V Sloveniji je lani na svet prijokalo 16.811 otrok, kar je za 3,5 % manj kot leto poprej. Tudi sicer se naša država, tako kot večina držav zahodnega sveta, že vrsto let sooča z negativnimi demografskimi kazalci, razlogov za to pa ni mogoče pripisati le enemu samemu dejavniku.

Povprečno se v Sloveniji vsako leto rodi med 1100 in 1200 otrok, spočetih z biomedicinsko pomočjo.

Število porodov je bilo lani rekordno nizko, čeprav Slovenija že vrsto let beleži slabe demografske kazalce. Povprečna starost mater ob rojstvu prvega otroka je dandanes višja kot nekoč, ženske pa se redkeje odločajo za materinstvo v najbolj plodnem obdobju. Vedno več je žensk, ki se za materinstvo odločajo šele v obdobju poznih tridesetih let, nekatere tudi šele po 40. letu in kasneje.

A po dostopnih podatkih sodeč, se plodnost po 35. letu začne pomembno zniževati. Ne zmanjšuje pa se le število jajčnih celic, temveč tudi njihova kakovost. Kot pojasnjuje doc. dr. Vida Gavrić Lovrec, dr. med., s Klinike za ginekologijo in perinatologijo UKC Maribor se z naraščajočo starostjo ženske zviša tudi tveganje za težave pri zanositvi: »Verjetnost, da pri paru pride do zanositve znotraj enega meseca (temu podatku pravimo fekundabilnost), je odvisna od starosti ženske in je približno 20–25 %. Največja je med 20. in 30. letom, po 35. letu začne upadati.

Definicija Svetovne zdravstvene organizacije neplodnost definira kot odsotnost zanositve znotraj enega leta rednih nezaščitenih spolnih odnosov. Diagnostična obravnava parov se tako začne po enem letu neuspešnih poskusov zanositve, v primeru, da je ženska starejša od 35 let, pa se z obravnavo začne že po šestih mesecih. Dejavniki za neplodnost so različni, od starosti ženske do drugih bioloških značilnosti para, pa tudi od spolnega vedenja, življenjskega sloga in dejavnikov okolja.

S težavami z neplodnostjo se srečuje vsak šesti par

Kljub nizkemu številu porodov se po splošnih podatkih število parov, ki poiščejo pomoč pri zanositvi, iz leta v leto bistveno ne spreminja. Po predvidevanjih stroke se s težavami z zanositvijo v Sloveniji sooča vsak šesti par, približno tretjina parov se zdravi zaradi ženske neplodnosti, tretjina zaradi moške. »Pri zdravstveni obravnavi vedno govorimo o neplodnem paru. Po oceni Svetovne zdravstvene organizacije se s problemom neplodnosti srečuje med 15 in 17 % parov oziroma eden izmed šestih parov.

V diagnostičnem postopku torej obravnavamo oba in iščemo vzrok za neplodnost para. Namen obravnave para je poiskati in odpraviti vzrok, ki preprečuje zanositev, ter oceniti možnost zanositve oziroma pričakovano uspešnost zdravljenja. Vzrok za neplodnost je lahko pri moškem, pri ženski, pri obeh ali pa ga z diagnostičnimi metodami, ki so nam na voljo, ne najdemo. Vzrok za neplodnost odkrijemo pri moškem v 30 % neplodnih parov, pri ženski prav tako v 30 %, pri 20 % parov odkrijemo vzrok za neplodnost pri obeh, v 20 % parov, ki ne morejo spočeti otroka, vzroka ne najdemo. Pri njih govorimo o nepojasnjeni ali idiopatski neplodnosti,« pojasnjuje Gavrić Lovrečeva.

Starost, način življenja, debelost, endometrioza …

Kot omenjeno, so dejavniki, ki botrujejo neplodnosti in težavam pri zanositvi, kompleksni in različni. Sogovornica kot najpomembnejši dejavnik, ki vpliva na plodnost ženske, navede starost. Vse pogostejša je namreč biološko pogojena neplodnost, tudi učinek medicinskih postopkov oploditve je s starostjo ženske slabši. Po 40. letu se namreč kar polovica tovrstnih nosečnosti konča s spontanim splavom. »S starostjo se namreč veča delež anevploidnih jajčnih celic. To so celice, ki so kromosomsko nepravilne. Taki zarodki se ne ugnezdijo ali pa se ugnezdijo in kasneje splavijo. Le redko taka nosečnost napreduje.

S starostjo se manjša tudi celotno število jajčnih celic, kar vpliva na uspešnost zdravljenja neplodnosti s postopki oploditve z biomedicinsko pomočjo,« pojasnjuje Gavrić Lovrečeva in poudari, da so poleg že omenjenega odlaganja nosečnosti v pozno reproduktivno obdobje dejavniki, ki vplivajo na plodnost ženske, številni: »Nekateri so povezani z načinom življenja, navadami in razvadami, na druge osebe nimajo vpliva. Mehanizmi njihovega delovanja pogosto še niso popolnoma pojasnjeni. Tako lahko debelost povzroči izostanek ovulacije, zmanjša kakovost jajčnih celic in vpliva na ugnezditev zarodkov. Kajenje tobaka poleg zmanjševanja kakovosti jajčnih celic in receptivnosti maternične sluznice zmanjšuje tudi število jajčnih celic v jajčniku (to število imenujemo ovarijska rezerva).

Verjetnost spontane zanositve in uspešnost zdravljenja neplodnosti sta pri kadilskih parih bistveno nižji kot pri nekadilskih.« Kot neugoden vpliv na plodnost sogovornica navede tudi prekomerno uživanje alkohola in toksine iz okolja. Med dejavnike sodijo tudi spolno prenosljive okužbe, ki lahko pri ženski vodijo v poškodbe jajcevodov in posledično ustvarijo neugodne pogoje za ugnezditev zarodkov. Po nekaterih podatkih kar 80 % vseh vzrokov ženske neplodnosti predstavljajo motnje ovulacije (kot posledica debelosti, sindroma policističnih jajčnikov itd.), endometrioza in tubopertionealni vzroki z neprehodnimi jajcevodi.

V primeru sindroma policističnih jajčnikov gre za pojav drobnih cist na jajčnikih, ki za razliko od foliklov v zdravih jajčnikih ne rastejo in ovulirajo. Namesto tega proizvajajo povišane količine moških hormonov, posledica pa so neredni menstruacijski ciklusi, poraščenost in neplodnost. Endometrioza na drugi strani je kronična vnetna bolezen, pri kateri se endometrij pojavlja zunaj maternične votline in je preko različnih mehanizmov povezana z neplodnostjo.

Pregrade maternice predstavljajo najpogostejšo razvojno nepravilnost maternice in zahtevajo histeroskopski operativni poseg z resektoskopom, saj jih sicer povezujemo z neplodnostjo, pa tudi drugimi težavami v obdobju zanositve in nosečnosti – spontanimi splavi, prezgodnjim porodom, zastojem plodove rasti itd. Tudi zdravila za zdravljenje rakavih bolezni lahko bistveno okvarijo delovanje jajčnikov, prav tako lahko k slabši plodnosti prispevajo različna bolezenska stanja (sladkorna bolezen, težave s ščitnico) in miomi. Moška neplodnost je najpogosteje posledica vnetij, poškodb, genetskih motenj, motenj v spuščanju moda itd., ki vodijo v spremembe v kakovosti semena.

Zunajtelesna oploditev kot končna oblika zdravljenja

Kot so številčni vzroki za neplodnost para, tako številčne so tudi možnosti za zdravljenje le te. Namen zdravljenja je odpraviti vzrok za neplodnost, če je to mogoče. Par, ki se sooča s težavami pri zanositvi je tako v kar najkrajšem času (po letu neuspelih poskusov zanositve oz. po šestih mesecih v primeru starosti ženske nad 35 let) treba napotiti k reproduktivnemu ginekologu, ki poskuša prepoznati dejavnike, ki bi lahko vplivali na težave pri zanositvi.

Po obširni anamnezi para diagnoza in iskanje vzroka neplodnosti najprej potekata z neinvazivnimi diagnostičnimi postopki (analiza hormonov v krvi, ultrazvočni pregled rodil …). Že pri tovrstnih postopkih se lahko pokažejo spremembe na maternici in anomalije, ki otežujejo zanositev. Zdravljenje neplodnosti je sicer večstopenjsko, pri čemer gre v prvi fazi za odpravljanje vzroka, bodisi kirurško ali z zdravili. Zadnja stopnja zdravljenja so postopki zunajtelesne oploditve.

»Oploditev z biomedicinsko pomočjo je lahko znotraj- in zunajtelesna. Pri znotraj telesni oploditvi vnašamo semenčice v spolne organe ženske, ki ji moramo pred takim postopkom izključiti okvaro jajcevodov. Zunajtelesna oploditev se v Sloveniji uporablja pogosteje. Vrsta zdravljenja, ki jo predlagamo paru, je odvisna predvsem od vzroka neplodnosti, pa tudi od nekaterih drugih dejavnikov. Zunajtelesna oploditev predstavlja končno obliko zdravljenja, ko je bilo predhodno zdravljenje z zdravili ali kirurško zdravljenje neuspešno. Ob določenih indikacijah je zunajtelesna oploditev edina možnost (npr. huda okvara ali odsotnost jajcevodov, hude oblike moške neplodnosti),« pojasni Gavrić Lovrečeva. Zunajtelesna oploditev je postopek, pri katerem s spodbujanjem jajčnikov s hormoni izzovemo rast več foliklov, ki jih pod kontrolo ultrazvoka nato skozi nožico izsesamo. V foliklovi tekočini se nato pod mikroskopom poiščejo jajčne celice, ki se v laboratorijskem okolju oplodijo s semensko tekočino partnerja ali donatorja. Prenos zarodkov (največ dveh) se nato opravi peti dan po aspiraciji foliklov. Druge zarodke je mogoče zamrzniti in shraniti za nadaljnje oploditve.