Zvok je pomemben del našega vsakdana. Tako je prisoten, da je skoraj že samoumeven, dokler ne opazimo, da je vse manj razločen in da ga je vse manj. Nekateri se že rodijo gluhi, drugi sluh postopoma izgubijo. Izgubo sluha je treba obravnavati kar se da zgodaj, saj ima lahko dolgotrajen slab sluh različne posledice. Posvetujete se lahko s svojim zdravnikom, če je potrebno, sledi pregled pri otorinolaringologu. Nekatere primere prevodne naglušnosti je mogoče odpraviti z zdravljenjem ali operativno. Največkrat, predvsem pri zaznavni naglušnosti, pa je slušni aparat edina pot.
Avtorica: Vesna Vilčnik
Dozorevanje funkcij organa sluha se začne okoli 20. tedna nosečnosti. Zarodek je sposoben slišati zvoke zunaj maternice, celoten slušni sistem pa začne delovati med 28. in 30. tednom nosečnosti. Od leta 2005 je uveden presejalni test sluha pri novorojenčkih po vseh porodnišnicah po Sloveniji. Test omogoča zgodnje odkrivanje okvar sluha, saj je čutilo za sluh ob rojstvu že v celoti razvito. Po statističnih podatkih se do štirje otroci od tisočih rodijo z določeno stopnjo trajne naglušnosti ali gluhote. Za to obstaja več razlogov, ki med drugim vključujejo poškodbe ob porodu, bolezni, dedne dejavnike. Nekaj mesecev po presejalnem testu na Kliniki za ORL in CFK v Ljubljani potrdijo ali ovržejo pozitiven izid presejalnega testa, opravljenega ob rojstvu. »Zgodnja diagnoza otrokove okvare sluha in zgodnja (re)habilitacija zagotavljata optimalni otrokov razvoj komunikacije, poslušanja, jezika in govora. Žal pride k nam na obravnavo še vedno premalo najmlajših otrok. Mnogi starši najbrž ne vedo, da se obravnava prične že z dojenčki,« je poudarila Irena Željan, ki dela na Zavodu za gluhe in naglušne v Ljubljani kot logopedinja, individualna surdo pedagoginja in vodja tima za polževe vsadke. »Včasih so k nam prihajali gluhi otroci, stari dve leti in pol, naglušni pa stari okrog četrtega do petega leta. Danes pripeljejo tudi že štiri-, šestmesečne dojenčke, večina jih pride pred prvim letom starosti.«
Zgodnja obravnava je ključna za razvoj govora
Do poslabšanja sluha lahko pride zaradi različnih razlogov tudi kasneje. Če imamo občutek, da otrok slabo sliši, se je dobro čim prej obrniti na pediatra, ki otroka po potrebi napoti k ORL-specialistu. Staršem lahko z mnogimi izkušnjami pomagajo tudi strokovnjaki na Zavodu za gluhe in naglušne v Ljubljani, ki se ponaša z več kot stoletno tradicijo. V sklopu ZGNL delujejo vrtec, osnovna in srednja šola ter zdravstvena enota. Strokovni tim nudi družinam svetovanje, otrokom (re)habilitacijo in spremljanje njihovega celostnega razvoja od vključitve v obravnavo do zaključka izobraževanja. Zagotavlja tudi strokovno pomoč otrokom, ki so vključeni v redne vrtce in šole. »Zgodnja obravnava je ključna za optimalen razvoj otrokovega celostnega razvoja, s posebnim poudarkom na razvoju komunikacije, sluha, jezika in govora. Če pride naglušen otrok k nam šele pri petih letih, so njegove jezikovne in govorne veščine precej okrnjene, saj je optimalni čas za razvoj osnov jezika do četrtega leta starosti. V tem zgodnjem obdobju je naravna kapaciteta razvoja živčnega sistema in možganov največja, po četrtem letu pa za polovico upade. Gluhi otroci dobijo pri enajstih do dvanajstih mesecih polžev vsadek in zaostajajo za vrstniki za leto in pol. Ta manko v razvoju možganov (center za sluh, center za govor v možganih) je seveda treba nadoknaditi,« je pojasnila logopedinja Irena Željan. »Staršem, ki se obrnejo na nas, razložimo vse potrebne informacije. Nekateri starši, ki so računalniško bolj opismenjeni, že marsikaj vedo, nekateri pa bolj malo. Na sprejemnem timu družinam ponudimo ambulantno obravnavo pri logopedu – surdo pedagogu, v roku enega meseca se začne obravnava otroka in družine. Predstavimo jim izobraževalne programe, ki jih ponujamo za starše, vzgojitelje in učitelje rednih šol. Izvejo tudi, kakšne možnosti imajo pri vključevanju otroka v vrtec, šolo. Veseli smo, da se velika večina otrok z okvaro sluha vključuje v vrtce in šole v domačem okolju.«
Najmanjši slušni aparat ni večji od kavnega zrna
Ljudje imajo veliko predsodkov glede uporabe slušnih aparatov. Mnogi še vedno verjamejo, da so slušni aparati veliki in nerodni, da neprestano piskajo, da je z njimi težko ravnati in da z njimi ne slišimo nič bolje. Nič od tega ne drži. Slušni aparat je elektronski pripomoček zaušesne ali v ušesne oblike. V osnovi ga sestavljajo mikrofon, slušalka (zvočnik) in ojačevalni blok, ki ga napaja majhna baterija. Čeprav slušni aparat uporabniku ne more povrniti normalnega sluha, pa mu lahko v veliki meri pomaga premagati težave, ki jih ima zaradi okvare. Najmanjši slušni aparat, ki je danes na trgu, ni večji od kavnega zrna. Večina slušnih aparatov deluje samodejno, programirani pa so skladno s potrebami vsakega posameznega uporabnika, zato je ravnanje z njimi preprosto. Seveda pa ljudje še vedno zelo različno sprejmejo slušni aparat. Otroci običajno bolje od starejših naglušnih. »Pri majhnih otrocih je zelo pomembno, kako starši sprejmejo, da otrok potrebuje slušni aparat. Če razumejo, zakaj ga potrebuje in to dobro sprejmejo, se pri uvajanju aparata bolj potrudijo in otroci aparat zelo hitro sprejmejo. Postopoma uvajamo, da otroci nosijo aparat ves čas budnega stanja. Nekaterim to uspe v enem mesecu, drugim v pol leta. Nekoliko več težav je z naglušnimi, ker si starši predstavljajo, da otrok nima težav s sluhom, saj se precej dobro odziva na zvoke v okolju. Pri gluhem se točno vidi, da nekaj ni v redu, pri naglušnem pa nekoliko slabše. Zato morda starši naglušnih otrok sprva niso čisto prepričani, ali je aparat res potreben, in prihaja do zadržkov. V vsakem primeru pa je pomembno poudariti, da otroci, ki zaradi okvare sluha uporabljajo slušne aparate, veliko pridobijo, saj so slušni aparati izdelani tako, da zmanjšajo hrup in poudarijo pomembne zvoke, na primer govor,« je razložila logopedinja Irena Željan in poudarila, da mora otrok, če je obojestransko naglušen, nositi dva slušna aparata, v vsakem ušesu enega. Prav to omogoča boljše razumevanje govora v hrupnih situacijah – tudi v vrtcu in kasneje v šoli.
Na slušni aparat se je treba navaditi
Slušni aparat pa ni dobrodošel pripomoček samo za otroke, ampak tudi za starejše naglušne. »Doma so mi govorili, da slabo slišim in se pritoževali nad tem, da morajo glasneje govoriti in ponavljati stavke. Pošiljali so me k zdravniku, saj so sklepali, da se mi je poslabšal sluh. Najprej sem šel k osebnemu zdravniku po napotnico, potem pa na ORL v Ljubljano. Ob ugotovitvi naglušnosti mi je zdravnik specialist izdal naročilnico za slušni aparat. Z izvidi sem obiskal slušni center, kjer so mi povedali, da mi lahko izboljšajo sluh. Prej sem imel le še 45 odstotkov sluha, ob uporabi slušnega aparata ga imam 75 odstotkov. Slušni aparat uporabljam, ko se mi zdi potrebno. Po telefonu, na primer, se lahko pogovarjam tudi brez njega ali pa na primer z ljudmi, ki bolj glasno govorijo. Za spremljanje radia in televizije pa ga potrebujem. Na začetku me je zelo motilo, da ga imam. Ves čas sem se zavedal, da imam neki tujek v ušesu, pa zamolkel zvok me je nenehno spremljal. Še vedno je prisoten ta občutek, da to ´ni tvoje´, sem pa kljub temu vesel, da bolje slišim,« je povedal 86-letnik z Gorenjske.
Da so prvi koraki s slušnim aparatom težki predvsem zaradi občutka ´tujka v ušesu´, je potrdil tudi direktor podjetja z najdaljšo tradicijo izdelovanja slušnih aparatov. »Ne glede na vrsto in kakovost aparata je v sluhovodu nekaj, kar je pač tujek. Na ta občutek se je treba navaditi. Pa tudi na zvoke, ki jih možgani že nekaj časa, zaradi postopne izgube sluha, niso več slišali. Tudi lasten glas je na začetku marsikomu nenavaden. Določene stvari seveda lahko rešujemo s ponastavljanjem aparata, na določene pa se je treba navaditi. Tudi če dobimo novo plombo pri zobozdravniku, traja nekaj časa, da se navadimo na nov občutek v ustih. Pri slušnem aparatu je podobno. Vendar so ljudje običajno kljub začetnemu občutku nelagodja zelo hvaležni za aparat, saj se lahko precej dobro približamo nivoju naravnega sluha.«
Revolucionarna sprememba
»Pred dvajsetimi leti, ko so se v Sloveniji začeli uveljavljati polževi vsadki, smo imeli zelo močno podporo tujih proizvajalcev, ki so nas izobraževali, kako z njimi ravnati. Zelo so nam pomagali na rehabilitacijskem področju, saj sprva nismo vedeli, kako ravnati z dojenčki, ki so dobili polžev vsadek, in so potrebovali (re)habilitacijo. Razložili so nam, kako ravnati z aparatom in to znanje smo potem posredovali staršem. Na tem področju se je pravzaprav zgodila revolucionarna sprememba: otroci, ki pri enem letu dobijo polžev vsadek, slišijo potem vse zvoke na vsem frekvenčnem spektru med 20 in 30 decibeli. Mi slišimo od 0 in 10, gluhota pa je od 80 decibelov naprej. Se pravi, da zelo dobro slišijo. Kljub temu pa je potrebno precej vloženega dela tako strokovnjakov kot družine, da se nadoknadijo zaostanki v razvoju na področju sluha in govora in omilijo težave, ki jih bodo spremljale vse življenje, npr. slabše razumevanje govora v hrupnem okolju,« je poudarila Irena Željan.
Junij 2017
