Brskajte po prispevkih

Generic selectors
Exact matches only
Search in title
Search in content
Search in posts
Search in pages

Brskajte po prispevkih

Generic selectors
Exact matches only
Search in title
Search in content
Search in posts
Search in pages

Nasilje je nedopustno, še posebej so ranljivi otroci, ki se ne zmorejo niti ne znajo braniti sami. Četudi se vse več govori o tem, še ne pomeni, da nasilje nad otroki izginja. Še vedno je tu in prav je, da čim večkrat opozorimo nanj. Otroka namreč zaznamuje za vse življenje, še več, dokazano je, da nasilje pušča trajne spremembe v delovanju njihovih možganov. O tem smo se pogovarjali z dr. Tino Bregant, dr. med., spec. pediatrije in mamo treh otrok.

Avtorica: Katja Štucin

 

Kako nasilje nad otrokom na splošno vpliva na njegovo kasnejše življenje?

Nevroznanost in medicina sta pri posledicah nasilja na razvoj možganov in odraščanje otrok enoznačni. Nasilje je nesprejemljivo, saj našim otrokom odvzame moč samouresničitve in uresničevanje lastnih potencialov, s katerimi so se rodili. Nasilje ne vodi samo v trenutno spremenjeno delovanje možganov, pač pa zaradi kritičnih razvojnih obdobij pri otrocih lahko pušča trajne posledice. V kritičnem obdobju so namreč naši možgani izjemno dovzetni za vplive okolja. Prav zato je otroštvo razumljeno kot obdobje velikih razvojnih sprememb in obdobje izjemno hitrega in lahkotnega učenja: o sebi, svetu in drugih. Nasilje nad otroki vodi v strukturne spremembe v možganih, zlasti v čelnih režnjih, s povečano aktivacijo levega medialnega frontalnega in sprednjega cingulatnega girusa, kar je značilno za osebe s posttravmatsko stresno motnjo. Spremenjeno delovanje prefrontalne skorje vodi v trajne spremembe, ki ne omogočajo učinkovitega zorenja možganov; često se pridružijo težave pri samonadzoru in empatiji. Spremembe zajamejo tudi limbični sistem, korpus kalozum ter male možgane, kar vodi v čustvene težave, težave z vzdrževanjem pozornosti in navezanostjo. Izkušnje nasilja, tako čustvenega, telesnega kot zanemarjanja, zajamejo v možganih centre za emocije, strah, jezo, občutke zadovoljstva, samonadzora, pozornosti in spomina. To so vse strukture, ki so ključne za naše čustveno in izpolnjujoče življenje ter za naše akademsko udejstvovanje. Tudi zato se otroci z izkušnjami nasilja kasneje v odrasli dobi soočajo s številnimi težavami, tako na biološkem, sociološkem kot ekonomskem področju. Zaradi kritičnih obdobij v razvoju so namreč njihovi možgani bolj ranljivi za tovrstne izkušnje. Težave zaradi izkušenj nasilja, ki vztrajajo kasneje, v odraslo dobo, pa jih ovirajo pri doseganju potencialov, s katerimi so bili rojeni.

Lahko orišete spremembe delovanja možganov pri takih otrocih? Katere motnje so potemtakem še možne?

Zanemarjanje vpliva na aktivnost osi hipotalamus-hipofiza-nadledvičnica, ki je ključna za izločanje in metabolizem stresnih hormonov. Ti otroci imajo povišane vrednosti bazalnega kortizola. Ko odrastejo, ob stresni situaciji njihove bazalne vrednosti kortizola ne narastejo kot običajno, narastejo pa hkrati vrednosti drugih hormonov, npr. ACTH in CRH. Ti odrasli imajo ob tem težave z razdražljivostjo, agresijo, odvisniškimi vedenji, depresijo, pretirano vzdraženostjo simpatičnega sistema in imajo tudi znake posttravmatskega sindroma. Vzporedno z osjo hipotalamus-hipofiza-nadledvičnica se aktivira simpatiko-adrenalni sistem, to je avtonomno simpatično živčevje, ki ni pod nadzorom volje, in postane pretirano vzdraženo. Sredica nadledvične žleze lahko deluje kot pri stalnem stresu, dokler se ne izčrpa in otopi. V hipokampusu, ki predstavlja center za spomin, so receptorji za stresne hormone. Pri podaljšanem stresu se hipokampus skrči. Tak hipokampus je dovzetnejši za nadaljnje metabolne vplive, kar lahko vodi v dokončen propad njegovih živčnih celic. Čustvene zlorabe dodatno spremenijo povezljivost (konektivnost) med amigdalo in hipokampusom. Funkcionalna povezljivost med amigdalo in medialno prefrontalno skorjo, posteriornim delom cingulatne skorje, putamnom, talamusom in kavdatumom je zmanjšana. Odvisna je od količine oksitocina. Ljudje z izkušnjo duševnega nasilja imajo iztirjen, poleg stresnih hormonov, tudi oksitocinski odgovor. Oksitocin pa je med drugim hormon navezovanja, ljubeče skrbi za drugega.

Izpostavljate tudi čustveno nasilje, ki ga nekateri starši prav tako uporabljajo kot vzgojni prijem.

Vzgajanje z nasiljem ni vzgajanje, pač pa zgolj nasilje. Pogosto je izraz lastne nemoči, a je kljub temu nesprejemljivo. Nesprejemljivo pa ni samo zato, ker je boleče. Tako v neustrezno discipliniranje uvrščamo tudi duševno nasilje, ki za nekatere ni dovolj boleče, da bi bilo označeno kot nasilje. A vendar poniževanja, manipulacije, čustveno in duševno nasilje puščajo ravno tako globoke sledi v naši duševnosti. Vsako nasilje, tudi zanemarjanje, lahko trajno spremeni delovanje otrokovih možganov.

Govorimo o težkih izkušnjah, ki jih doživijo kot zelo majhni. Kakšna je verjetnost, da bo takšen posameznik uspešen na vseh življenjskih področjih v primerjavi z nezlorabljenimi otroki?

V tolažbo nam je lahko, da marsikdo kljub težkim izkušnjam odraste v zrelega človeka. Pogosto pa se za tem skrivajo leta dela na sebi in dobra duševna odpornost – t. i. rezilienca. Kljub temu je vredno poudariti, da nam življenje samo prinese izzive: bolečino ob padcu, bolezen, smrt ljubljenih, itd. Težkih situacij je že tako ali tako dovolj in nobene potrebe ni, da bi otroka »urili« v prenašanju nasilja in krutosti sveta. Celo več, toliko upiranja in opravičevanja nasilja, ko je stroka ‒ medicina in razvojna nevrologija ‒ vendar jasna, me vedno začudi. Opravičevanje lastnega vedenja s kruto naravo tudi ne vzdrži daljšega razmisleka. Zato pri vzgoji otrok ne uporabljamo nasilja: klofut, zaušnic, tepeža, vpitja, lasanja, pa tudi ne manipulacij in zanemarjanja (ignoriranja). Tudi opravičevanje lastnega vedenja, da nismo zmogli ravnati drugače, ni ustrezno. Imeti odrasle, zrele in zdrave možgane je namreč velik privilegij, ki nam omogoča, da svoje vedenje spremenimo in ga izboljšamo. Če zavrnemo to plastičnost možganov, smo zavrnili darilo narave. Drži pa, da spremembe vedenja niso preproste, so dolgotrajne in zanje se je treba in se je tudi vredno potruditi.

Za konec je prav, da se tako rekoč vrneva na začetek. Kdaj po vaše govorimo o nasilju nad otroki oziroma o zlorabi otrok?

WHO nasilne dogodke razume kot ogrožanje zdravja za vse ljudi po svetu. Nasilje in z njim povezani dogodki predstavljajo devet odstotkov globalne smrtnosti. Ob vsaki smrti zaradi nasilja se moramo zavedati, da praviloma ne gre za enkratno dejanje, pač pa za niz dejanj, ki so do končnega dogodka pripeljali. Zato je tako pomembno, da krog nasilja prekinemo čim prej. Tudi nasilja nad otroki ni malo. Leta 2005 predstavljena raziskava organizacije UNICEF je med mladimi v Evropi in srednji Aziji pokazala, da kar 60 odstotkov otrok trdi, da so priče nasilju v družini. V istem dokumentu, ki se sklicuje na podatke WHO iz leta 2003, je opisano, da v Evropi letno kar 3500 otrok, mlajših od 15 let, umre zaradi telesnega nasilja in zanemarjanja: od tega dva otroka na teden v Nemčiji in Veliki Britaniji in trije na teden v Franciji. Tveganje za smrt je najvišje za malčke, stare med enim in štirimi leti. Podobno velja v ZDA. Poleg telesnega nasilja so otroci izpostavljeni tudi čustvenemu zanemarjanju. V ZDA so tako ugotavljali v zadnjih letih porast čustvenega zanemarjanja otrok pri skoraj desetih odstotkih. Pri družinskem nasilju gre za skupni družbeni in javnozdravstveni problem, ki ga lahko dolgoročno zmanjšujemo in omejujemo le s spodbujanjem ničelne tolerance do vseh oblik nasilja ter ustreznim ukrepanjem, tako na zasebni kot strokovni ravni. Dobro je, da o tem razmišljamo in se pogovarjamo, potrebni pa so tudi ukrepi.

Kakšna pa je statistika v Sloveniji?

Otrok z izkušnjo nasilja med nami ni malo. Opažamo veliko nasilja za štirimi stenami, več je poročanega zanemarjanja otrok kot včasih. Poročilo policije za leti 2014 in 2015 kaže, da je bilo v teh letih obravnavnih 1601 in 1267 primerov nasilja v družini, pri čemer je bilo skupaj tovrstnih obravnav nasilja v družini 6066 in 5139. Poleg tega pri nas velika večina staršev meni, da je blažje telesno kaznovanje otrok vzgojno upravičeno. Celo od strokovnjakov slišimo pripombe o vzgojnem udarcu »ena čez rit«. Vendar pa to niso ustrezni vzgojni ukrepi. Povsem za konec bi spomnila, da smo ljudje evolucijsko uspešni, ker smo se povezali med seboj.  Saj nismo zavzeli planeta zato, ker smo kot posamezniki močni. Smo šibki in majhni, a kot družba smo izjemno močni. Če kot družba dopustimo, da nasilje naše povezave in vezi razdre, smo na poti propada. Zato si pomagajmo in se podprimo v prizadevanjih za boljši in prijaznejši jutri nas in naših otrok.

 

Marec 2017

0 replies

Leave a Reply

Want to join the discussion?
Feel free to contribute!

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja