Brskajte po prispevkih

Generic selectors
Exact matches only
Search in title
Search in content
Search in posts
Search in pages

Brskajte po prispevkih

Generic selectors
Exact matches only
Search in title
Search in content
Search in posts
Search in pages

Običajno mislimo, da je možganska kap povezana s starejšimi leti. A bolniki in zdravniki opažajo drugače, pa tudi statistika ponuja drugačne številke. Osebe, stare od 45 do 49 let, predstavljajo 10 do 15 % vseh bolnikov z možgansko kapjo. Kot je povedala prim. prof. dr. Bojana Žvan, dr. med., z Nevrološke klinike v Ljubljani se pojavnost možganske kapi med mladimi celo zvišuje.

Avtorica: Maja Korošak

Poleg tega ima možganska kap pri mladih v primerjavi z možgansko kapjo pri starejših odraslih nesorazmerno velik ekonomski učinek, saj žrtve pusti invalidne v njihovih najproduktivnejših letih. »Dejstvo, da se pojavnost možganske kapi med mladimi povečuje, je pomembno tudi glede na to, da imajo mlajši bolniki z možgansko kapjo močno povečano tveganje smrti v primerjavi s splošno populacijo,« poudari dr. Bojana Žvan in doda, da je razširjenost dejavnikov žilnega tveganja pri mladih bolnikih s kapjo drugačna kot pri starejših bolnikih.

»Pri mladi populaciji bolnikov z možgansko kapjo so zelo razširjeni spremenljivi dejavniki tveganja za možgansko kap, kot so kajenje, ki je na prvem mestu, sledita dislipidemija in hipertenzija in to brez pomembne razlike v geografskih, podnebnih, prehranskih vplivih in razlik v življenjskem slogu ali glede na gensko raznolikost v Evropi. Tudi migrena je eden od vzrokov ishemične možganske kapi pri mladih.« Dr. Žvanova doda še zanimivost, da je visoka pojavnost možganske kapi (70/100.000) v starostni skupini med 35 in 44 let na Japonskem, pa tudi med črnci v mladih in srednjih letih, ki imajo dva- do petkrat večjo stopnjo tveganja za možgansko kap v primerjavi z belci.

Možni vzroki za kap med mladimi

Seznam možnih vzrokov za možgansko kap med mladimi odraslimi je obsežen. Med te prištevamo neaterosklerotične bolezni žilja, od katerih je najpogostejša disekcija (razslojitev) vratnih arterij, hematološka stanja s hiperkoagulabilnostjo krvi, na primer antifosfolipidni sindrom, genetske bolezni, kot je fabriyjeva bolezen, in vnetja, kot so vnetja žil – vaskulitisi, HIV, herpes zoster, nevrosifilis in drugo. Dr. Bojana Žvan izpostavlja pomen preventive, katere cilj je zmanjšanje obolevnosti in umrljivosti, povezane s kapjo. »Zato je pri možganski kapi pri mladih odraslih zelo pomembna primarna preventiva, kar vključuje agresivno zdravljenje dejavnikov tveganja za možgansko kap, kot so hipertenzija, kajenje in dislipidemija. Najboljša oblika sekundarne preventive možganske kapi je usmerjena v etiologijo kapi in zdravljenje dodatnih dejavnikov tveganja,« pojasnjuje dr. Žvanova in dodaja, da primanjkuje posebnih priporočil in smernic za obvladovanje možganske kapi pri mladih.

S porodniške postelje na bolniški dopust

Lari Slivnik se je možganska kap zgodila pri drugem porodu ozirom takoj po njem. Stara je bila 30 let. Spominja se, da je bila po porodu utrujena, videti je bilo, da ni nič posebnega, in zaspala je. Ko se je zbudila, je začutila, da nekaj ni v redu. Nič je ni bolelo, a ni mogla govoriti. Kar naenkrat se je ob njeni postelji pojavilo več zdravnikov. Med porodom ji je počila žilica v glavi in kri se ji je razlila po možganih.

Odpeljali so jo na CT glave in naslednje tri dni je bolj ali manj prespala. Pozneje so jo prestavili na nevrološko kliniko, po treh dneh so jo napotili nazaj v porodnišnico in nato na ginekološki oddelek ter spet nazaj v porodnišnico. Po enem mesecu, ko je že lahko sedela v postelji in na invalidskem vozičku, so jo napotili v Univerzitetni rehabilitacijski center Soča, kjer je skupaj s sinom ostala tri mesece, ob njiju pa je spal tudi mož, da ji je lahko pomagal pri skrbi za dojenčka.

Na začetku ni mogla govoriti in hoditi, hraniti so jo morali drugi. Desna stran telesa je bila prizadeta. Po kakšnem tednu se je govor precej izboljšal, vendar je še po mesecu ali dveh težko našla nekatere besede. Po dveh mesecih je lahko začela brati in danes nima tovrstnih težav. Ostala pa ji je oslabelost v desni roki, prstov in zapestja ne more sama premikati, komolec in rama pa sta razmeroma gibljiva.

Kaj vse se je morala naučiti, kako si je morala prilagoditi vsakdan? »Naučiti sem se morala, da vse delam z levo roko, z desno si lahko le delno pomagam. Lahko na primer podržim kruh, da ga z levo roko potem odrežem. Ne morem pa denimo lupiti krompirja. Desna noga nekoliko zaostaja pri hoji in stopala ne morem povsem dvigniti. Vezalke na čevljih si zavežem z levo roko. Ker v svojem poklicu veliko delam za računalnikom, sem zadovoljna tudi s tem, da sem se naučila tipkati le z levo roko, prav tako pišem z levo. Vozim tudi avtomobil, vendar s samodejnim menjalnikom, sicer ga ne bi mogla. Poleg tega kolesarim, le da imam oboje, prestave in zavoro, na levi strani,« opisuje svoj način opravljanja vsakdanjih nalog Lara Slivnik.

Možganska kap je ne bi mogla obiskati v bolj neprimernem trenutku. Bila je mlada, morala bi skrbeti za novorojenčka, potem pa je udarilo … Kako je to doživljala takrat? »Pravzaprav se ne spominjam, da bi mi dogodek povzročil kakšne večje travme. »Bila sem preplavljena s poporodnimi hormoni in nisem se preveč miselno ali čustveno ukvarjala s tem, kaj se mi je zgodilo. Menim, da sva z možem vse težave dobro prebrodila.« Pravzaprav, ugotavlja, se je z njeno kapjo možu življenje še bolj postavilo na glavo. »Prav tako je bil star trideset let, pričakoval je, da bo dobil še enega otroka, za katerega bom skrbela jaz, potem pa je moral zanj skrbeti on, poleg tega pa še zame in za starejšo hčerko.«

Rehabilitacija

Kako sta z možem to sploh zmogla, kako so si organizirali življenje? »Ko sem bila tri mesece na rehabilitaciji v Soči, je neka gospa pazila na sina, tako da sem lahko dopoldne hodila na terapije. Malo pa je pomagala tudi meni in opravljala dela, ki jih sama nisem zmogla. Mož je bil čez noč z nama v sobi, da mi je pomagal, ker sem sina dojila, dopoldne je bil v službi, hčerka je bila v vrtcu, bila pa je v varstvu tudi pri mojih starših. Zelo sem hvaležna tej zdravstveni ustanovi, da so naši družini to omogočili, saj sicer ne bi zmogli vsega. Danes so možnosti za bolnike verjetno v marsičem drugačne.«

Sčasoma je postajala čedalje bolj samostojna in gibljiva, da je tudi sama lahko marsikaj postorila. »Spominjam se, da smo s hčerko in sinom v vozičku veliko hodili na sprehode. Voziček je pomagal tudi meni, saj mi je služil kot neke vrste hojca. Ti sprehodi so nam bili v veselje in v veliko korist vsem.«

Kako uspešna pa je bila njena rehabilitacija? »Na rehabilitacijo na Sočo sem prišla na invalidskem vozičku, odhajala pa sem samostojno. Dobila sem tudi stimulator, ki je spodbujal mišice za dviganje stopala med hojo.« Kasneje sta sledili še dve obnovitveni rehabilitaciji po en mesec. Takrat je od doma hodila na poldnevno rehabilitacijo. Za zdravljenje v zdravilišču ni hotela zaprositi, saj bi to pomenilo, da bi bila tri tedne odsotna od doma, želela pa je biti z družino. »Rajši sem hodila samoplačniško na fizioterapijo. To je bilo precej drago, a je obrodilo sadove, fizioterapija mi je zelo pomagala in še danes jo obiskujem.«

Od tega dogodka je minilo dvajset let. V tem času so se razmere v zdravstvu precej spremenile. Ljudje, ki danes doživijo možgansko kap, niso več deležni tako dobre obravnave, kot je bila takrat, predvsem se je časovno skrajšala, opaža Lara Slivnik in dodaja, da so posledice možganske kapi zelo različne: bolnik lahko zelo dobro okreva ali pa mu ostane veliko posledic. »Seveda so tudi meni ostale posledice, a sem zadovoljna, da lahko sama skrbim zase. Zaposlena sem štiri ure, kar je dobro, saj to marsikomu ni dano. Za marsikoga namreč ne najdejo več ustreznega delovnega mesta in ga odpustijo.« Lara dela v svojem poklicu. Če je hotela obdržati delovno mesto na Fakulteti za arhitekturo, je morala narediti doktorat, in tudi to ji je uspelo.

Delo v klubu bolnikov

Že več let je predsednica ljubljanskega kluba bolnikov s cerebrovaskularno boleznijo. Klubi po državi, 22 jih je, se združujejo v Združenje klubov CRB Slovenije. »Glede na to, da ima ljubljanski klub kar precej članov, je potrebne precej organizacije, ki jo opravljam kot predsednica.« Kaj vse društvo ponuja svojim članom?

»Na Fakulteti za šport imamo možnost plavanja oziroma organizirane vadbe v vodi, organiziramo pa tudi plesne delavnice. Z gorsko reševalno službo se enkrat mesečno povzpnemo na hribe v okolici Ljubljane. Vsak mesec se srečamo na sestankih, občasno tudi na predavanjih. Srečujemo se na izletih, na zadnjem je bilo kar 370 članov. Enkrat letno gremo na kolesarski izlet, večina članov ima tako ali drugače prirejena kolesa. Trenutno se dogovarjamo, da bi člani združenja imeli možnost fizioterapije v Rehabilitacijskem centru Soča, dvakrat letno po en mesec,« našteva Lara Slivnik in poudari, da skušajo čim več narediti za osebe po možganski kapi, ki se želijo družiti s sebi podobnimi.

Zelo pomembna se ji zdi tudi medsebojna pomoč, ko se bolniki med sabo lahko pogovorijo, o svojih težavah in o tem, kako jih premagati. Sodelovanje v društvu pa je primerno za tiste bolnike, ki lahko hodijo. »Tistim, ki obležijo v postelji, težko kako pomagamo. Lahko jih obiskujemo, to je pa tudi vse.« Lara Slivnik poudarja pomen motivacije za uspešno rehabilitacijo. »Tudi pri tistih, ki se še lahko gibljejo, včasih ošibi motivacija za rehabilitacijo. Če ima bolnik voljo in motivacijo, potem mu v rehabilitacijskem centru ali v zdravilišču lahko zelo pomagajo. Če je nima, je žal tako, da je učinek rehabilitacije precej slabši.«

Mnogi bolniki se po možganski kapi tudi osebnostno spremenijo in izgubijo voljo do življenja. »Tudi tem skušamo člani pomagati in jim vlivati veselje do življenja kljub bolezni in težavam. V Ljubljani delujeta dve skupini za samopomoč bolnikom z afazijo, to so bolniki, ki težko govorijo. Srečujejo se brez logopeda. Ena samopomočna skupina pa se srečuje prav zato, da si medsebojno nudijo psihološko oporo in pomoč.

Podpis pod fotografijo: Lara Slivnik, bolnica in predsednica društva: »Število možganskih kapi med mlajšimi od 50 let se povečuje. Ko sem bila na prvi rehabilitaciji, so vsi opazili mojo mladost. Danes pa, kadar zaidem tja, vidim veliko bolnikov, mlajših od petdeset let, stari so tudi trideset ali celo dvajset let.«

Znaki možganske kapi

Zelo pomembno je, da ljudje znajo prepoznati znake možganske kapi in tako čim prej pokličejo pomoč. Številka 112 je pri tem ključna! Za prepoznavo znakov možganske kapi si pomagamo s kratico GROM.

Že beseda grom spominja na to, da kap pride nenadoma in nas večinoma preseneti. Vsaka od črk v kratici pa ima poseben pomen.

G – pomeni, da ima bolnik lahko motnjo govora: ne more se spomniti pravih besed ali pa govori nerazločno.

R – roka ali noga postaneta šibki, ohromita, sta nespretni, roka visi ob telesu.

O – ena stran obraza se povesi – ustni kot se povesi.

M – pomeni, da so pomembne minute. Ukrepati je torej treba takoj: poklicati reševalce in bolnika čim prej prepeljati na urgenco. To je tudi edini možen in nujen ukrep.

 

A Možganska kap pri mladih ima nesorazmerno večji tudi ekonomski učinek.

B Mladi bolniki imajo pri možganski kapi večje tveganje smrtnosti kot starejši.

C Seznanimo se z znaki možganske kapi in jih prepoznajmo!