Človek je socialno bitje. V skupini, v kateri navezuje stike, se potrjuje, dobiva odzive o sebi, deli slabe in dobre trenutke, skupina pa je tudi njegovo učno okolje, ki mu ponuja možnosti za vsestranski razvoj. Ljudje smo nedeljiva celota telesnih, duševnih, socialnih in duhovnih lastnosti, ki se med seboj prepletajo in nam dajejo edinstven pečat psihološke individualnosti.
Osebnost ni samo ena od omenjenih lastnosti, ampak je pravzaprav skupek različnih sposobnosti, spretnosti, navad, temperamenta, značaja, spopadanja s stresom, vrednot ipd. Telesne pomanjkljivosti, bolezen, trajna prizadetost so tako le en element od mnogih osebnostnih komponent, zato jih ne smemo nikoli obravnavati izolirano, ampak jih moramo vedno razumeti v celotnem kontekstu edinstvenosti in neponovljivosti vsakega posameznika. Popolnoma normalno in pričakovano, je, da se človek na telesne ali duševne težave odzove tudi na psihični ravni, vendar so čustvene in vedenjske reakcije pri ljudeh lahko zelo različne.
Vsakršna bolezen ali dolgotrajnejša motnja v našem zdravju ali celo trajna telesna ali duševna prizadetost lahko predstavljata resno preizkušnjo za našo psiho. Le kdo ne pozna življenjskih zgodb ljudi, ki se po takem stresu niso nikoli več popolnoma pobrali, in drugih, ki so uspeli na izgubo pogledati ne kot na grožnjo, ampak kot na izziv in so prevrednotili svoje življenje, postali uspešnejši in notranje bolj izpopolnjeni!
V zadnjih letih se čedalje več govori o ljudeh s posebnimi potrebami. To so ljudje, ki imajo v svojem fizičnem ali duševnem razvoju določene primanjkljaje, motnje oz. ovire. Te so lahko prirojene ali pridobljene. Pridobljene motnje so posledica okvar, nesreč in dolgotrajnih kroničnih obolenj. Različne vrste in stopnje telesne prizadetosti lahko že v ranem otroštvu zaznamujejo psihosocialni razvoj na specifičen in zelo kompleksen način.
OTROCI S POSEBNIMI POTREBAMI
Med ljudmi velja prepričanje, da so otroci tisti, ki se lažje soočajo s svojimi pomanjkljivostmi. Vendar temu ni tako. Velja celo, da je psihosocialni razvoj otrok s telesno prizadetostjo, še posebej pa tistih, ki se s telesno okvaro že rodijo, vse prej kot enostaven. To navsezadnje potrjujejo tudi številne raziskave, ki kažejo, da imajo otroci s telesno prizadetostjo bistveno več – kar 2- do 5-krat – motenj v duševnem funkcioniranju od otrok brez posebnosti v telesnem funkcioniranju. Razvojne naloge, ki jih mora opraviti vsak človeški organizem, da varno prijadra v odraslo fazo, kjer lahko biva nemoteno oziroma je kos vsem življenjskim preprekam, so lahko namreč zaradi prizadetega fizičnega funkcioniranja, neugodnih reakcij v družinskem okolju in tudi izven njega pod vprašajem. Razvojni procesi dajejo posebno težo kasnejšemu razvoju prav v najnežnejšem obdobju prvih treh let. Telesne funkcije so s procesi oblikovanja notranje psihične strukture izrazito povezane in zato za razvoj še posebej pomembne. Okvare čutil in gibalnega aparata so še posebej problematične. Čutila so pomembna, ker otrok preko njih sprejema zunanje dražljaje in ob ustreznih spodbudah iz okolja lahko razvija težnje, ki so vezane predvsem na področje odnosov z drugimi. Omogočajo mu in ga učijo navezovati odnose, komunicirati, ljubiti, … Na drugi strani pa motorika predstavlja podlago drugim težnjam, ki so za življenje ravno tako pomembne. Otrok z gibanjem, ki mu omogoča lastno akcijo, z odzivanjem navzven, s prakticiranjem in z eksperimentiranjem razvija samostojnost, iniciativnost, storilnost, občutek lastne identitete ipd.
Po Zakonu o usmerjanju otrok s posebnimi potrebami (v nadaljevanju ZUOPP) se uvrščajo med otroke s posebnimi potrebami otroci in mladostniki z motnjami v duševnem razvoju, slepi in slabovidni otroci, gluhi in naglušni otroci, otroci z govorno-jezikovnimi motnjami, gibalno ovirani otroci, dolgotrajno bolni otroci, otroci s primanjkljaji na posameznih področjih učenja in otroci s čustvenimi in vedenjskimi motnjami.
Po Zakonu o osnovni šoli(ZOŠ) pa sodijo med prej naštete otroke tudi učenci z učnimi težavami in nadarjeni učenci.
IZOBRAŽEVANJE V PRAKSI
Izobraževanje učencev z učnimi težavami se izvaja s prilagoditvijo metod in oblik dela ter vključitvijo v dopolnilni pouk in druge oblike individualne in skupinske pomoči. Del skupine učencev z učnimi težavami predstavljajo učenci s težjimi in z najtežjimi specifičnimi učnimi težavami in so po ZUOPP obravnavani kot »otroci s primanjkljaji na posameznih področjih učenja«. Te učence se že usmerja v program devetletne osnovne šole s prilagojenim izvajanjem in dodatno strokovno pomočjo na podlagi ZUOPP.
Izobraževanje posebej nadarjenih učencev se izvaja s prilagoditvijo metod in oblik dela ter vključitvijo v dodatni pouk in druge oblike individualne in skupinske pomoči.
Komisija za usmerjanje ima za vodilo pri usmerjanju predvsem dolgoročno dobrobit otroka in družine. V vsakem primeru najprej išče možnosti in ustvarja pogoje, da se otrok izobražuje v domačem okolju, so pa včasih posebne potrebe tako kompleksne in zahtevne, da se jim lahko prilagodijo edino v specialnih šolah in zavodih. V današnjih časih, ko se tudi pri nas specialne ustanove razvijajo v moderne centre, ki so odprti in povezani z okoljem, tudi taka usmeritev ne pomeni, da bo otrok izoliran od okolja in izločen iz družbe.
Vzgojo in izobraževanje otrok s posebnimi potrebami ureja torej ZUOPP, po katerem se otroci s posebnimi potrebami usmerjajo v različne programe vzgoje in izobraževanja glede na vrsto in stopnjo primanjkljajev, ovir in motenj:
- program za predšolske otroke s prilagojenim izvajanjem in dodatno strokovno pomočjo,
– prilagojen program za predšolske otroke,
– izobraževalne programe s prilagojenim izvajanjem in dodatno strokovno pomočjo,
– prilagojene izobraževalne programe,
– posebni program vzgoje in izobraževanja in
– vzgojni program.
Otroci s posebnimi potrebami, ki so usmerjeni v izobraževalne programe s prilagojenim izvajanjem in dodatno strokovno pomočjo, v prilagojene izobraževalne programe ali v posebne programe vzgoje in izobraževanja, imajo pravico do individualiziranih programov vzgoje in izobraževanja.
Vrtec, šola oziroma zavod mora najkasneje v roku 30 dni po vključitvi otroka s posebnimi potrebami izdelati individualizirani program vzgoje in izobraževanja. Z njim se določijo oblike dela na posameznih vzgojnih in izobraževalnih področjih, pri posameznih predmetih ali pri predmetnih področjih, način izvajanja dodatne strokovne pomoči, izvajanje fizične pomoči, prehajanje med programi ter potrebne prilagoditve pri organizaciji, preverjanju in ocenjevanju znanja, napredovanju in časovni razporeditvi pouka.
ISKANJE NOVIH POTI
V zadnjem času se intenzivno iščejo nove možnosti za celosten razvoj otrok s posebnimi potrebami. Izhajajo iz dejstva, da ima vsak otrok močnejša in šibkejša področja. Ena takih ustanov, kjer bivajo in se izobražujejo gibalno ovirani otroci ali otroci z dolgotrajnimi obolenji, je tudi Zavod za usposabljanje invalidne mladine v Kamniku. Pedagoški in zdravstveni delavci zavoda skrbijo za celostni razvoj svojih varovancev. Že nekaj let se v okviru inovacijskih projektov, ki se izvajajo preko Zavoda za šolstvo RS, intenzivno ukvarjajo z novimi pristopi v izobraževanju za svoje varovance.
Matej Peljhan dela v Kamniku kot klinični psiholog. Njegov inovacijski projekt nosi naslov „V katerih primerih je smiselno otroku s posebnimi potrebami ponuditi prehajanje med prilagojenim programom EIS – enakovrednim izobrazbenim standardom in NIS – nižjim izobrazbenim standardom pri različnih učnih predmetih?“ Ideja je zrasla iz analize primerov pretekle prakse. Cilj projekta je teoretično in praktično utemeljiti potrebo po novi možnosti prehajanja med prilagojenimi programi.
V OŠ Ivana Cankarja v Ljutomeru je gospa Vida Klun želela raziskati možnosti za korektno obravnavo otroka z zmerno motnjo v duševnem razvoju in razviti čim več otrokovih močnih področij v skupini in programu, da bo imel dovolj možnosti za učno-vzgojni in socialni napredek. Z občasnim vključevanjem otroka v prilagojen program z nižjim izobrazbenim standardom pri slovenskem jeziku, matematiki, glasbeni in športni vzgoji ter socialnem učenju je bila dosežena pozitivna sprememba na socialnem, govornem, storilnostno-motivacijskem in vedenjskem področju. Prehajanje med programi ocenjuje kot primerno obliko dela pri otroku z neharmonično razvitimi sposobnostmi.
ABC ZDRAVJA
Vsi otroci, tudi otroci s posebnimi potrebami, potrebujejo za zdrav razvoj najprej vključenost v toplo družinsko okolje, kasneje pa tudi vključenost v širše socialno okolje, katerega zelo pomemben del sta vrtec in šola. Seveda so pri otrocih s posebnimi potrebami njihove prilagoditvene zmožnosti v večji ali manjši meri zmanjšane, zato se v enakih pogojih v primerjavi z otroki brez posebnosti v razvoju, kljub svojim številnim potencialom, težje znajdejo in so na prvi pogled manj uspešni. Tu nastopi družba, ki se mora zavedati, da je njena dolžnost narediti korak k otrokom s posebnimi potrebami in jim na vseh področjih, predvsem pa na področju vzgoje in izobraževanja omogočiti pogoje, da bodo lahko izrazili in razvili svoje potenciale. Torej ni dovolj, da otrokom s posebnimi potrebami zgolj odpremo vrata običajnih šol (integracija), ampak moramo tudi odvreči predsodke in stereotipe, se informirati in izobraževati, odstranjevati prostorske ovire, omogočati materialne in druge prilagoditve, spreminjati normative in standarde, sprejemati novo, duhu časa in potreb primerno zakonodajo (inkluzija).
