Pri nas je še vedno velik delež mladih odraslih, starih več kot 20 in 30 let, ki prebiva v hotelu mama. O tem, kateri so glavni razlogi za to, ali so za takšno stanje vsaj delno »krivi« tudi starši in kako lahko podprejo svoje odrasle otroke, da bodo zapustili družinsko gnezdo, smo se pogovarjali z Mojco Logonder, ki že 24 let dela kot psihologinja na Gimnaziji Šentvid.
Avtorica: Tanja Pihlar
Razlogi za pozno osamosvojitev mladih odraslih
Po mnenju strokovnjakov so postali prehodi iz mladosti v odraslost vse bolj nejasni. Kdaj se mladi osamosvojijo? Ko končajo šolanje, se zaposlijo in postanejo finančno neodvisni, se odselijo od doma in si ustvarijo lastno družino? Ko so sposobni sami poskrbeti zase, sprejemati lastne odločitve in prevzeti odgovornost za svoje življenje? Čeprav pri nas še vedno velik delež mladih živi doma pri starših, pa so vzpodbudni podatki raziskave Eurostata iz leta 2013, po kateri mladi odrasli v Sloveniji med 25. in 34. letom niso več na vrhu lestvice, ampak so se uvrstili na 11. mesto. Največji delež mladih, ki živijo doma, je na Hrvaškem, Slovaškem, v Grčiji in Bolgariji, medtem ko najbolj zgodaj zapuščajo dom v skandinavskih državah – na Danskem, Norveškem, Finskem in Švedskem.
Vzroki za to so kompleksni in med seboj prepleteni. Nedvomno se je podaljšalo izobraževanje, saj velja prepričanje, da višja izobrazba nudi boljše možnosti na trgu dela. Velik je tudi delež brezposelnih med mladimi, ki po končanem šolanju ne najdejo zaposlitve; prav tako jih ima precej negotovo zaposlitev, sklenjeno za določen čas, so slabše plačani … Vse to pa pomeni poznejše vstopanje na trg delovne sile, slabše možnosti za najem kredita in pridobitev lastnega ali najemniškega stanovanja, tveganje za socialno izključenost … Pozno osamosvajanje pa nima neugodnih posledic le za posameznike, ampak tudi za družbo: narašča število samskih in tistih, ki živijo v zunajzakonski skupnosti, dvignili sta se povprečna starost obeh spolov ob (prvi) poroki, zvišuje se starostna meja ob rojstvu prvega otroka ipd.
Kakšne pa so posebnosti poznega osamosvajanja mladih pri nas v primerjavi z drugimi evropskimi državami? Logondrova meni o tem: »Slovenija je mlada država v tranziciji, nima takšne zgodovine kot druge evropske države. Zaradi socialistične preteklosti imajo ljudje izkušnje, da država poskrbi za stanovanje in osamosvojitev. Po drugi svetovni vojni je država plansko gradila bloke in dodeljevala stanovanja mladim družinam, da so se osamosvojile, dela pa je bilo dovolj za vse … Takšna pričakovanja so prenesli starši na svoje otroke – kot da bodo sistem, družba, država … poskrbeli za rešitev njihovega stanovanjskega, včasih tudi zaposlitvenega problema. Vendar so se časi spremenili, danes bolj velja: pomagaj si sam, država ti ne bo kaj dosti.«
Dobri odnosi v družini
Med razlogi za pozno odselitev je kajpada tudi udobno življenje v hotelu mama; ni več ostrih generacijskih konfliktov v družini, odnosi temeljijo bolj na zavezništvu. Sogovornica pripominja: »Družina je bolj povezana, saj imajo starši poleg odgovornosti in skrbi za prehrano, bivanje, kurjavo, položnice … tudi več vpliva na mlade, ki živijo pri njih. Manj je nenačrtovanih in nezaželenih nosečnosti in zlorab drog, saj je razumljivo težko prihajati z nestabilnimi in menjajočimi se partnerji v stanovanje staršev. Zato je manj splavov, tudi večji občutek zadovoljstva z življenjem. Pomembna pa je tudi pripadnost družini in skrb za starejše; ker so mladi doma, se breme skrbi za ostarele babice in dedke porazdeli na vse družinske člane. Ker družina z brezposelnimi mladimi ne zmore plačevati visokih stroškov oskrbnin v domovih za starejše občane, ti ostanejo v domači oskrbi in njihovo pokojnino porabijo za potrebe celotne družine.«
Koliko so za pozno osamosvojitev »krivi« tudi starši? Logondrova odgovarja: »Deloma so, ne pa v celoti. Po moji presoji je pozno osamosvajanje posledica interakcije številnih osebnostnih in družbenih dejavnikov, nikakor ne samo vzgoje staršev. Res je navidezno preprosto potegniti vzporednico in trditi, da permisivna vzgoja, kjer se zadovolji vse potrebe otrok in se jim ne postavlja zahtev, oblikuje razvajene osebe, ki raje lagodno živijo v “hotelu mama”, kjer je vse oprano, zlikano, skuhano, očiščeno in ni treba nič prispevati za položnice … A bolj kot ožja družina je krivo širše družbeno okolje, predvsem vedenje vrstnikov, pa tudi pričakovanja delodajalcev in soseske.
Mnogi vrstniki mladih živijo pri starših, zato to ni nič slabega ali izstopajočega. V našem okolju je glede na pričakovanja “dober” mlad človek, ki zna malo “potrpeti” in živeti s starši v harmonični skupnosti, “slabši” pa tisti, ki se ne zna prilagajati, ki hoče živeti samostojno in zase. Delodajalci seveda želijo, da imajo zaposleni urejene bivanjske razmere, zato podpirajo življenje mladih doma, saj vedo, da jih starši zlepa ne bodo izselili, v samostojno najetih stanovanjih pa ob neugodnih razmerah hitro pride do prisilne izselitve. Vse to prispeva k temu, da se mladim zdi čisto običajno še nekaj let živeti pri starših, tudi če imajo zaposlitev in možnosti za osamosvojitev.«
Kaj lahko storijo starši
Kako lahko starši podprejo svoje otroke, da bi se čim prej osamosvojili in zapustili družinsko gnezdo? Ali naj tako, kot je prikazano v nekaterih ameriških filmih, kupijo zanje kar lastno stanovanje, seveda če si to sploh lahko privoščijo? Logondrova pravi: »Pri mnogih starših v Sloveniji se žal ta vzorec poskuša oblikovati, kar nam kažejo podatki o številu tistih, ki kupijo več kot eno stanovanje. Zagotovo ga ne potrebujejo zase. Če so dovolj dobro situirani, ga kupijo kot investicijo, oddajajo in pričakujejo, da ga bodo zasedli njihovi otroci, ko bodo odrasli. Osebno menim, da je takšna skrb družine za osamosvojitev otrok gladka, a dolgoročno škodljiva.
Dejstvo je, da si glede na cene stanovanj noben mlad človek, tudi če nameni za rešitev stanovanjskega problema polovico svoje plače in pridno dela ter dobro zasluži v desetih letih, ne more kupiti stanovanja, še manj individualne hiše, zato pomoč staršev še kako prav pride. A žal poznam kar precej primerov, ko so starši kupili stanovanje za svoje potomce, jim ga prepisali ob polnoletnosti, ti pa so ugotovili, da je bolje, da najemnino za oddajanje tega stanovanja prejemajo in porabijo zase, živijo pa v hotelu mama.
Največ, kar lahko storijo, je preprosto to, da otroke vzgojijo v odgovorne in sočutne ljudi, ki bodo spoznali, da je treba prispevati v družinsko blagajno, če imajo lastne prihodke – in da to od njih starši tudi pričakujejo in po potrebi zahtevajo. Vzgoja otrok, da ne bodo mislili le na lastno ugodje in zabavo, pa se ne prične ob osamosvojitvi, ampak se mora pričeti bistveno prej.
Kako lahko za zgodnejšo osamosvojitev mladih poskrbi država? Sogovornica pripominja: »Država za to naredi premalo, kar kažejo podatki razvitih držav Evropske unije, kjer so trendi ugodnejši kot pri nas zaradi urejenih politik spodbujanja zaposlovanja mladih, spodbujanja podjetništva in pridobivanja prvih delovnih izkušenj, preganjanja zaposlovanja preko agencij in za določen čas, kjer ima delo značilnosti rednega delovnega razmerja. Pri nas institucije ne opravijo dobro svojega dela, zato so mladi prisiljeni delati kot prekarni delavci, pogosto brez ustrezne zaščite in varnosti, zaradi česar se tudi ne upajo osamosvojiti.
Stanovanj ima Slovenija sicer kar precej praznih; predvsem na prazna stanovanja (zasebna ali družbena) bi morali uvesti visoke davke, da bi jih lahko najeli ali kupili manj premožni. Predvsem pa se mi zdi, da je treba sistemsko rešiti problem zaposlovanja mladih s plačanim pripravništvom glede na število zaposlenih. Vsi prispevamo za pokojninsko in invalidsko zavarovanje, za porodniško in socialno varstvo …
Delež teh sredstev ali namenska sredstva za spodbujanje zaposlovanja mladih bi moral vsak delodajalec prispevati v fond, ki bi spodbujal zaposlitve mladih tako, da bi vsak delodajalec na deset zaposlenih moral zaposliti tudi enega pripravnika za dve leti (ali deležno pripevati sredstva, da jih zaposli kdo drug, če pri njem ne bi bilo mogoče). Tako ne bi bilo zaposlovanje mladih prepuščeno agencijam, ampak bi država sistemsko skrbela za prenos znanj in izkušenj na prihodnje generacije. S takšno možnostjo zaposlitve in pridobitve minimalne plače za čas pripravništva pa bi mladi dobili možnost ekonomske osamosvojitve od staršev, pozneje pa tudi odselitve v lastno stanovanje.«
