Limfna cirkulacija je ob cirkulaciji krvi, s katero je tesno povezana, funkcionalni sistem, ki zagotavlja odtok tkivne tekočine oziroma limfe. Limfa je ostanek tekočine, ki se skozi kapilare precedi v medcelične prostore in se ne vsrka nazaj v krvni sistem. Izvor limfe je dejansko v krvnem sistemu, filtrira pa se skozi stene kapilar. Limfna kapilara je grajena podobno kot krvna kapilara, le da je bolj odprta in vanjo vstopajo tudi tiste snovi, ki zaradi svoje velikosti niso mogle v krvni sistem. Te tanke žilice sestavljajo gosto mrežo – limfni sistem, ki v telesu deluje kot čistilni oziroma drenažni sestav. Mreža tankih limfnih žilic se zlije v večjo limfno žilo, še več večjih limfnih žil ali mezgovnic pa se oblikuje v limfni žilni sistem, ki vedno spremlja odtočni del krvnega sistema – vene.
Mezgovnice imajo v svoji steni mišično plast, ki omogoča širjenje in oženje žilne stene, ter v notranjosti zaklopke, ki usmerjajo tok limfe vedno v eno smer. Večje mezgovnice gredo skozi bezgavke, drobne tvorbe, ki opravljajo »čiščenje limfe«. Bezgavke so naš obrambni sistem, saj vsebujejo mnogo obrambnih celic, sposobnih fagocitirati oz. posrkati in uničiti škodljive dele, druga vloga pa je lahko sprožiti mehanizme za drugačen način nevtralizacije. Zato so bezgavke ob vnetjih povečane, včasih se tudi zabrazgotinijo in postanejo otipljive. V bezgavko ponavadi vstopa več mezgovnic, kot jih iz nje izstopa. Te mezgovnice so debelejše in peljejo do glavnih limfnih izvodil, ki se vlivajo v najdebelejše vene. Tukaj se pot limfe konča in se pomeša s krvjo in krog se sklene.
Avtor: Polona Trop, univ. dipl. org., višji fizioterapevt
Ta funkcionalni sistem lahko deluje le ob zdravem in neprizadetem sistemu. Če limfa ne bi mogla odtekati, bi se kopičila na krajih, kjer nastaja. Kakršnakoli okvara sistema samega ali pa motnje v mehanizmih, ki uravnavajo nastajanje limfe, vodi do zastoja limfe in pojava limfedema – otekline. Najpogosteje in najhuje prizadene spodnje okončine, lahko pa se pojavijo tudi povsod drugod. Limfa in odpadne snovi, ki se zadržujejo v tkivu, so lahko idealno gojišče za bakterije, zato se hitreje naselijo in razvijejo tam, kjer se je pojavil že vsaj delni zastoj. Posledice limfnega zastoja se kažejo na koži, tkivu in celotnemu slabšemu počutju in zmogljivosti človeka. Zastoj oziroma edem lahko tišči in pritiska na sosednje žile in živce, to je tudi vzrok za bolečino. Na zastoj limfe pa vplivajo tudi: premalo gibanja, nepravilna prehrana, pretesna obleka, mraz, vročina.
Ročna limfna drenaža – tehnika
Cilj ročne limfne drenaže je uravnovesiti tekočine v telesu. Ročna limfna drenaža je tehnika oziroma terapevtska metoda, s katero odpravljamo odvečno tekočino iz medceličnih prostorov. Po zapisih sodeč je limfna drenaža obstajala že v 19. stoletju, same tehnike ročne limfne drenaže pa je sistematično uredil dr. Vodder okoli leta 1925. V Avstiji sedaj deluje Voddrova akademija, od koder prihajajo najuspešnejši limfoterapevti.
Tehnike limfne drenaže izvajamo s počasnimi, nežnimi gibi, ki se ponavljajo. Osnovna tehnika ročne limfne drenaže je sestavljena iz štirih gibov. Proksimalne dele dreniramo pred distalnimi in tako sproščamo po odtoka tekočine. Gibi sledijo limfnemu toku ter stimulirajo krčenje limfnih žil. Gibi pri limfni drenaži si morajo slediti v določenem zaporedju, s postopnim naraščanjem pritiska, ki ne sme biti premočan. Pritisk se glede na potrebe telesa veča ali manjša, smer naraščajočega pritiska poteka v smeri odtekanja limfe. Prijemi potekajo enakomerno in ritmično, pritisk ne sme biti takšen, da bi koža pordela. Tehnike limfne drenaže imajo analgetični učinek – zmanjšujejo bolečino.
Kdaj na limfno drenžo?
Indikacije so številne, najpogosteje pa jo izvajamo pri naslednjih stanjih:
- otekline, zlasti vek, nog in rok,
- hematomi, športne poškodbe,
- otekline po operacijah raka (dojka, nos,),
- pri slabi odpornosti telesa in pogostih psihičnih in fizičnih naporih,
- terapija pri alergijah, opeklinah in brazgotinah,
- odlična terapija pri odpravi celulita in po operacijah ( liposukciji),
- obvezna terapija po kavitaciji (nekirurška liposukcija),
- uspešna terapija pri ozeblinah, revmatičnih obolenjih in raznih boleznih hrbtenice,
- v kozmetične namene jo uporabljamo pri odpravi aken, kuperoze in pri specialni negi obraza.
Kontraindikacije za limfno drenažo:
- metastaze,
- visoka temperatura,
- lokalna vnetja,
- hujše oblike kardiovaskularnih obolenj,
- tuberkuloza,
- spolne bolezni.
Pred terapijo je potreben temeljit in odkrit pogovor s terapevtom, ki mu predstavi delovanje limfnega sistema v telesu, kaj se dogaja in pričakovanja po terapiji. Ročno limfno drenažo ponavljamo večkrat, popolnoma nesmiselno jo je opraviti le enkrat.
Limfna drenaža ima izjemno ugodne preventivne in terapevtske učinke:
- drenažni učinek (odstranitev odpadnih snovi, toksinov iz telesa),
- izboljšujemo odpornost telesa,
- protibolečinsko delovanje,
- protistresno delovanje (prijemi pri limfni drenaži so nežni, rahli, potekali naj bi v primerno ogretem in mirnem prostoru, z nežno glasbo in aromo).
Prav bi bilo, da bi se ljudje zavedali pomena limfne drenaže na telo in ob pomoči strokovno izurjenega terapevta upoštevali vse vidike preventive in učinkov na zdravje, še zlasti na področju zdrave prehrane, pitja tekočine, spanja, primernega gibanja in higiene.
Zanimivost
Poleg ročne limfne drenaže poznamo tudi aparaturno limfno drenažo – presoterapija –, pri kateri gre za nadtlačno mehansko limfno drenažo, ki ima podoben učinek kot ročna limfna drenaža. Peristaltična masaža pospeši zmanjševanje edemov, globinsko čisti telo produktov presnove in izboljšuje prekrvavitev in preskrbo tkiv s kisikom in hranilnimi snovmi. Gre za izjemno prijetno in zdravju naklonjeno terapijo.
Maj, 2009
