ni povzročitelja v ožji oklici. Žal sedanji starši ne vedo več, kako težko je bilo včasih, ko so otroci zboleli in kakšne posledice so imeli.«

 

Kaj vsebujejo cepiva?

Cepiva vsebujejo sestavine, ki v organizmu spodbudijo delovanje imunskega sistema in pripravijo telo, da je odporno proti tem različnim povzročiteljem. Razlikujemo med cepivi, ki preprečujejo bakterijske bolezni, in med cepivi, ki preprečujejo virusne bolezni. Nekatera vsebujejo oslabljene sestavine ali določene delce, na katere se mora organizem odzvati, da vzpostavi imunost. Pri številnih cepivih se aktivirajo spominske celice, zato temu pravimo celični imunski spomin. Imunost se ustvarja tudi s celicami, ki se v telesu sproti obnavljajo. Največ jih je v zgodnjem obdobju, s starostjo pa postane njihovo število in delovanje omejeno. »Zato je zelo primerno, da s cepljenjem pričnemo čim bolj zgodaj. Potrebno je vedeti, da so v kasnejših letih potrebna ojačana cepiva, da se lahko vzpostavi imunost,« poudarja dr. Alenka Kraigher in dodaja, da vsebujejo cepiva tako sestavine za pojačan nastanek protiteles kot tudi pomožne snovi (stabilizatorje, konzervanse), ki preprečujejo delovanje škodljivih okolnih dejavnikov, kot sta svetloba ali toplota, ki lahko zmanjšata njihovo kakovost. V nekaterih cepivih so tudi antibiotiki.

 

Cepiva so biološka in kemijska, vsa so standardizirana in delujejo kot zdravilo oziroma farmacevtski pripravek. »Cepiva dajemo v mišico, pod kožo, zaužijemo jih s kapljicami, razpršimo z aerosolom, odvisno od cepiva,« pravi dr. Kraigerjeva in dodaja, da zdaj že nekaj let pri rojstvu ni več cepljenja proti tuberkulozi, ki je bilo v veljavi dolga leta. »Namen je bil vzpostavitev imunosti proti težkim oblikam bolezni. Ker pa se širjenje ne preprečuje le s cepljenjem, temveč tudi s pravočasnim zdravljenjem, so zdaj cepljeni le tisti otroci, ki so rojeni v družinah, ki se k nam priselijo iz dežel, kjer je tuberkuloza še pogosta.«

 

Prvo cepljenje kmalu po rojstvu

Smiselno je, da smo cepljeni v času, ko se organizem lahko najbolje odzove. »Najmlajši imajo zgodaj po rojstvu veliko sposobnost odzivanja na celice, ki imajo pri vzpostavitvi imunosti pomembno vlogo. Zato dojenčke tudi cepimo kmalu po rojstvu, še posebej v primerih, ko obstaja visoko tveganje, npr. če je bila mati okužena z virusom hepatitisa B,« pojasnjuje dr. Kraigherjeva.

 

Naslednje pri treh mesecih

Ko otroci dopolnijo tri mesece, so cepljeni proti davici, tetanusu, oslovskemu kašlju, otroški paralizi in hemofilusu influence tipa B, ki povzroča meningitis in tudi druge okužbe. Značilno je, da je potrebno večkratno cepljenje, da se vzpostavi zadostna zaščita. Otroci dobijo zato kar tri odmerke v presledku enega meseca in čez eno leto še en odmerek teh cepiv,  proti davici in tetanusu pa se cepljenje še nadaljuje. Pri otroški paralizi pa le v primeru, da otrok odide v kraj, kjer je ta bolezen še prisotna – na primer v afriške dežele. Tudi proti oslovskemu kašlju bodo potrebni še dodatni odmerki, saj se zadnja leta kljub cepljenju pojavlja vse pogosteje, zlasti v šolskem obdobju.

 

Ob enem letu

Ko otroci dopolnijo eno leto, so cepljeni proti ošpicam, mumpsu in rdečkam. Te bolezni so virusne in lahko zelo prizadenejo obolelega. Včasih pustijo za seboj trajne posledice. Pri mumpsu virus ne prizadene le obušesnih slinavk, ampak tudi druge žleze. Povezujejo ga tudi s sterilnostjo pri deklicah in dečkih ter posebno obliko sladkorne bolezni. Če zboli nosečnica, lahko rdečke okvarijo plod. Lahko so prizadeti mnogi ali vsi organi ploda in pride do slepote, prizadetosti srca ali celo ogroženosti življenja. Trojno cepljenje je potrebno opraviti še enkrat. Pri nas ga opravimo, preden gredo otroci v osnovno šolo, druge države malo kasneje, saj nimajo vse države povsem enakega programa cepljenja.

 

Pred začetkom šole in kasneje

Preden gredo otroci v šolo, so cepljeni proti hepatitisu B. »Za to cepljenje smo se odločili zaradi vizije Svetovne zdravstvene organizacije, ki želi to bolezen odpraviti. To je eden od virusov, ki se nahaja samo pri človeku, zato ga je mogoče izkoreniniti. Virus se pretežno prenaša s spolnimi odnosi in ostrimi predmeti, onesnaženimi s krvjo. Nahaja se v krvi in drugih telesnih tekočinah, zato se v deželah, kjer ni dobre prakse pri uporabi medicinskih inštrumentov ali ob darovanju krvi, lahko prenaša,« pojasnjuje dr. Kraigherjeva.

 

Kateri povzročitelji bolezni še krožijo pri nas?

Od leta 1965 pri nas ni davice, od leta 1979 otroške paralize, pravi dr. Kraigherjeva, vendar dodaja: »Ker sta v svetu še vedno prisotni, s cepljenjem nadaljujemo. Če pri nas ne bi imeli dovolj velike gostote cepljenih, bi se lahko v primeru vnosa razširile. Podobno je z ošpicami. Pri nas jih ni že vrsto let, vendar so še vedno v državah okrog nas. Tetanus je bolezen, ki jo povzročajo bakterije, ki lahko preživijo v minimalnih življenjskih razmerah. Ob poškodbi lahko pridejo v rano (tudi žulj),  ker se povzročitelj nahaja v naravi, saj so nosilci živali, predvsem konji. Oslovski kašelj še kroži, celo nekoliko več ga je glede na dolgoletno izvajanje cepljenja, prav tako se pojavlja hemofilus influence tipa b, vendar le pri necepljenih. Mumps se je s cepljenjem skoraj umaknil, ravno tako rdečke.«

 

Argumenti nasprotnikov

Dr. Kraigerjeva pravi, da nasprotniki včasih trdijo, da se bolezni niso premagale samo s cepljenji, ampak tudi z drugimi ukrepi ali samo z njimi. Deloma se z njimi strinja: »Seveda so ti ukrepi pomembni! Več kot lahko narediš, bolje je. Higiena, kanalizacija, umivanje rok, mokro čiščenje doma in na cesti, uporaba ostrih predmetov za enkratno uporabo, pregledi darovane krvi, kondomi, ustrezna priprava hrane, shranjevanje hrane v hladilniku, varnostna razdalja enega metra pri skupnih ležiščih v internatih ali pri vojakih, enkratna uporaba robčkov, higiensko kihanje in kašljanje, …  Osveščenost je danes dokaj dobra. Vendar so mikroorganizmi še vedno okrog nas in še vedno poznajo poti vstopa v organizem. Cepiva zato pomagajo vzpostaviti imunost, ne da bi zboleli, in s tem se bolezni resnično umaknejo. Mnogih bolezni brez cepljenja ne bi mogli premagati. Niti otroške paralize niti ošpic, ne koz,« pojasnjuje dr. Kraigherjeva.

 

Nekateri odklanjajo vse, kar ni naravno

V pogovorih z nasprotniki ugotavlja, da so njihovi argumenti zelo različni in večplastni. »Nekateri zaradi svojih nazorov odklanjajo vse, kar ni naravno. Ne uživajo mesa, jedo samo surovo hrano ali pa pripravljajo določeno vrsto hrane na drugačen način. V teh primerih gre za stil življenja. Pravijo, da ne potrebujejo vnosa cepiv, ker ne vnašajo vase še marsičesa drugega in da so povsem zdravi. Če pa bi dobili bolezen, pravijo, so se pripravljeni spopasti z njo in jo preboleti. Enako trdijo za svoje otroke,« navaja dr. Kraigherjeva in dodaja, da imajo nekateri tudi vero, ki prepoveduje vnos tujih stvari v telo. Zato ne sprejemajo niti transfuzije niti drugih zdravstvenih posegov.

 

Ali lahko človek sam vzpostavi imunost?

Nekateri ljudje zelo skrbijo za svojo prehrano in obenem trdijo, da je dobro, če človek sam preboli bolezen in tako vzpostavi imunost. To je sicer mogoče, čeprav ne pri vseh boleznih, vsekakor pa je zelo tvegano, pravi dr. Kraigherjeva in navaja izkušnje medicine: »Ko še ni bilo cepljenja proti  ošpicam, smo zasledili veliko možganskih poškodb ter hude okvare ledvic, pljuč in srca. Podobno je bilo pri davici. Kdor jo je prebolel, če jo je, je imel zelo prizadete razne organe, tudi srčne zaklopke. Pri rdečkah se je zgodilo, da je nosečnica izgubila otroka ali da se je ta rodil slep. Po mumpsu je bila prizadeta trebušna slinavka, ki je kasneje motila predelavo sladkorja. Da nekdo preboli takšno bolezen, je tvegano. Zakaj ne bi tega preprečili, če se da?«

 

Ali je res malo možnosti za okužbo?

Nekateri nasprotniki pravijo, da se bodo prepustili temu tveganju in da bodo v primeru okužbe bolezen preboleli. Ker je kroženja bolezni manj, ocenjujejo, da je za okužbo malo možnosti. »Res je malo možnosti in tu nastopi paradoks,« pravi dr. Kraigherjeva. »Moramo se cepiti, četudi ni kroženja bakterij ali virusov. Potrebno je vedeti naslednje – če se ne bi cepili, bi se bolezni spet pojavile, njihovo kroženje pa bi ponovno postalo intenzivno. Dokler obstaja možnost, da se zopet pojavijo, se je treba cepiti, četudi ni povzročiteljev v ožji oklici. Žal sedanji starši ne vedo več, kako težko je bilo včasih, ko so otroci zboleli in kakšne posledice so imeli.«

 

Rizični primeri

Običajno vbod ob cepljenju nekoliko boli, včasih se pojavita rdečina ali majhna oteklina, vendar to traja le kratek čas. Zgodi se, da cepljenje časovno sovpade z nekim zdravstvenim stanjem in da se poslabša zdravstveno stanje oziroma razvije bolezen. Nasprotniki zaradi tega trdijo, da cepiva v veliki meri povzročajo neželene učinke. Dr. Kraigherjeva se z njimi ne strinja: »Mogoče je, da se po cepljenju, tako kot po vseh zdravilih, pojavijo neželeni učinki, vendar so ti zelo redki in še redkeje so vzročno povezani s cepljenjem. Ko so bile bolezni še prisotne, je bilo neželenih učinkov ravno toliko kot sedaj, vendar pa so bili manj opazni. Sedaj, ko so se bolezni umaknile, pa je vsak neželen dogodek veliko bolj viden.

 

Kolektivna imunost je glavna zaščita

Človek, ki vzpostavi imunost, postane del skupine imunih. Skupaj z njimi tvori kolektivno imunost. Deluje kot nekakšen ščit in varuje tiste, ki so nezaščiteni, ker se niso cepili ali niso vzpostavili imunosti po cepljenju. Vendar je pri tem zelo pomemben en dejavnik. Kolektivna zaščita mora biti precej velika, 90- do 95-odstotna. »Naj ponazorim z naslednjim primerom. V enem razredu mora biti cepljenih 90-95 % učencev, da se ošpice ne bodo razširile v primeru vnosa. Čim je ta odstotek manjši, obstaja nevarnost, da nekdo zboli in da se bolezen širi naprej,« pojasnjuje dr. Kraigherjeva in poudarja, da je cepljenje potrebno tudi zato, da se vzdržuje kolektivna imunost. Medicina je danes vzpostavila kolikor toliko trdno kolektivno imunost, vendar je za to potrebovala več desetletij oziroma celo stoletje. Največji napori so bili opravljeni po drugi svetovni vojni, ko je bila leta 1948 ustanovljena Svetovna zdravstvena organizacija, ki je bedela tudi nad razvojem ustreznih cepiv in poudarjala pomembnost cepljenja proti tetanusu, otroški paralizi, ošpicam, rdečkam, mumpsu in oslovskemu kašlju. Sedaj usmerja organizacija veliko pozornost hepatitisu B in drugim novim cepljenjem, predvsem pa dostopnosti le-teh za vse.

 

Cepljenje je obvezno

Pri nas je cepljenje obvezno, podobno je tudi v mnogih drugih državah. V nekaterih državah niso obvezna vsa cepljenja, ampak samo nekatera. Pri nas skušamo gojiti med zdravnikom in starši ali skrbniki otrok partnerski odnos, pravi dr. Kraigherjeva. »Pogovorijo se o cepljenju, stranskih učinkih, primernem času in osveščajo o nevarnostih bolezni, ki bi se lahko vrnile, če ne bi cepljenju posvečali toliko pozornosti. Nikogar se ne cepi na silo. Včasih je pri kom potrebno zaradi zdravstvenih razlogov cepljenje odložiti ali ga sploh ne izvesti – na primer ob neki akutni bolezni, znanih resnih stranskih učinkih po predhodnih cepljenjih, alergiji na določeno snov v cepivu ali zaradi določenih bolezni, zlasti imunskih pomanjkljivosti. Takrat se poišče druga oblika cepiva ali pa se cepljenja sploh ne opravi. Takšne primere ureja osebni zdravnik, ki predloži prošnjo in strokovno mnenje z objektivnimi dokazi na ministrstvo za zdravstvo. To lahko uveljavljajo tudi starši ali skrbniki, vendar morajo navesti medicinske dokaze. Ni pa mogoče uveljaviti te opustitve iz razlogov, ki jih najpogosteje navajajo nasprotniki cepljenja,« pojasnjuje dr. Kraigherjeva in dodaja, da se zdravnik vselej znajde v težki situaciji, če starši ne želijo cepiti svojega otroka. »Pediater poskuša storiti vse, da bi starši uvideli, kaj je s strokovnega zornega kota za otroka najbolje. Če še vedno ne najdejo skupne poti, je zdravnik dolžan sporočiti pristojni inšpekcijski službi, da otrok ni bil cepljen po programu. Starši dobijo denarno kazen, vendar kazen ne razreši problema. Medicina stremi za tem, da cepljenje nekoč ne bi bilo več potrebno. Vendar pa bodo določene bolezni vselej krožile, zato je potrebno vzpostaviti optimalen načrt zaščite.«

 

Maj, 2008

0 replies

Leave a Reply

Want to join the discussion?
Feel free to contribute!

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja