Brskajte po prispevkih

Generic selectors
Exact matches only
Search in title
Search in content

Brskajte po prispevkih

Generic selectors
Exact matches only
Search in title
Search in content

»Otroci so naše bogastvo,« radi pravimo. Pozabljamo, da z bogastvom mnogokrat ne znamo pravilno ravnati in ob nepravilni skrbi spolzi med prsti … Z Dušanom Mihelčičem, dr. med., specialistom pediatrije, sem se sprehodila skozi nekaj zanimivih vprašanj.

Avtor:  Damijana Škrlj

 

Gospod Mihelčič, ste pediater, ki ima otroke preprosto rad. Zdi se mi, da je pediater lahko učinkovit ali dober in s srcem pri stvari le, če ima tudi praktične izkušnje. Znano mi je, da imate veliko družino. Koliko otrok imate?

Znanje ne izhaja iz tega, koliko otrok imaš, ampak je to neka izkušnja, ki ti lahko pride prav tudi v vsakdanjem delu. Na primer odnos do otrok. Imam šest otrok, najstarejša je stara 26 let, poročena in ima že hčerko, najmlajša pa je letos dopolnila 14. Hvaležen sem za vse izkušnje, ki so mi jih dali.

 

Pediater skrbi za otroke oziroma jih drugače dojema kot starši. Kakšna je vloga pediatra in kdaj k pediatru?

Dr. Kornhauser je na različnih srečanjih večkrat poudaril, da je pediater otrokov odvetnik. Zdi se mi, da moraš biti, poleg tega, da si otrokov odvetnik, tudi otrokov prijatelj. To pomeni, da moraš imeti otroka rad, kajti če tega ni, potem je bolje, da počneš nekaj drugega. Pediater naj bi skrbel za zaupano mu populacijo, kakor se kardiologi spoznajo na srce, kirurg na skalpel in ostali strokovnjaki na svoja področja. Naloga pediatra je skrb za zdravje, za ohranjanje zdravja, pomembno je, da napake opazi in nanje opozarja, naj bo to pri vzgoji, skladnosti razvoja in drugem. Pediater ima veliko vlogo tudi v tem, da pomiri starše, ko so ob nenadnem obolenju otrok prestrašeni in hitro pomislijo na najhujše. Starše je treba tudi pripraviti na sodelovanje, da pri izvajanju terapije, ki jo predpišem, sodelujejo in jo na otroku izvajajo. Kadar starši vendarle vztrajajo pri svojih vizijah zdravljenja, mi ne preostane drugega, kot da rečem: »Oprostite, moji otroci so zdravi. Če vi ne želite imeti zdravega otroka, je vaš problem.«

 

Do katere starosti naj bi za zdravje otrok skrbel pediater?

V ožjem pomenu je pediater zdravnik, ki skrbi za populacijo od rojstva do vstopa v šolo. So pa razlike med mestom in podeželjem. V mestih večinoma velja, da pediater skrbi za predšolsko populacijo, pediatrom na podeželju pa je zaupana skrb za populacijo od 0 pa do 20. leta starosti. Nekateri bi želeli ostati moji pacienti še kasneje, tudi po 20. letu, dokler ne končajo šolanja. To žal ni mogoče, saj bi potem zmanjkalo časa za populacijo, za katero sem res usposobljen. Včasih je zanimivo, da skrbim za tako široko starostno skupino, vendar je to tudi naporno. Predstavljajte si, da imate najprej pregled enomesečnega dojenčka, sledi pa mu pregled osemnajstletnika. Vsaka od teh dveh oseb potrebuje drugačno obravnavo, glede na starost se seveda razlikuje tudi način komunikacije med mano in pacientom. Preskok marsikdaj ni enostaven.

 

Vsaka starostna skupina ima svoja vprašanja in svoje težave. V čem je bistvena razlika, glede na to, da majhen otrok ne zna podati svojega mnenja, velik pa včasih vidi več težav, kot jih dejansko ima?

Pri majhnemu otroku je treba prisluhniti otroku in staršem, ki včasih ne znajo povedati, kaj jih pri otrokovem zdravju in razvoju bega. To je najbolj opazno, ko opravljam nalogo dežurnega zdravnika. Starši preko telefona ne znajo niti opisati niti povedati, kaj je z otrokom narobe ter pričakujejo, da bo dežurni zdravnik nemudoma prišel na hišni obisk. Pri najstnikih lahko ločimo dve osnovni skupini: zgovorne in tihe. Pri zelo zgovornih je iz njihovega pripovedovanja včasih težko izluščiti bistvo, tihe pa do besede težko pripraviš in s težavo dobiš informacije, ki jih potrebuješ za nadaljnjo zdravniško obravnavo.

 

Na katere težave bi morali biti pri otrocih različnih starostnih skupin še posebej pozorni?

Tako otroštvo kot predšolsko, šolsko in kasneje adolescentno obdobje oziroma puberteta so vsaka na svoj način rizična obdobja. Vsaka skupina ima svoje specifične zahteve in jih torej ne moremo obravnavati enotno. Pubertetnika ne zanima, kaj misli nekdo drug in je pripravljen zagovarjati svoj prav, četudi v lastno škodo. Naj kot primer navedem anoreksijo. Na srečo je na območju Cerknice oziroma v svoji ordinaciji še nisem srečal, so pa mladostniki pripravljeni v tem primeru vztrajati do konca, kar vemo, kaj pomeni.

 

Današnji svet je stresen za otroke, starše in družine. Kakšno je vaše videnje reševanja zdravstvenih težav oziroma težav, ki so posledica stresnih dejavnikov? Pomanjkanje časa vodi v še večjo stresno situacijo in tako tudi vse te bolezni vodijo v še večjo stresno situacijo?

Mislim, da stres v današnjem življenju izhaja iz shizoidnega obnašanja. Zakaj sem to omenil? V današnjem času smo raztreseni in nekaj delamo, mislimo pa na nekaj tretjega. Podrla sem nam je tudi lestvica vrednot, kar pomeni, da na vrhu te lestvice ni samo ena stvar, temveč jih želimo postaviti več. To nas bega, saj na koncu ne vemo, čemu bi dali prednost. In tako se vrtimo v začaranem krogu: delam nekaj, mislim na drugo, delam drugo stvar, mislim na tretjo ali celo več stvari, delam tretjo stvar, me bega nekaj petega in tako dalje. Torej se ne znamo skoncentrirati zgolj na eno stvar, opravilo, temveč mislimo na več stvari hkrati. Mladina se danes rada pohvali, da se lahko uči le ob glasbi. Ne vem, če se s tem lahko strinjam. Za resen študij je tišina še kako potrebna, saj sicer nezavedno dojemamo in sprejemamo različne dražljaje in motnje in nehote poslušamo, kaj se dogaja poleg nas, razmišljamo, kako je bilo na zabavi, rojstnem dnevu, … Navedel sem najenostavnejši primer, da razumemo, zakaj smo v časovni stiski in stiski vrednot. Žal smo starši tisti, ki svoje shizoidno vedenje prenašamo tudi na svoje otroke. Otroci so dobri posnemovalci in naše vzorce prenesejo na svoje vedenje. Pomislimo, kolikokrat se starši do otrok obnašajo na način shizoidne, napete situacije?

V ordinaciji sem pogosto priča takim primerom. Starši recimo vprašajo majhnega triletnega otroka, kaj bi on storil oziroma kaj bi rad. Tako majhen otrok se ne more sam odločiti, saj nima niti znanja niti izkušenj. Starši smo tisti, ki moramo pravilno/ustrezno postopati in se odločiti. To je treba otroku jasno povedati. Otrok je zanimivo bitje, ki trpežno prenaša različne poskuse staršev in odraslih, a postaja zaradi različnih tipov obnašanja negotov. Na to predvsem vplivajo različna stališča odraslih, s katerimi se srečuje. Oče na primer zahteva, da otrok nekaj stori, čez nekaj trenutkov pa na svojo zahtevo pozabi in vpraša, da zakaj to dela in tako spremeni svoje stališče. Otroci postajajo negotovi, ne vedo natančno, kako se morajo v določenem trenutku obnašati in kako reagirati na določeno situacijo. Negotovost nas vodi v nasilje, kar se prav gotovo odraža tudi pri otrocih, ki postajajo nasilni. V ordinaciji prične otrok iz negotovosti na primer cukati, praskati in tepsti mamo. To je reakcija negotovega otroka, ki se odraža v otrokovem nasilju do staršev, vrstnikov ali naključnih ljudi, ki jih sreča in se sčasoma samo stopnjuje. Majhen otrok najprej udari mamo in če ta tega ne prepreči, bo kasneje kot starejši na cesti nekoga pretepel ali mu kako drugače škodoval, kar tako, brez vzroka. Posledica negotovosti je tudi beg na ulico, kjer pa se točno ve, kakšna so pravila in kdo je glavni, kakšna so pravila in kakšna je kazen za nepokorščino. Meje so jasno zastavljene in gorje, če jih prestopiš. Zanimivo je tudi, kako reagiramo, ko se peljemo po cesti, ki se vije nad prepadom. Recimo, da nima zaščitne ograje ali nekega roba. Če se peljemo po robu, nas preveva negotovost in se vožnje bojimo, če postavimo samo nizko ograjo na rob cestišča, se že počutimo bistveno varnejše, saj nam ograja predstavlja neko varnost.

 

Zdi se mi, da smo v današnjem času starši premalo dosledni pri vzgoji otrok, da mej ne postavljamo tako, kot bi jih morali. Včasih so tudi otroci imeli svoje obveznosti, ki so jih morali izpolniti in jim ni bilo dovoljeno, da lahko delajo karkoli.

Pri svojem delu se srečujem tudi z drugo vrsto kritičnih trenutkov. Opažam, kako so starši nedosledni pri vzgoji svojih otrok in jim dovoljujejo vse, kar jim pade na pamet. Z otrokom pridejo v ordinacijo in otrok pleza po mizah, odpira omare, vrata, starši pa nič ne rečejo. To ni dopustno. Otroku je treba jasno povedati, da ne more delati, kar mu pade na pamet. Otrok mora vprašati za dovoljenje, preden nekaj naredi (odpre predal, spleza na mizo in drugo). Upoštevati mora odgovor, tudi kadar je ta odklonilen. Če se mu reče, da neke stvari ne sme narediti, naj je torej ne naredi! Tudi mi se moramo držati mej, ki smo jih postavili otroku. Naloga pediatra je torej tudi ta, da starše opozori na nepravilno vzgojo.

 

Pediatri ste tudi psihologi, saj se srečujete s prestrašenimi starši, ki se bojijo za zdravje svojih otrok. Kateri so najpogostejši kritični trenutki, ko starše zagrabi panika in morate vi situacijo najprej umiriti, da lahko svoje delo zdravnika sploh lahko opravite?

Včasih zgleda, da smo zdravniki suverene osebnosti, bogovi v belem, kot pravijo nekateri. A ni čisto tako. Pogosto se znajdem v položaju, ko se pojavi neka stiska v diagnostičnem procesu ali pa opazim kakšen sumljiv znak. Nisem igralec in zato težko skrijem, kaj sem opazil, kar starši hitro opazijo. Po najboljših močeh se trudim in skušam staršem povedati opaženo na način, da jih ne prestrašim še bolj in s tem ne pahnem v še večjo stisko. Še posebej je to težko v primerih, ki bolj izstopajo. V svoji praksi sem imel pacienta, pri katerem sem ugotovil nadpovprečno rast glavice in ga napotil na ultrazvok. Kakor hitro sem napisal napotnico, je starše zagrabil strah in so želeli takojšen odgovor, kaj je z otrokom narobe. V posebnih primerih ne morem postavljati diagnoze in nadaljnjega poteka zdravljenja. Težko mi je, ko vidim težke zdravstvene težave ali predvidevam, da bi nekateri simptomi lahko vodili v hude zdravstvene posledice. Tudi meni ni lahko, saj sem samo človek in mi ni vseeno za zdravje mojih malih pacientov.

 

Marsikdo se iz strahu pred boreliozo in klopnim meningoencefalitisom ne sprehaja več po naravi. Kaj priporočate glede cepljenja proti klopnemu meningitisu?

Glede preventivnega cepljenja naj omenim kar devet bolezni, ki so vključene v redni program imunoprofilakse s cepljenjem. Smisel cepljenja je v tem, da se zmanjša umrljivost zaradi zdravju nevarnih bolezni. Da se povrnem h klopnemu meningoencefalitisu … Cerkniški predel, Kočevsko in osrednja Slovenija so področja, ki so zelo okužena z virusom klopnega meningoencefalitisa. Cepljenje na teh področjih je torej priporočljivo. Na Infekcijski kliniki priporočajo cepljenje že od prvega leta dalje. Čeprav pri majhnem otroku meningitis načeloma poteka v blagi obliki, je to bolje preprečiti, kot zdraviti. S cepljenjem preprečimo tudi sekvele, ki bi lahko nastale po okužbi s klopnim meningoencefalitisom. Starši iz neopredeljivih vzrokov odklanjajo cepljenja in s tem preprečijo, da bi otrok razvil odpornost proti tem boleznim. Ob tem mi pride na misel dober citat, ki nam ga je v knjigi Prerok podaril Khalil Gibran, da »otroci niso naša lastnina«. Žal ima mnogo staršev svoje otroke za lastnino ali kot inventar v svojih domovih in z njimi tako tudi ravnajo ter o njih razmišljajo na podoben način kot na primer o telefonu. Kar se tiče cepiva za boreliozo, le-to verjetno še lep čas ne bo prisotno na tržišču, saj žal še ne obstaja. Želimo si, da bi ga kmalu odkrili, saj posledice te bolezni niso prijetne.

 

Koliko časa pa drži cepljenje proti klopnemu meningitisu?

Cepljenje proti klopnemu meningitisu ima sledečo shemo: tri doze v enem letu, poživitvena doza sledi čez tri leta, potem pa naj bi se cepljenje izvajalo vsakih pet let.

 

Že novorojenčki dobivajo različne kapljice, npr. AD3, železo in podobno. Kako je z dodajanjem različnih snovi kasneje, ko se zdravnika ne obiskuje več tako pogosto, npr. v puberteti, srednji šoli?

Dodajanje AD3 je namenjeno preprečitvi rahitičnih obolenj, mehkih kosti pri otroku in se ga izvaja predvsem pri novorojenčkih. Vitamin D3 je pri dojenčku sicer prisoten, vendar njegov organizem nima dovolj aktivnih encimov, da bi ga lahko pretvoril v aktivno obliko. Starši delajo še eno napako, da peljejo dojenčke na sprehod zalo zavite in zaščitene pred soncem, zaradi česar sončni žarki ne uspejo vitamina D3 pretvoriti v aktivno obliko. Vitamin D3 poskrbi za to, da se kalcij iz črevesja transportira v kosti in jih s tem dela trde. V Angliji so bili otroci zaradi pomanjkanja sonca rahitični (v Angliji je namreč sonca manj kot pri nas). Vloga vitamina A je v tem, da skrbi za pravilen razvoj očesnih medijev. Kar se tiče železa, se ga redno dodaja v mariborski regiji, v ljubljanski regiji pa ga dodajamo le, če je to glede na klinično sliko oziroma na laboratorijski izvid, potrebno. Če je otrok bled, preverim njegovo krvno sliko in se na podlagi tega odločim, za morebitno terapijo železa. Preveliko dodajanje neke snovi lahko povzroči kopičenje v jetrih, kar pa tudi ni dobro. Danes so starši kar precej pod vplivom »mode« in zaradi tega vpliva dodajajo otrokom vitamine. Menim, da je prehrana v našem okolju dokaj pestra, tako da vitamine večinoma dobimo s hrano. S samimi vitamini je težko uravnavati ješčost otroka. Starši na primer včasih sprašujejo, katere vitamine naj dajo otroku, da bo le-ta bolje jedel. Po drugi strani pa je otrok, o katerem se pogovarjamo, dovolj ali včasih celo pretežak. Kar se tiče vitaminov v kasnejšem obdobju, je en strokovnjak na nekem predavanju lepo povedal: »Vitamini da, vendar le zato, da povečaš mišično maso, ne pa tudi maščobne mase.« V tem primeru nam mišična masa predstavlja tisto zalogo, ki jo organizem koristi v primeru bolezni.

 

Prehrana nam povzroča mnogo preglavic. Enkrat je otrok neješč, drugič preveč je, tretji ima težave z zaprtjem, čeprav popije dovolj tekočine. Kakšne so vaše izkušnje v teh primerih?

Prehranjevalne navade otrok so odsev prehranjevalnih navad staršev. Včasih se sicer zgodi, da otroci jedo tudi jedi, ki jih starši ne jedo, a največkrat je tako, da mama hrane, ki je ne mara, ne kuha. Tako je družina ne uživa in tudi otrok je seveda ne je, ker je niti ne pozna. Prehranjevalne navade so lahko tudi odsev, reakcija na čustveno dogajanje. Hrana nam v tem primeru predstavlja nadomestilo za neka čustva recimo za ljubezen, sprejetost, priznanje. Problem je tudi dojemanje pomena hrane. Stare mame imajo večinoma občutek, da so njihovi vnuki nenehno lačni in jim hrano neprestano vsiljujejo. Ni čisto tako, saj otrok ni zabojnik, kamor bi lahko spravili veliko količino hrane. Otrok ima drugačne regulacijske mehanizme kot odrasli. Otrok bo recimo (predvsem predšolski otrok) že z enim piškotom sposoben preživeti dan brez kosila in večerje, saj s (pre)polnim želodčkom ne more kakovostno preživeti dneva. Odrasli smo ta občutek izgubili in smo sposobni pojesti tudi dve kosili naenkrat, čeprav smo že krepko siti. Pri nas prevladujejo čutila: vonj, izgled hrane. Žal to nezmernost pri prehranjevanju kaj hitro prenesemo tudi na otroke.

 

Kadar zbolijo naši otroci, znamo mame otrokom hrano vsiljevati, čeprav jim le-ta ne prija. Kako je s prehrano v primeru bolezni?

V primeru prehladnega obolenja ali druge kratkotrajne bolezni, ki traja dva, tri dni, neješčnost otroka ne predstavlja neke težave. Včasih je dobro zadostiti potrebo po sladkorju, saj ima otrok majhno zalogo sladkorja v telesu in mu pomaga že sladek čaj, sok ali kaj podobnega. Obroka v tem primeru ne potrebuje, če mu ne prija. V primeru driske je podobno, saj tudi odraslim hrana ne diši, sploh pa ne velike količine hrane ter mastna hrana. Otrok naj torej jé tisto, kar mu diši. Potem, ko so otroci zdravi, tako ali tako pojedo vse, kar se jim prinese na mizo. V primeru bolezni je treba poskrbeti za zadosten vnos tekočine, da otrok ne dehidrira. To je posebej pomembno pri povišani temperaturi, kjer nastopajo večje izgube tekočine. V primeru dolgotrajnih in tudi kroničnih bolezni se je treba o tipu prehrane in količini hrane pogovoriti z zdravnikom, hkrati pa se moramo zavedati, da enotnega pravila za zdravo prehranjevanje ni. Vsak človek ima svoj bioritem, kar velja tudi za prehranjevanje.

 

Otroci mnogokrat padejo in se ranijo. Rane so včasih razkuževali z alkoholom. Kako je z razkuževanjem ran?

Razkuževanje z alkoholom je še vedno zelo pogosto, čeprav se rane pravilno in najbolje očisti z milom in s tekočo vodo. Bolj razpraskano rano, ki običajno vsebuje več prahu, nesnage in kamenčkov, najbolje očistimo s krtačko, z milom in s tekočo vodo. Čiščenje rane bo boleče, bo pa rana zagotovo čista. V primeru, da bi tako rano očistili z alkoholom,  bi bolečino ravno tako povzročili, nastala pa bi nevarnost, da se raznim sporam, ki so v prahu, lahko razpočijo ovojnice in se v tistem okolju aktivirajo. V primer pasjega ugriza oziroma ugriza kake druge živali, je ugriznine treba natančno očistiti z vodo in milom, nikakor pa ne smemo uporabiti alkohola. Šele po temeljitem osnovnem čiščenju lahko damo na ugriz obkladek mešanice alkohola in fiziološke raztopine.

 

V današnjem svetu je zunanja lepota poseben ideal, čemur smo pripravljeni podvreči tudi svoje otroke. Obsedeni smo z dietami in jih obremenjujemo z njimi. Ali so razne ločevalne, stradalne in kakšne druge diete sploh primerne zanje?

Diete so umestne le takrat, ko zanje obstaja utemeljen razlog. V primeru alergije ali preobčutljivosti na neko živilo ali njegov produkt je to živilo iz prehrane vsekakor treba izločiti. Ugotavljam, da bi bila neka sistematična dieta potrebna tudi pri šolskih otrocih. Na sistematičnih pregledih ugotavljam, da recimo višji kot so razredi, večja so odstopanja njihove teže v pribitek kilogramov, predvsem učenci šestih in sedmih razredov. V takih primerih priporočam postopno znižanje telesne teže, in sicer 0,5–1 kilograma na mesec. To pomeni, da je treba postopoma spremeniti svoje razmišljanje, prehranjevalne in življenjske navade, kar pa ni stvar samo otroka, temveč projekt cele družine. Različni zavodi obljubljajo zniževanje teže. Res je, da človek s pomočjo šole hujšanja v takem zavodu odvečno telesno težo izgubi, žal pa jo v večini primerov po prihodu domov pridobi v celoti nazaj ali pa jo celo poveča. Kot sem že omenil, ni dovolj manj jesti, treba je spremeniti svoj življenjski slog ter miselne in druge navade. Beremo in se pogovarjamo o več gibalnih aktivnostih. Res je, da je gibanje zdravo, a po gibanju smo običajno lačni in nadomestimo več, kot smo porabili. Lahko bi torej izvajali več gibanja, a bi morali tudi manj jesti in najverjetneje tudi uživati drugačno hrano. Ljudje radi potarnamo, da se redimo, čeprav nič ne jemo. Najbolje je, da zapišemo vse, vsak grižljaj, ki ga v enem dnevu pojemo in na koncu vse skupaj seštejemo. Presenečeni bomo nad tem, koliko nam je uspelo v enem samem dnevu spraviti vase. Verjetno bo to znašalo precej več, kot dve kosili.

 

Računalnik in televizija nas ne samo odvračata od družabnih stikov in družinskega življenja, zaradi njiju se premalo gibljemo in uživamo več prigrizkov. Kako je s kostno maso, ki se vendarle pridobiva tudi z gibanjem? Kako je z osteoporozo pri otrocih kot posledico pretiranega posedanja pred računalnikom?

Res lahko govorimo o odvisnosti od televizije. Pri svoji hčeri sem sam videl, kako televizija učinkuje na otroka, ki kot začaran strmi vanjo. Ko so v našem kraju napeljevali kabelsko televizijo, sem se ravno zaradi tega odločil, da tega ne potrebujem. Res je, da sem zaradi tega v svoji bližnji okolici izpadel nekoliko čuden, a odločitve še danes ne obžalujem.

Znan slovenski psiholog meni, da naj bi predšolski otroci pred televizijo ali računalnikom preživeli največ 0,5–1 ure na teden (ne na dan!). Iz marsikaterih ust v ordinaciji slišim, da njihovi otroci pred televizijo ali računalnikom presedijo kar po tri ure ali več na dan. Svojo privolitev v tako aktivnost utemeljujejo s tem, da je na televiziji veliko poučnih in zanimivih oddaj, iz katerih se otroci mnogo naučijo. Ne vem, če se s tem lahko strinjam. Najbolje je dejanski izobraževalni učinek tovrstnih oddaj preveriti takoj. Poglejmo oddajo in poskušajmo obnoviti informacije, ki smo jih z oddajo prejeli. Poleg tega, da se pred televizijo presedi preveč časa, se ob tem tudi stalno nekaj jé in pije, po možnosti sladke pijače, kar doprinese k dodatni prekomerni teži. Namesto televizije so šli včasih otroci ven in se podili po travniku ter marsikaj ustvarjali, sedaj pa starši otroka pahnejo pred televizijo, zato da imajo sami nekaj časa zase. Otrok to verno in vdano prenaša, pri tem pa trpi njegov razvoj. Računalnik predstavlja še nekoliko drugačno obremenitev kot televizija. Pred televizijo se usedemo ali uležemo, pred računalnikom pa so otroci v različnih položajih telesa, zaradi česar lahko nastanejo motnje v razvoju okostja in gibalnega aparata. Pametno bi bilo, da bi se starši pričeli več pogovarjati, igrati in ustvarjati z otrokom, namesto da ga potisnejo pred televizijo in računalnik. Gotovo bi bilo posledično manj nasilja ter deviacij, ki se pojavljajo.

 

Na kaj naj bodo starši še posebej pozorni pri negi in vzgoji svojih otrok?

  1. Najpomembnejše se mi zdi to, da otroka sprejmemo in ga imamo radi. Potem se bo otrok temu primerno odzival in bo tudi on imel nas rad.
  2. Pri vzgoji svojih otrok se ne ozirajte preveč na nasvete internetnih klepetalnic in podobnega, saj tovrstne nasvete največkrat delijo tisti, ki imajo le enega otroka ali pa še to ne. Mamam svetujem, da naj ravnajo po svoji pameti in ne po govoricah okoli sebe. Pomembno je, da ponovno odkrijete, da znate ravnati s svojimi otroki in zanje pravilno in z ljubeznijo poskrbeti. Zaupajte v svoje znanje. Če česa ne veste, vprašajte za to usposobljene osebe: pediatre, patronažne sestre.
  3. Pomembno je, da nismo egoisti in da znamo prisluhniti drug drugemu. Prisluhnimo torej tudi otroku, ki nam marsikaj sporoča.
  4. Za telesno nego naših otrok poskrbimo razumno.
  5. Bodimo pozorni na naš način življenja, da bomo pravi zgled otrokom ter se jim ne bo treba ukvarjati s prekomerno težo zaradi reševanja takih in drugačnih težav.
  6. Vzpostavimo lestvico vrednot, če je še nimamo.
  7. Za čiščenje ran sta dovolj milo in tekoča voda.
  8. Kuhajmo in jejmo raznoliko hrano, da se bodo tega navadili tudi naši otroci.
  9. Potrudimo se in namenimo otrokom več časa: naj bo torej naše ukvarjanje z njimi kakovostno nadomestilo za televizijo in računalnik.
  10. Danes je mnogo starih ljudi, ki jih mladina ne spoštuje. Na nas starših je odgovornost, da spoštujemo svoje otroke. Tako jih bomo naučili, da bodo tudi oni nas spoštovali takrat, ko ne bomo mogli več skrbeti sami zase. Torej: spoštujmo otroke, da bodo tudi oni spoštovali nas!

 

 

Junij, 2009

Ne spreglejte

Prehransko dopolnilo - izraz, ki ga srečamo že skoraj na vsakem koraku. Pa v resnici vemo, kakšen mora biti izdelek
Preberi več
Parkinsonova bolezen je druga najpogostejša nevrodegenerativna bolezen, takoj za alzheimerjevo. Je progresivna in kronična, nastopi pa kot degeneracija dopaminskih nevronov
Preberi več
V starosti oziroma že kar po 55. letu je večja možnost, da v očesu pride do okvare rumene pege ali
Preberi več
Ste si pri športu poškodovali kolenske vezi? Morda čakate na operacijo sprednje križne vezi in vas zanima kako poteka poseg?
Preberi več
So se vam pojavile ostre bolečine v sklepu? Se ob izvajanju aktivnosti samo še poslabšajo? Ali veste, zakaj vam otekajo
Preberi več
Imate bolečine v križu? Težko vstanete in še težje sedite? Vas omejujejo pri izvajanju vsakodnevnih aktivnostih? Bolečine v križu vsako
Preberi več
Nabavljate klimatsko napravo, zunaj pa so nastopile vroče poletne temperature, ki vas silijo v hitri nakup brez pravega razmisleka? Premajhna
Preberi več
Toplejši dnevi so (poleg novoletnih zaobljub) največja spodbuda za več aktivnosti. Ne glede na to, ali ste navdušeni športnik ali
Preberi več