Brskajte po prispevkih

Generic selectors
Exact matches only
Search in title
Search in content
Search in posts
Search in pages

Brskajte po prispevkih

Generic selectors
Exact matches only
Search in title
Search in content
Search in posts
Search in pages

Možganska kap je ena najpogostejših nevroloških bolezni, ki se vedno začne nenadoma in žal le redko s poprejšnjimi opozorilnimi znaki. V Sloveniji vsak dan prizadene okoli deset ljudi. Na udaru so starejši, kadilci, bolniki s povišanim krvnim tlakom, z visokimi ravnmi maščob v krvi, sladkorno boleznijo, boleznimi srca ali če so dedno obremeni z aterosklerozo. Pred njo niso varni niti mlajši ljudje, vendar jih prizadane v redkih primerih.

Avtorica: Maja Korošak

Jožef Magdič, dr. med.

Z nevrologom Jožefom Magdičem, dr. med., z Oddelka za nevrološke bolezni UKC Maribor smo se pogovarjali o znakih možganske kapi, diagnosticiranju in zdravljenju posledic možganske kapi, pa tudi o rehabilitaciji ter preventivnem zdravljenju.

Dr. Magdič je povedal, da so opozorilni znaki, kadar že nastopijo, podobni znakom možganske kapi, in kadar izzvenijo, rečemo, da gre za prehodno možgansko kap. »Težave so enake kot pri možganski kapi, a minejo v nekaj minutah ali eni uri.« Kateri so? »Nenadno lahko nastopi motnja govora, oslabelost in/ali odrevenelost roke, noge ali obraza, motnje pa se pojavijo na desni ali levi polovici telesa. Včasih se pojavijo tudi motnje vida. Več znakov, kot se pojavi, bolj prepričljivo gre za možgansko kap in obsežnejša je ta kap,« je pojasnil dr. Magdič in dodal, da ne gre nujno za možgansko kap, kadar je edini znak na primer oslabelost polovice obraza ali samo vrtoglavica.

Pogostost možganske kapi se v enaki meri pojavlja tako pri ženskah kot pri moških, le da pri ženskah nastopi v starejšem življenjskem obdobju in zaradi daljše življenjske dobe žensk se število kapi pri moških in ženskah izenači. Moški pogosteje obolevajo do 65. leta, dolgoročno pa pomembnejše razlike med spoloma ni.

Diagnosticiranje in zdravljenje

Pot do bolnišnice mora biti kar se da hitra, zato pri možganski kapi velja enaka stopnja urgence kot pri srčnem zastoju. Kakor hitro je zdravstvena služba obveščena o tem, da je nekdo utrpel možgansko kap in bi lahko bil kandidat za trombolitično zdravljenje, bolnika pripeljejo v bolnišnico z najvišjo stopnjo urgence: v spremstvu zdravnika in reševalcev. Kadar pa se ne ve, kdaj je možganska kap nastopila, na primer pri bolnikih, ki obležijo in jih najdejo čez dva dni, ne velja takšna stopnja urgence, še vedno pa potrebujejo nujni pregled pri nevrologu.

V najbližji bolnišnici, kamor je bolnik pripeljan, se lahko zdravniki po sistemu TeleKap (tele-video konferenčna povezava) posvetujejo z vaskularnim nevrologom iz UKC Ljubljana. Zdravnik se na podlagi tega odloči, kako bo naprej potekalo zdravljenje. Ali bodo tega bolnika zdravili v tisti bolnišnici ali pa ga bodo prepeljali v bolnišnico, ki mu lahko ponudi ustreznejše zdravljenje (UKC Ljubljana in UKC Maribor).

Kako potem poteka zdravljenje?

»Za zdravljenje možganske kapi je najpomembnejše zgodnje prepoznavanje. Prvi nujni preiskavi sta CT glave in CT angiografija (slikanje žil) vratnih in možganskih arterij. Nujni sta za odločitev o nadaljnjem zdravljenju pri tistih bolnikih, ki pridejo zgodaj, torej še pravočasno, da jih lahko zdravimo z reperfuzijskim zdravljenjem (vzročno zdravljenje, pri katerem raztopimo oziroma odstranimo krvni strdek). CT glave je treba narediti čim prej po prihodu bolnika v bolnišnico,« je pojasnil dr. Magdič.

Po opravljenem CT glave lahko prepoznamo dve vrsti možganske kapi. Prva je ishemična možganska kap (ko je arterija ali žila dovodnica v možgane zaprta oziroma zamašena s krvnim strdkom), redkeje, v 15 %, pa gre za možgansko krvavitev, ko se kri izlije v možgane. »Ishemično kap zdravimo tako, da žilo, ki je zamašena, skušamo odpreti, bodisi z zdravilom, ki ga dovajamo v žilo (znotrajvenska tromboliza ali raztapljanje krvnih strdkov). Zdravilo se injicira v eno od perifernih ven, običajno na roki. Drugi način, ki se uporablja pri zaporah večjih arterij, je mehanski, torej odstranitev krvnega strdka iz vratne ali možganske žile s katetrom.«

Kako pa se zdravi možganska krvavitev?

Jožef Magdič: »Če je izliv krvi v možgane velik, obsežen, je na mestu kirurško zdravljenje. Manjše krvavitve ali krvavitve globoko v možganih pa običajno ne zahtevajo operacije. Razpok možganske anevrizme prav tako povzroči krvavitev in ta se lahko zdravi bodisi kirurško bodisi z interventnimi nevroradiološkimi posegi.«

Najbolj skrbijo posledice

Kakšne so posledice možganske kapi za bolnika? »Smrtnost v prvem mesecu po možganski kapi je manj kot 20-odstotna. Najbolj skrb vzbujajoče pri možganski kapi je, da ima velika večina preživelih bolnikov, okoli 80 %, po njej določene posledice. Te posledice so povezane s prizadetostjo možganov, ostanejo na primer motnja govora, motnja gibanja oziroma invalidnost določene stopnje. Bolnik po možganski kapi je po polovici telesa oslabel in ohromel, težko se giba, pri dnevnih dejavnostih potrebuje pomoč, lahko je tudi nepokreten. Zato je zgodnje zdravljenje pomembno, da se te posledice preprečijo ali kar se da zmanjšajo. Bolniku najbolj pomagamo s tem, da ga zdravimo čim prej.«

Možganska kap in mladi

Kot je povedal dr. Magdič, bi na splošno težko rekli, da se pojavnost možganskih kapi zvišuje, res pa je, da jih več odkrijejo in več tudi uspešno zdravijo. Kaj pa mladi, ali tudi njih lahko prizadane možganska kap? »Pri mladih ima možganska kap več drugih vzrokov. V večini primerov ne gre za posledico ateroskleroze, temveč za druge vzroke. Največkrat je to poškodba vratnih arterij, do katere lahko pride na primer pri športu ali pri padcu z motorjem. Arterije, ki potekajo v možgane, se pri tem zatrgajo in to je lahko vzrok za možgansko kap. Pri mlajših ženskah, starih nad 35 let, pa je lahko vzrok tudi kombinacija jemanja kontracepcijskih tablet in kajenja.«

Rehabilitacija

Manjši del bolnikov po zdravljenju skoraj nima posledic, to so tisti, ki so pravočasno prepoznani in hitro zdravljeni, še preden bi prišlo do večje okvare možganov. Ti rehabilitacije niti ne potrebujejo. Na drugi strani so bolniki, ki so po možganski kapi težko prizadeti, neodzivni in nezmožni sodelovanja pri rehabilitaciji, tudi teh se na rehabilitacijo po zaključenem zdravljenju po besedah našega sogovornika ne napotuje.

Za večino ostalih je okrevanje po možganski kapi dolgotrajno, štejemo ga v mesecih. »Bolniki, ki prejmejo reperfuzijsko zdravljenje, potrebujejo nekaj časa za okrevanje. Večina potrebuje nekaj tednov rehabilitacije,« razlaga dr. Magdič in dodaja, da so prvi dnevi po možganski kapi odločilni ali celo kritični. »V tem času lahko pride do zapletov po možganski kapi, lahko se pojavi ponovna možganska kap, pride do okužb ali srčnega popuščanja. Zato je tem bolnikom v prvih dneh po kapi posvečena posebna pozornost in zdravljenje v enoti za možgansko kap.«

Nadaljnja rehabilitacija je prilagojena bolnikovim potrebam in njegovi zmožnosti za sodelovanje. Težje prizadeti bolniki so najprej napoteni v zdravilišče, kjer ostanejo do tri tedne. Po tem pa so bolniki, kandidati za nadaljnjo rehabilitacijo, napoteni v Inštitut za rehabilitacijo Soča v Ljubljani, kjer ostanejo nekaj tednov. Nekateri bolniki so napoteni v ambulantno rehabilitacijo, mlajši bolniki tudi v poklicno rehabilitacijo. »Rehabilitacija se izvaja z namenom, da čim prej dosežejo določeno stopnjo samostojnosti, nekateri, sicer redki, pa se lahko celo vrnejo na delovno mesto.«

Druge vrste pomoči

Bolniki po možganski kapi prejmejo tudi druge vrste pomoči. Delež bolnikov zaradi težav z govorom potrebuje logopedsko obravnavo. Vsak bolnik pa potrebuje takšno ali drugačno psihološko podporo. V zgodnji fazi bolnišničnega zdravljenja je bolniku v psihološko oporo zdravstveno osebje, pozneje pa to vlogo tako rekoč v celoti prevzamejo svojci. V prvem obdobju po možganski kapi je pri bolnikih pogosta depresija in v teh primerih dobijo predvsem medikamentozno zdravljenje, pozneje pa tudi psihološko obravnavo, če je bolnik v njej zmožen sodelovati, je povedal dr. Magdič.

Preventivno zdravljenje

Preventivno zdravljenje je dveh vrst: primarno in sekundarno. Namen prvega je, da do kapi sploh ne bi prišlo, torej preprečevanje možganske kapi in zmanjševanje tveganja za vse srčno-žilne bolezni. Ko pa se je kap že zgodila, se preprečuje ponovitev možganske kapi. Pri tem je pomembno poznati vzrok možganske kapi.

Med najučinkovitejše preventivne ukrepe zanesljivo sodi pravočasno prepoznavanje dejavnikov tveganja. Ti so navadno prisotni že davno prej, preden bolnik zboli za možgansko kapjo.

Pomembno je, da poznamo vrednosti krvnega tlaka, glukoze in holesterola. Priporočene vrednosti krvnega tlaka so pod 140/90 mm Hg, priporočena vrednost krvne glukoze je 3,6 do 6,1 mmol/l, priporočena vrednost serumskega holesterola LDL pa je manj kot 3,0 mmol/l.

Tveganje za možgansko kap zmanjšamo s preprostimi spremembami življenjskega sloga. Na prvem mestu je prenehanje kajenja in uvedba redne telesne vadbe vsak dan. V prehrano uvedimo sadje in zelenjavo in vzdržujmo pravo telesno težo. Omejimo sol, maščobe in sladkor ter se izogibajmo čezmernemu uživanju alkohola. Redno si merimo krvni tlak, kontrolirajmo krvne maščobe in krvni sladkor. Če začutimo nereden srčni utrip, pojdimo k zdravniku.

Sekundarno preventivno zdravljenje

Preventivno zdravljenje po možganski kapi je namenjeno preprečevanju ponovitve. Med farmakološke ukrepe spadajo protitrombocitna zdravila, kot sta aspirin in klopidogrel, ter antikoagulantno zdravljenje, ki je namenjeno preprečevanju kardioemboličnih ishemičnih možganskih kapi.

Za preventivno zdravljenje se svetuje tudi statin, kot sta atorvastatin in rosuvastatin, v visokih odmerkih. Treba je urediti arterijsko hipertenzijo s sodobnimi antihipertenzivi. Med nefarmakološke ukrepe spada predvsem prepoznava karotidne bolezni (vratnih žil), ki jo zdravimo z endovaskularnim (vstavitvijo žilne opornice) ali kirurškim posegom.

 Pred možgansko kapjo niso varni niti mlajši ljudje, vendar jih prizadene v redkih primerih.

 80 % bolnikov utrpi določene posledice po možganski kapi.

 Vsak bolnik potrebuje psihološko podporo.